1
Moj najstarejši in najljubši
spomin,
(mislim, da mi je bilo pet let),
je, ko sem se igračkal v kotu
predmestne londonske hiše
med starim klavirjem in kvadratnim lončkom
s kaktusom, ki se je pel k stropu –
bil sem še drobižek
zapletajočega jezika,
plašen,
skrit, pozabljen,
ko sem s prsti našel tolažbo v črnici,
še vedno jo čutim, svežo,
sladko, mehko,
pod površjem sem našel kamenček,
nekoliko topel,
bil je zelenkasto moder kot svet,
lep, z zlomljenimi črtami
kontinentov in oceanov,
razpokami rek in gora,
spomnim se, da sem ga povohal,
dišal je po soli in vlažnem pesku,
spomnim se, potisnil sem ga v nos
in izginil je –
ne vem, ali mi je padel iz nosu,
nisem ga našel na tleh,
morda sem ga pogoltnil, ne da bi to čutil,
vem le, da danes, kadar koli vidim zemljevid,
začutim bolečino v ledvicah, zbodljaj pri srcu,
kjer koli je že, vem,
da od takrat ostaja v meni,
skrit, žareč, vrteč se
v raztrganem zemljevidu spominov.
2
Petindvajset let kasneje,
če se nisem zmotil pri štetju,
svoboden, širši,
sem leno poležaval na balkanski plaži v Dhërmiju,
kjer se težko zelenje hrastov
ruši v morje, barve indiga,
malo vstran je čreda konj
pila morsko vodo
in valovi so gladili prodnike,
se dvigali in padali,
plivkali ob moje noge in meča,
notri in ven,
med in pod prodniki
so se reke zlivale druga v drugo,
utapljale na tisoče svetov,
hiteče proti svojemu stvarniku –
počasi, utrujeno,
sem potisnil levico
med hladno kamenje
in zajel za pest prodnikov,
dvignil sem jo, široko razprl dlan,
pustil, da so mi prodniki spolzeli
po trije in trije med prsti,
dokler mi ni en sam kamenček ostal na dlani –
bil je okrogel, temen,
nekoliko topel,
takoj sem ga spoznal,
zelenkasto moder kot svet,
z lažnimi črtami, kontinenti
in oceani,
s pikami in mrežo razpok,
pod mojimi nosnicami je dišal po soli in vlažnem pesku
in za odtenek po zažgani nafti,
nežno sem se z njim podrgnil po bradi,
občutek ni bil neprijeten,
malo kasneje so se konji vrnili v gozd,
vstal sem in pustil kamen
v vdolbini neke skale,
da bi ga morda našel majhen deček ali pastir iz vasi
ali zablodeli potnik,
krenil sem dalje po svoji poti, čil in zdrav,
zadovoljno sprejemajoč muhast veter na svojem obrazu,
kdo ve, ali je kamen še vedno tam ali pa ga je kdo pobral,
kdo ve, ali ga bom še kdaj kje našel,
toplega, sijočega,
vrtečega se
v raztrganem zemljevidu spominov.
Iz angleščine v sodelovanju z avtorjem prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič
- Antoine Cassar: Dan 5 - 12. 4. 2019
- Antoine Cassar: Nekaj misli o poeziji kot terapiji - 11. 4. 2019
- Antoine Cassar: Štiri skale - 7. 4. 2019