Danes je dan za posebno zgodbo, ki mi jo je pred časom povedal Peter, njemu pa jo je predal kipar Marko Pogačnik. Zgodba me je tako pritegnila, da sem med počitnicami v Kopru kupila svojo prvo pesniško zbirko, zbirko Reinerja Marie Rilkeja Pesmi.
Zgodba gre takole: Zemljo naj bi obkrožale energijske črte, imenovane zmajeve črte. Nekateri trdijo, da naj bi te črte uporabljale ptice, ribe in druge živali za »kompas«, vsebovale naj bi magnetit, ki naj bi omogočal živim bitjem zaznavanje magnetnih valovanj. Najdene naj bi bile tudi v človeškem tkivu, v spodnjem delu lobanje.
Ena zmajevih črt naj bi tekla tudi čez Strunjan, točneje po sredini Mesečevega zaliva, nad katerim stoji cerkev in kjer naj bi se v 16. stoletju prikazala Devica Marija. Če sledimo tej zmajevi črti preko tržaškega zaliva, pridemo v Devin, naravnost v sobo, v kateri je Rilke napisal prve verze Devinskih elegij. Te besede naj bi zaslišal v viharju, ki je divjal zunaj. Začetek Devinskih elegij v prevodu Kajetana Koviča (posvečene kneginji Marie von Thurn und Taxis):
»Kdo, če bi kričal, bi me pa slišal med trumami
angelov? A recimo, da bi me eden od njih
kar na lepem objel: skoprnel bi ob njem,
ki biva močneje. Kajti lepota je le
strahotnega ravno še znosni začetek
in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno,
da bi nas pokončala. Vsak angel je strašen.«
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018