Še vedno jih sanja. Gladki kot svila in rdeči kot
so bila njena lica, ko si jih je prvič nadela.
»Adijo, spodobnost«, je zašepetala tistega dne.
Je bila to radost, ki jo je klicala po imenu?
Čeveljci so rdeče žareli in žarela je ona.
Čudna lakota jo je gnala v vedno isti ples,
brez konca, brez konca, brez konca.
Na rdečih čeveljcih se kri komaj opazi.
Rdeče so gorela njena stopala, ko se je zmuznila
skozi edino špranjo svetlobe in odšla
iz svojega pretihotapljenega življenja.
Zastrupljeni rdeči čeveljci, prepovedani
in ljubljeni, še vedno vabljivo žarijo.
Ona pa pogled odvrne stran.
(pesem izide v zborniku Pesniške delavnice Poiesis 2016 “Ko me napiše pesem” marca 2017)
Andreja B. Čerin, rojena 1973, poezijo piše šele nekaj let, čeprav se z njo spogleduje že od nekdaj. Všeč ji je, ker govori v simbolnem jeziku duše, nezavednega in arhetipskega. Pisanje ji pomeni stik z nedoumljivimi notranjimi svetovi, hkrati pa predstavlja način, da ugleda svetlobo v sebi, v drugih in v življenju nasploh. V drugem delu svojega življenja je raziskovalka, ki se ukvarja s preteklostjo, življenjskimi zgodbami in poučevanjem zgodovine. Oba, včasih precej nezdružljiva svetova, skuša ustvarjalno povezati v nekaj smiselnega, pa čeprav povsem samosvojega. Pesmi, krajše članke in zgodbe že nekaj let objavlja na svojem blogu morjevmeni.blogspot.si.
Latest posts by Andreja B. Čerin (see all)
- Andreja B. Čerin: Rdeči čeveljci - 26. 1. 2017