moje otroštvo je samotna žival ki grize v Božje strmine
slišim ga dihati luč
še se zavedam zaslepljujoče sence ki prekriva dni
iščem ga ki se je včeraj rodil iz zdaj
je gibanje brez rok
ločuje naju telo in združuje mesto
sva prepletanje luči pred lučjo
želim se posloviti z očmi vendar sem sam slepota
vidim ga na zidovih mesta
nekateri se pač nikoli niso vrnili iz sebe
prisluhni mi in me vrni
dihanje me boli bolj kot noge
v morjih dvignjenih ulic
v golem stopanju po kamnu ki je bilo srce
tisoč življenj pred vsemi ki so vstala od mrtvih
se spominjam svojega
ki je trgalo vračalo topilo lastno srce
življenje je kamnita voda
pijem mu dež luči
vidim se vrnjen fant večji od svojega telesa
pogled izgubljen med prekinjenim gibanjem
in vsemi stvarmi na katere stopamo izžeti iluzij
na nagrobniku nekdaj zmleti vodi
kopica zlomljenih teles
v srcu oči bitje ki se je ljubilo
tisoče občutkov nazaj
in prihodnost ki se glasno vije iz nedokončanega
gledam ga sebe
v središču vseh od mrtvih vstalih ulic
avenij speljanih v večnost
in vogalov nemogočega vzniklih iz zadušenega v mojem srcu
mesto je rodilo človeka
Prevedel Juš Škraban
- Pedro Sena-Lino: Brechtovo pokopališče - 20. 4. 2016