Pogovor z Milanom Zagorcem

V pesmi Kako sem prispel pod drevesne korenine pišeš: »Ne pišem pesmi / saj imam vedno preveč za povedati.« Vseeno pa pišeš pesmi. Kako to, da si se odločil pisati tudi poezijo?

Pravzaprav se nikoli nisem odločil. Poezija je moja »stara navada« kondenziranja misli, za katere mislim, da bi jih v prozi izrekel preveč razpršeno. Nočem reči, da se v prozi vse pove z lahkoto, za nekatere na prvi pogled banalne misli, dolge le nekaj vrstic, potrebujete tudi po cel roman. Pri poeziji pa sprostim nek notranji mehanizem, notranje vodstvo, da deluje samo, da raziskuje, ne silim se v nič, hkrati pa pisanje poezije ne zahteva od mene tiste delovne discipline, ki jo zahtevata roman in esej; ta zahtevata sedenje in pisanje dneve in dneve, ure in ure v zaprti sobi, poezija pa nastaja nekje zunaj, ad hoc, naenkrat, v trenutku razsvetljenja, v trenutku, ko sovpadejo vse okoliščine, potem samo sedem za računalnik, napišem in takoj objavim. Trinajst pesmi, kot sem že večkrat rekel, ni omembe vredno (morda je bila kakšna več), toda v njih sem zares sežel tisto, kar poskušam izreči tudi v drugih oblikah: neko kozmično, transpersonalno povezanost vseh z vsemi, vsega z vsem, da je vse v nekem ravnotežju, ravnovesju, v stalni med-igri, kjer se resničnost, tako tista zunanja kot tista notranja najbolj popolno prelivata in dajeta veliko bolj poln prikaz sveta, kot pa ga nudita razlaga ali golo pripovedovanje … Če je besed preveč, so hitro podložne napačnim interpretacijam, pesniška izjava pa temelji na vtisu in je najbližja resničnemu čutenju. Preprosto rečeno, poezija je bolj resnična, če ni že resnica sama.

Leta 2013 si se odločil natisniti svoj roman Vražji prehod, kar je tudi ime skritega in mističnega kraja v Gorskem Kotorju, s pomočjo donacij, zbranih prek družabnih omrežij. Kaj te je navedlo k takšni odločitvi?

Eksperiment. Ni mi težko objaviti knjigo, za kakšno potrebujem več časa, za drugo manj, odvisno od finančnega zaledja, a tu je šlo za eksperiment: kako zares funkcioniram kot pisatelj v skupnosti. Kako torej skupnost, pri tem mislim na moje bralce, sprejema takšno mojo odločitev, kot tudi mojo prozo, mojo literaturo. Dobil sem vrsto povratnih vtisov, tako dobrih kot manj dobrih, vse skupaj pa je delovalo kot potrditev, da sem res pisatelj. Do takrat sem celo samemu sebi težko priznal, da sem v prvi vrsti pisatelj, umetnik, saj je to nekomu, kot sem jaz, ki ima kup predsodkov v zvezi s tema pojmoma, težko priznati. Res je, da veliko pišem, res pa je tudi, da sem dolgo zavračal opredelitev, da sem pisec, literat, umetnik, kot že hočete, prav zaradi cele vrste predsodkov, ki se pojavljajo v zvezi s tem delom. Zdaj ko je to postalo splošno znano, ko mi ni potrebno več razlagati s čim izključno se ukvarjam, se pravi s pisanjem, pa če gre za umetniško ustvarjanje, pisanje reklamnih tekstov ali PR, mi je lažje. Toda tudi pojem pisca je precej ozek, saj sem tudi urednik in založnik, kar pa je zelo racionalno početje, kjer je potrebno poznati mero, za koga in za koliko delate, kjer je pomemben denar. Ko pišem roman ali poezijo ali esej, me to ne obremenjuje, takrat sem, če tako rečem, bolj svoboden, čeprav tudi tu obstajajo omejitve, ki jih postavlja pred vas po-klic: namreč ne smete se izgubiti v vesolju, takrat boste izgubili nit in obstaja velika verjetnost, da že tako krhka publika, krhko in nihajoče bralstvo, ki tako ali tako ni veliko, reče »hvala lepa, to me ne zanima več«.

Prav tako se zavedam, da če ne objavljam, ne pišem, ne ustvarjam, ne dajem od sebe vedno novih stvari, lahko mimogrede »izpadem iz posla«, res pa je, da si občasno vzamem odmor. A na koncu koncev veliko pišem. To pa mora priti do bralcev, če ne pride, potem je izgubljeno.

Član si Književnosti uživo (Književnost v živo). Za Književnost uživo sem prvič zvedel od Roberta Vrbnjaka na Facebooku. Ko sem povšečkal vašo stran, je moj »zid« preplavilo nešteto pesmi, kratkih zgodb, zapisov … V svetu, ki ne ceni kdo ve kako književnosti, me je to navdušilo in to ne le zaradi velikega števila pesmi in zgodb, ampak tudi zaradi veselja nad ustvarjanjem književnosti, ki sem ga razbral v ozadju. Kje in kdaj se je rodila ideja o Književnosti uživo? Kateri razlogi so botrovali njenemu nastanku?

Ideja se je rodila veliko prej, kot je bila realizirana. Na Reki smo bili soočeni z dvema problemoma: prvi je bil neustreznost obstoječih literarnih platform, ki bi književnike naredile vidne, drugi pa je bila zahteva po avtentičnosti, ki mora priznati, da literatura nastaja nekje, kjer prej ni nastajala. Da se je preselila drugam, v drug medij, na drugo platformo, nekam, kjer obstajajo tako avtorji kot publika, kjer poteka živahna razprava, se izmenjujejo misli … Tu je celo manko stališča, všečkov, prav tako stališče. V klasičnem časopisu tega ni, tam je uredništvo ali celo en sam urednik, ki ima diskrecijsko pravico do odločanja, tu pa tega že od vsega začetka ni bilo. Niti za hip, osebno kot soustanovitelj, mislim pa da to velja tudi za moje kolege, nismo imeli potrebe, da bi Književnost uživo spremenili v zaprto skupino.

Potem se je vse odvilo zelo hitro in sicer po prvi predstavitvi Ri Lita na Reki, oziroma po zdaj že znani Noči velikega branja. To je festivalski dogodek, ki traja en večer, na katerem reški avtorji berejo pred domačo publiko, torej pred publiko, ki vas tako rekoč osebno pozna. Vlado Simcich Vava, začetnik tega festivala, je dogajanje kanaliziral na nek rokerski način, kot nekakšen rock koncert, le da to ni rock koncert. Vendar pa to tudi ni pripovedovanje, ni Pričigin. Vsak neguje nek svoj način in stil.

Književnost uživo je nastala na Facebooku. Ta ideja niti ni tako nenavadna, je pa ta mreža najbolj popularna in biti na njej pomeni »obstajati«. Zahteva po »biti viden« je najvišja zahteva. Poudariti moram, da je vsa ta zgodba koncipirana tako, da ne bi postala »egotrip«, ampak podpira sodelovanje, to, da pisci podpirajo drug drugega, da je književnost resnično živ prostor za prevpraševanje njenih možnosti, s tem pa tudi meja naše resničnosti, stvarnosti, a ne bi rad zvenel prevzetno. Stran je namenjena tudi začetnikom, to je resnično nujen prostor, prostor, ki je odmiral, ki mu papirnati tiskani medij ni več zadoščal. Poglejte samo kulturne strani na različnih portalih, te ne zanimajo nikogar!!! Potem pa poglejte stran Književnosti uživo, pa če gre za stran na Facebooku, na spletu, za e-knjige, to je preprosto živ prostor. Književnost uživo ne bi obstajala brez skupnosti in brez njene potrebe po takšnem prostoru.

Vaša stran (https://knjizevnostuzivo.org/) je odprta vsem, ki želijo objavljati. Takšen demokratični pristop ni ravno v navadi ne pri tiskanih ne pri spletnih literarnih revijah …

Književnost uživo je formalno časopis, revija. Nima značilnosti gibanja, četudi je na neki način tudi to, namreč, gibanje za deinstitucionalizacijo književnosti iz ozkih, majhnih niš akademskih krogov ali že zdavnaj mrtvih krožkov. Ta deinstitucionalizacija lahko preživi samo v kontekstu splošne demokratične paradigme in sodelovanja. In je sama po sebi izraz sodelujoče demokracije. Demokracija, ki temelji na sodelovanju, je ustroj, kjer ima vsak pravico do svojega mišljenja in delovanja in nič ga pri tem ne sme ovirati, prav tako pomeni sodelovanje, kar pomeni, da bo vsak, ki bo sodeloval, prav zato v boljšem položaju. Demokracija se izkazuje v tem, da se ne izključuje tistih, ki imajo bistveno drugačna stališča, so preveč hermetični ali pa po drugi strani premladi, da bi opozorili nase. To pomeni, da se podpira tudi tiste, ki so v »slabšem« položaju da obstanejo in se postavijo na lastne noge.

Če je demokracija sine qua non in edina možna rešitev, potem mora biti uporabljena tudi v polju književnosti. Če želim lastno stran, na kateri bom objavljal samo jaz, mi to ni onemogočeno. Toda tu imam možnost sinergije, možnost ustvarjanja pozitivnih interferenc, možnost, da se nekaj naučim in da nekaj dobim od drugih, in to je bistveno. Ta pot je počasna in ni lahka, a je potrebna. Vse ostalo, postavljanje samega sebe, svojih lastnih literarnih potreb pred druge, se zdi popolni anahronizem. Zato je takšna literarna demokracija pogoj, ki edini predstavlja rešitev, ki pa hkrati ne pomeni nižanja kvalitete. Pri nas ta model še ni zares prepoznan, razen po številu ljudi (namreč, če imate 40.000 sledilcev, boste vsekakor pritegnili pozornost), vendar pa je literarna scena še daleč od tega, da bi prepoznala ta model. Še vedno živi v starih, okostenelih trdnjavah, krogih in krožkih, ki morda so ali niso literarno relevantni. Toda nikoli si nismo zadali nalogo, da bi ta neuspešni model demontirali. Ta stari model bo s časoma sam izgubil bitko, če je že ni. To, kar je zdaj pomembno, je osveževanje skupnosti, stalno plasiranje novega materiala, po možnosti literarno vse bolj in bolj relevantnega, in pridobivanje vse širše publike. Cilj je, da bi zgradili kvalificirano, poudarjeno kritično in razgledano bralsko publiko, ki svoje življenje živi na kreativen način.

Si tudi član literarne skupine Ri Lit. Lahko kaj poveš o tej skupini, ali obstaja kakšen temelj, ki vas povezuje: poetični, generacijski, geografski … ? V kakšnem razmerju je Ri Lit do Književnosti uživo?

Ri Lit je tako kot Književnost uživo neformalna reška skupina in, ja, na osebni ravni smo prepleteni, saj gre za povečini iste ljudi, ki organizirajo in eno in drugo. V formalnem pogledu je založnik oziroma organizator obeh založba moje žene Tamare Modrić Studio TiM, to pa predvsem zaradi tehnikalij, se pravi, kako priti do sredstev, urediti papirologijo. Vseskozi poskušamo najti način, da ti skupini ostaneta neformalni, a da vendar dobita neko formalno obliko. Namreč vse to je  majhno, premajhno, da bi lahko osnovali nek samostojni d.o.o. , da bi za vse skupaj vodili papirje. A v vsebinskem smislu, v smislu pridobivanja publike, ustvarjanja spodbudne atmosfere sta bili in ena in druga skupina odločilnega pomena za umestitev reške književnosti novejše generacije. To je nadaljevanje neke stare zgodbe, zgodbe o reški posebnosti v književnosti, njeni »simpatiji do luzerjev«, ki seže nazaj do Rivala in osemdesetih, hkrati pa je tu tudi marsikaj popolnoma novega, kar večji del hrvaške literarne scene še ne more prav razumeti.

Ri Litove Noči velikega branja so festivalski dogodek, ki ga ponavljamo večkrat na leto, poleg glavnega dogodka, ki se odvije januarja, in tu gre za neposreden kontakt s publiko, branje pa poteka v tako rekoč atmosferi rock koncerta. Književnost uživo pa je celoletni projekt, ki se skoraj izključno odvija na spletu, zelo redko pa tudi z druženji v živo. Oba projekta sta še v fazi razvoja, sta pa v zadnjih dveh treh letih postala nespregledljiv dogodek reške literarne scene, ki je druga najmočnejša scena na Hrvaškem, poleg zagrebške, hkrati pa je tudi izjemno samosvoja, avtentična, saj vsi naši avtorji tu živijo in delajo, vendar pa to ni določujoče. Bistvena je živost. Samo splitski Pričigin je nekaj podobnega temu, vendar na drugačen način – mi beremo, oni pripovedujejo, za nas je stand up eksces, njim je to način podajanja. Po drugi strani pa še nismo pripravljeni na velike festivale. Rabimo še čas, prostor.

Na katerih področjih Ri Lit in Književnost uživo delujeta, samo na področju književnosti ali se povezujete tudi z umetniki z drugih področij, glasbeniki, slikarji …?

Ri Lit je organiziral glasbenik, Vlado Simcich Vava, ki ga v Sloveniji najverjetneje poznate prek Lauferja in njegove tridesetletne glasbene kariere. On je samonikel, a tudi izobražen pisec, je tipičen predstavnik svoje generacije, a spet atipičen, saj je neke izkušnje želel prenesti na novo generacijo in to je tudi uspešno izvedel. Vnesel je neko rokersko držo, prenesel je književnost iz sobe in samotnega pisanja za računalnikom na oder in to je velik premik. Glasba je tako del življenja velikega dela Ri Lit scene, pol članov je bilo v bolj ali manj znanih skupinah, glasba je integralni del scene, kot tudi novi mediji, na primer elektronski, vendar pa tudi radio in javni nastopi.

Kar se tiče vizualnih umetnosti, te so precej zastopane v Književnosti uživu, velik del avtorjev, ki jih objavljamo, so likovni umetniki in to ne le amaterski, ampak vrhunski profesionalci. To je stvar sinestezije, načina povezovanja enega izraza z drugim, iskanja tistega univerzalnega koda, jezika, ključa, s katerim bi se lahko govorilo o tistem, o čemer govorijo Joyce in Kamov in Pollock in Picasso in De Chirico … Fotografija se je pokazala kot vrhunski medij, dostopen in po drugi strani nujen, da se vidimo, da sami sebi pogledamo v oči. A ne gre le za fotografijo, radi se zaletimo tudi v slikarske tehnike, v grafiko …

Ob spletni reviji objavljate tudi e-knjige, tiskane knjige in revijo, prirejate literarne večere … Tu se vedno postavi vprašanje financiranja. Kako se Ri Lit in Književnost uživo financirata? Kakšen je interes lokalnih in državnih oblasti za vas in vaše delo?

Občasno res objavljamo to, vendar pa to ni del našega delovanja, vsekakor pa je cilj, da bi imeli svojo edicijo. Ri Lit oziroma Noč velikega branja kot reška manifestacija živi svoje avtonomno življenje, a je stalna spodbuda. Razen tiskane revije je cilj tudi ustvariti krog predplačnikov, ki bi pomagali, da bi ta skupnost postala finančno samostojna. Za zdaj nas financirajo Mesto Reka, Ministrstvo za kulturo in Primorsko-goranska županija in to z zneski, ki se danes zdijo relevantni, ki pa so v resnici bolj moralna podpora. Glede na to, da osebno vidim ta projekt kot zelo perspektiven, vendar pod pogojem, da bo pripravljen na stalne spremembe in stalen pretok ljudi in idej, tekstov in drugega materiala, se bo morda v okviru nekih novih finančnih konstrukcij uspelo narediti  resnično samostojno skupnost neodvisnih ustvarjalcev, skupnost, kakršne niti niso nek velik čudež izven Hrvaške, v drugih državah EU. Pri nas je to novost, ki presega način razmišljanja o književnosti kot o nečem, kar je izguba in kar ne generira nobene vrednosti. Sam sem prepričan v nasprotno. Na hrvaškem bi se moralo književnosti posvetiti vsaj tisti odstotek pozornosti, ki se jo posveča recikliranju steklenic, ali pa da bi se jo financiralo na primer iz naročnin uporabnikov interneta.

V pesmi Vrnil sem se iz Hada pišeš: »V Hadu je tako kot tu / pri nas / samo da ni presvetljen z nobeno svetlobo / iz notranjosti.« Ali so poezija, književnost, umetnost ta svetloba v današnji družbi?

Pravkar pripravljam najnovejšo knjigo esejev Razglas po vrnitvi iz temnega gozda; simboli večnega zorenja na skoraj tristo straneh, kjer peljem do konca prav to idejo. Bolj kot čas odteka, a čas je po današnji paradigmi linearen, mar ne, bolj je pred nami samo še razvoj, razvoj in razvoj. Vse mu je podrejeno, tudi človek, ki je kastriranega duha. Ta človek je ostal pred največjimi in najbolj pomembnimi vprašanji sam, saj ni več Boga, ni več nadnaravne pomoči, ni več nekoga-nečesa, čemur bi še lahko zaupal. To je to, kar Hamvas imenuje antikristovski moment, iz česar ne izdvaja niti cerkve, oziroma konfesionalno urejene vere, ki je samo del aparata, je apaurinček za duševne tegobe človeka. Heidegger to imenuje zima tehnološke civilizacije. Vse je preobrnjeno, inverzno, vera je nerazumljena in zavržena, znanost je kompromitirana, saj nima moči razširiti lastno paradigmo, vsaj pretežni del znanosti je takšen.  Odpovedala je tudi humanistika, ki sledi mehanicističnim in biološkim znanostim, čeprav ne spada mednje. Humanistika je nekaj veliko širšega in veliko globljega. Danes čutimo globoko potrebo po leonardovskem, einsteinovskem, teslinskem, jungovskem človeku, po človeku, ki ima znanje, izkušnjo in širino ter organizacijske sposobnosti, da to tudi uresniči. Toda ko se rodi takšen človek, se ga takoj kastrira.

Umetnost, četudi je izpostavljena močnemu posmehu, ostaja zadnje zatočišče za človeka, resničnega človeka, človeka, ki trpi, ljubi, daje, dela, živi, se trudi. Uvidi tega širšega, polnokrvnega človeka so širši in pomembnejši od uvida tehnološko kastriranega človeka. Vendar je tehnološka kastracija nekaj, čemur smo podložni vsi in to po celem svetu. To pomeni, da je človek izgubil svoj resnični smisel, to pa je celo večja tragedija kot karkoli, kar pojmujemo kot tragedijo.  Umiramo, ne da bi vedeli, zakaj smo živeli. To je razlog za poplavo depresije, to je razlog za rak duha, ki obstaja v današnjem svetu, to je globinski razlog, da današnji svet stalno čaka na apokalipso oziroma na vrnitev neke zlate dobe, saj je takšno stanje psihološko gledano nevzdržno. Zahteve vsakdana nimajo kaj dosti veze z globinskimi zahtevami človeka, te pa so odgovor na vprašanje, kdo sem, kam grem in v čem je moj smisel. Umetnost je tako zadnje zatočišče. Had je tukaj. Mi živimo v njem, pekel je tu, ni potrebe, da bi si ga izmišljali. Če naj bi Had postal Raj, moramo dopustiti svetlobo, takrat vse postane drugačno. Vendar pa da bi spoznali, da je Had tukaj, se morate najprej spustiti vanj in se v to prepričati. To je tista umetnikova potreba za somrakom, depresijo, temnim gozdom ali črnim stolpom, to je tista hoja, ki se jo naučite, ko pridete v srednja leta, če se sklicujem na Danteja, in obtičite v gozdu, kjer ni več nobene steze. To pa je ta svetloba, ki jo umetnik prinese, ko se vrne iz Hada. To je tista numinozna, notranja, globoka svetloba, ki jo premore vsak, vendar je ni vsak sposoben doseči. Marsikdo odstopi še preden jo je poskusil doseči. Umetnost je edina ohranjena tehnika spoznanja, edina obstoječa in danes še živa alkimija, edina možnost odrešenja sveta. Vse ostalo je, pa če še toliko obljublja, samo izmislek, utvara.

 

Pogovarjal se je Peter Semolič

Milan Zagorac