Zvečer ljudje tiho zalivajo prazne vrtove,
po katerih se tihotapijo le beli, gibki mački.
Vse hiše imajo na stežaj odprta okna, glasovi ljudi,
živali in stvari se zdijo tako blizu, kot bi bila
naša telesa nekje zunaj, v svetli noči;
potem legamo nazaj in glasovi stopijo za nami
skozi odprta okna, radovedno poizvedujejo,
zrejo v naše prostore na ozadju z zvezdami
posutega neba kot drobni predmeti, barvite igrače –
kriki in klici vseh bitij tam zunaj, hrum avtomobilov
in pisk oddaljenega vlaka se obračajo in poskakujejo,
sijoči, otipljivi in živopisni, na okenskih policah.
Ko zapremo oči, glasovi kot plavje trkajo ob naša
telesa, dokler ne utonemo, dokler nas ne prelije
spanec. Zjutraj se za letvami oknic, na steni sobe,
izrišejo ostri trakovi sončne svetlobe, podobni
skeletom izkopanih, dolgo potopljenih teles,
potem zbledijo in izginejo. Vstanem in grem iz hiše.
Sprehajam se po vrtu, v otroškem bazenu
se na gladini zibajo igrače, lepe in stvarne,
ostanki igre prejšnjega dne poplesujejo skupaj
s trupelci žuželk, kot bi jih komaj opazno premikali
gibi neštetih rok. Nikjer ni nikogar, tiho je
in prazno, le bel maček s tleskajočim jezikom
in drhtečim telesom pije vodo iz otroškega
bazena – potem pride k meni in se ovije
okoli mojih nog, pazljivo
in oprezno, kot da sem tujec.
- Fotogalerija: Franci Novak - 8. 1. 2017
- Franci Novak: Julijska noč - 6. 5. 2016