Sobotna jutranja sapa
pleše valček po mojih nožnih prstih.
Spiš ob meni,
tvoje dihanje narašča in pada
kot valovi, ki nežno objemajo skale.
V trepetanju za oknom
se izpod odeje jutranje rose
plašno prikaže vas.
Spokojen, kot stari oče s svojo bareto,
spokojen, kot negiben septembrski zrak,
spokojen, kot olje gladko morje pod velbom votline,
to jutro
me nobena dolžnost na svetu
ne kliče,
razen dolžnosti, da sem ob tebi,
da ti z nosom nežno ljubkujem lase
ne da bi te zbudil,
da zaprem oči
in prisluhnem sapi,
ki mrši liste palm,
samo to jutro
in to jutro zadošča,
da sem to jutro, in enkrat za vselej
spokojen.
V sodelovanju z avtorjem iz angleščine prevedla Vera Pejovič in Peter Semolič
- Antoine Cassar: Dan 5 - 12. 4. 2019
- Antoine Cassar: Nekaj misli o poeziji kot terapiji - 11. 4. 2019
- Antoine Cassar: Štiri skale - 7. 4. 2019