Za S. in Iztoka, ki pravi, da šele tu spodaj proizvajamo kisik
Jenny z Lenchen krpa nogavice,
Karl že tri tedne piše in popravlja teze. To je njihova obramba
proti zlu, ki lije, lije to poletje in ne dovoli niti dne predaha.
Jaz sem še naprej idiot: knjaz Miškin v krilu.
Ne želim, da ljudje bivajo v bedi in zamolku in bolezni,
proti vsemu temu delam ogenj, zrak.
Nastasja Filipovna je edina, ki jo potrebujem v tej tovarni.
Brado nosi, mastni blond lasje ji segajo do srede hrbta.
Z besedami se spretno suka po parketu in žametno objema tujce.
Prismojene dlačice nad usti so njene ugasle revolucije.
Smotko je prižgala kot igračo in jo spremenila v dim.
Ljubim jo kljub temu in ji pišem pisma, vsak dan eno.
Slišiš, Nastasja, kdaj se vidiva, kdaj se prižgeva čisto, svetlo?
Ampak Nastasja enkrat je, resnična, krasna, ognjevita,
drugič – ni.
To me razcepi prav do dna.
V razpoki bivam kakor v hiši. To me razseljuje.
Užitek je, ko hočem še, ko nočem še.
Če pustim, naj plava in se razpušča v daljavi,
naenkrat vidim morje kot brezkrajen prostor.
Prozoren in globok azur. Vsi izhajamo iz te tople župe,
vsi smo župa, oj Nastasja!
Strastno in nevidno se dogaja ta ljubezen.
Moja prva teza je o njej in miru in o delu. Ne uspe mi je
zapisati, besede sproti zdrsnejo.
Ljubim z vsakim izdihom, z vdihom preobražam temno snov.
Mišice na vso moč stisnem, ko potujem proti dnu.
Mehurčki, ki mi vrejo iz pljuč, so dragulji, sproščeni iz ostrige.
Vsakič, ko si upam globlje, morje globlje diha, ena sama gromozanska pljuča.
Bivati tu spodaj je neznosno, ampak čudovito.
Samo dva delovna postopka proti zlorabi znam:
prvi je za ogenj, komprésija srca,
drugi – je stalno proizvajanje kisika.
- Alenka Jovanovski: Mojster na sprehodu skoz državo - 15. 6. 2019
- Alenka Jovanovski: Margareta in poželjive mašine - 9. 6. 2019
- Alenka Jovanovski: Divji kostanj, za trenutek - 12. 10. 2015