Že nekaj časa se mi mota po glavi vprašanje, na katerega ne najdem odgovora, vprašanje, ki se tiče mladih in poezije. V času moje mladosti je poezija imela privilegiran status in pričakovano je bilo, da se bo relativno veliko število mladih odločilo preizkusiti se v pisanju verzov. Danes temu ni več tako, poezija je precej marginalizirana, a vseeno se mi zdi, da odstotek mladih, ki pišejo pesmi ni nič manjši. Zakaj, po tvoje, se mladi tudi danes še vedno odločajo za poezijo? Kaj je bilo tisto, kar je v poezijo pritegnilo tebe?
Težko bi rekla, kaj pritegne druge. Moram pa reči, da je izjemno zanimivo, koliko ljudi danes piše in da je to zares kvalitetna poezija. Nazadnje sem imela v roki sveže izdan prvenec Mogoče jutri Jaka Smerkolja z gimnazije Vič, za katero bi sama rekla, da je izjemno čutna poezija in me je takoj pritegnila. Mogoče so ljudje veliko pisali že prej, le da ni bilo toliko možnosti objave oziroma je bila ta omejena. Po pravici, sama ne vem, zakaj sem začela pisati. Morda je to zaradi občutka izražanja, da nekam gredo stvari, misli, čustva. Nekaj, kar pač enostavno ne moreš držati v sebi. Ja, tako, nekam mora vse to iti, da ne gre v praznino. Čeprav potem vseeno nastane praznina. In se začnejo stvari nekako znova.
Kje, kdaj in zakaj si napisala svoje prve verze, kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali na tvoje pesniške začetke?
Uf, mislim, da sem bila še čisto majhna. Spomnim se, da sem imela tako beležko, ki mi jo je oče dal, saj jo je dobil kot poslovno darilo in je ni potreboval. Zapolnila pa sem jo proti koncu osnovne šole z risbami in pesmimi. Zagotovo je name imela velik vpliv Kristina Hočevar, njena zbirka je bila ena izmed mojih prvih. Kasneje ste prišli še Peter Semolič, Brane Mozetič, Nataša Velikonja, Ana Pepelnik, Blaž Lukan, Katja Perat, Taja Kramberger in zbirka Simone Kopinšek, Lom glasu. Med tujimi je pa name imela najmočnejši vpliv Sapphire in njena zbirka Pusti luči prižgane. Imam tudi priviligirano funkcijo, da mi kolega Aljaž Koprivnikar pošilja pesmi v branje, ki še niso bile izdane in so mi zelo ljube. On je nekako moj najhujši in najljubši kritik… 🙂
Svojo prvo pesniško zbirko Angeli istega porekla (2007) si objavila v gimnaziji. Kako danes gledaš na takratne pesmi, verze? Se lahko še identificiraš z njimi oziroma ali se še prepoznavaš v njih?
Težko bi se danes identificirala z njimi,imam jih pa seveda za svoje. Takrat sem imela neke načrte v ozadju, ker sem to zbirko posvetila fantu, s katerim sva se skregala in da bi potem morda imela še kakšno šanso. Pa je rekel, da je zbirka dobra samo za podkurit. In sem ugotovila, da mi morda ni čisto uspelo ga prepričat. 🙂
V slovensko javnost si opazno vstopila z zbirko Trpljenje mlade Hane (2012). Z revijalnimi objavami, še bolj pa seveda z objavo pesniške zbirke, se to, kar pišemo, iz zasebnega spremeni v javno in tudi mi se iz zasebnikov spremenimo v javne osebe. Kako si sama doživela to transformacijo? Zame je bila ta transformacija na primer precej travmatična …
Mislim, da je bila ta izkušnja bolj travmatična za mojo mati, ker sem namreč, takoj ko sem dobila honorar za knjigo, kupila letalsko karto in spakirala nahrbtnik ter tik pred 23. rojstnim dnem šla za en mesec na Šrilanko. Prav spomnim se, da sem tudi tam, v kraju Trincomalle prebrala prvo kritiko zbirke in sicer od Mojce Pišek. Drugače se nisem počutila preveč travmatizirano, razen tega, da sem dramatično mislila, da nikoli več ne bom napisala ničesar. Ker si nisem predstavljala, na kakšen način bi pisala naprej. Ampak zdaj se ne sprašujem več toliko o tem. Se pa zavedam, da sem napisala veliko sranja po Trpljenju mlade Hane, ampak to jemljem kot učenje, recimo. Ker je tudi zemljo treba pognojiti, da kaj zraste. 🙂
Obe tvoji zbirki se v marsičem razlikujeta, med drugim tudi v tem, da se v prvi zbirki srečujemo z prvoosebnim lirskim subjektom (kot se temu rado reče), v drugi pa se srečamo s persono, s Hano. Kaj je tisto, kar ti uporaba persone omogoča? Kako slišiš svoj lasten pesniški glas, ko pišeš kot ti, kot Katja, in ko pišeš kot persona, v omenjeni zbirki kot Hana?
Hana je prišla po naključju. Ali pa tudi ne. Spomnim se, da sem brala Ljubimki Elfriede Jelinek in mi je prišlo v glavo. In takrat sem kot sestavljanko delala prizore. Mislim, da je tudi k temu zelo pripomoglo, da sem obiskovala seminar dramaturgije pri Blažu Lukanu, kjer sem se spoznala s sodobnimi dramskimi teksti. Ta predavanja so na meni pustila ogromen vtis. Dejstvo je, da sem nujno potrebovala neko novo formo, da bi lahko z njo povedala, kar sem želela. Kar se tiče pa glasu, je pa tako, da pri meni ni samo en glas tisti, ki govori. Zato se tudi vedno bolj gibljem k nekim dramskim formam, kjer lahko kombiniram različne glasove.
Ob tem, da pišeš poezijo, pišeš tudi dramatiko. V čem se pisanje poezije in dramatike razlikuje in v čem si ji podobno?
Sama skušam poezijo in neko dramsko strukturo skupaj zmiksati. Ni mi še uspelo.
Kako pri tebi nastane pesem? Koliko se pri pisanju zanašaš na navdih in v kolikšni meri je stvar »trdega« dela?
Včasih sem se zanašala na tale navdih, ampak to ni vedno najboljša stvar. Koreopesem, ki jo sedaj pišem, je v veliki meri popravljanje in brisanje in obupovanje in kričanje in radost in lepota. Izredno neuravnovešeno, ampak z veliko zabave.
Kar se tiče navdiha, me zadnje čase predvsem zanima dihanje. Kako si s človekom deliš dihanje, kakšna čarovnija je pravzaprav, ko poslušaš človeka zraven sebe, ki diha, medtem ko spi. Ampak problem nastane potem, ko tega več ni. Se ti zdi, kot da ne moreš več zaspati in da je nekaj umrlo. Pač, večnost ima omejen rok trajanja.
In kako gradiš zbirko pesmi? Trpljenje mlade Hane ima zelo premišljeno zgradbo …
Ja, to je specifičen primer. Pri Hani sem želela kot v obliki otroške knjige, sestavljala sem prizore, nekaj sem jih tudi z urednikom potem izbrisala, ker so se malo ponavljali. Sama temu ne bi rekla zbirka pesmi – pravzaprav nisem čisto gotova, kako bi jo imenovala. Ampak morda to ni tako važno. Mogoče bo naslednja knjiga popolnoma drugačna, kaj vem, kaj me bo prijelo.
Pesem V tem kotu je zdaj tvoja hči postala plesen, ki je bila objavljena na Poiesis, nosi podnaslov iz nastajajoče koreopoezije Neke noči/neke deklice/nekje umirajo. Kaj je koreopoezija?
O koreopoeziji oziroma koreopesmi sem pisala v članku za znanstveno revijo Amfiteater (AGRFT in SLOGI), ki bo izšla predvidoma ta mesec. Pred kakšnima dvema letoma sem v knjigi Ženske, ki tečejo z volkovi prišla do citata iz koreopesmi Ntozake Shange: for colored girls/who have considered suicide, when rainbow is enuf (1975). Tako sem začela malo raziskovati o sami formi. Ntozake kot feministična plesalka in pesnica je pisala o temnopoltih deklicah, ki so izgubile svoj glas oziroma jim je bil le-ta odvzet. Ameriški kritiki so njeno pisanje označili, da je to patetičen nesmisel ali nekaj, kar zagotovo ne more biti ali postati dramski tekst.
Kljub temu, da se sicer osredotoča na temnopolte, pa vendar poudarja, da govori o deklicah in njihovih izkušnjah. Tako je v samem tekstu govora o zlorabah, posilstvu, splavu, nasilju v družini itd. Po Nealu A. Lesterju naj bi ta tekst vseboval enega najbolj krutih prizorov v ameriški dramatiki in sicer ko moški, ki pride ravno iz vietnamske vojne, grozi ženi. In ker se ženska ne želi poročiti z njim, prime otroka in ju vrže s petega nadstropja. To je seveda trenutek popolne izgubljenosti.
Sama sem pri raziskovanju ugotavljala, ali se da koreopesem definirati kot poetično dramo, samo z določenimi odstopanji, kot npr. pri koreopesmi igra zelo pomembno vlogo ples, ki prikazuje zaznamovanost ženskega telesa. Se pravi, ženske so v konstantnem gibanju. Ker jih gibanje ustvarja žive. Ples je zanje prostor očiščenja, prostor ponovne oživitve in hkrati prostor praznine, kjer lahko ustvarijo svoj glas, ki je bil mrtev toliko časa.
V omenjeni pesmi jemlješ za temo nasilje, nasilje nad žensko, nad otrokom. Ali meniš, da ima poezija še vedno moč, da spreminja svet, če je seveda kdaj to moč sploh imela? In še, vemo, da je slovenska literarna scena še vedno precej »moška«, kako doživljaš sebe kot pesnico v kontekstu te scene?
Pred leti sem se pogovarjala z upokojenim psihiatrom in psihoterapevtom, in takrat sem delala še v domu, na oddelku za demenco, kar je bila tudi svojevrstna izkušnja. V pogovoru mi je želel namigniti, da on po vseh letih dela z različnimi pacienti še vedno misli, da ni mogoče spremeniti sveta oziroma da človek s tem daje nase težko breme. Sama mislim, da se lahko pomaga ljudem, vendar brez da uničuješ sebe. Poezija je zame zdravilna, mnogi se s tem namreč ne bi strinjali, ampak tako sem se odločila in to je samo moje mnenje.
Pa sama sebe kot pesnice ravno ne doživljam preveč, ker delam veliko različnih stvari zato, da preživim. Ko sem prodajala na sejmu kebab mašine ali ko sem delala kot maskota pes na otroškem bazarju, se zagotovo nisem počutila izrazito pesniško.
Tudi ko berem svoje pesmi, se ne počutim pretirano pesnica. Jih pa rada berem, zagotovo, in rada pišem. In to mi je za zdaj dovolj.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024