Vtaknil si me v telo dečka
temnih oči, temnih las, temne polti.
In ravno v čas, ko mi nihče ne more vreči v obraz:
Hej, zamorec!
Saj že zdavnaj ni nikjer več niti kaplje morja,
na katero spominjajo le še lupine čolnov, razbitine amfor
in sol zažrta v pesek,
ki se je razbohotil vsenaokrog.
Modra ni več moderna in zelena je nezelena.
Ubijalskorumena je tista, ki je snedla živahnost preostalih barv.
Gospodarjeva barva.
Njegova sta nebo in zemlja,
njegovo je vse živo in mrtvo,
tudi jaz, ki sem nekje vmes.
Vsak dan mu postrežem s tremi kozarci črne kave,
vsak dan zasede isto mizico na zbledeli preprogi iz keramičnih ploščic,
vsak dan mi na njej pusti prastar zlatnik.
Pravkar odhaja v vsej svoji veličini,
na kamelah pa prihaja karavana preprodajalcev z vodo –
jajčaste glave so brez obrazov,
njihova telesa so brez srca.
Kot vedno jim bom nemo izročil kupček zlatnikov
in kot vedno še dolgo zrl za njimi,
kajti edini gost v moji kavarni je
Sonce, moj gospodar.
In vanj ne smem dvigniti oči.
Salvador,
čemu si me frcnil ravno na eno izmed svojih najmanj razvpitih podob?
Mar zato, ker vsakdo prej ali slej sprhne v pozabo?
Je pobudnik in organizator literarnih večerov Šentjakobsko je poezija.
- Marko Skok Mezopotamsky: Ne zgibaj barčic, Ljubec - 23. 2. 2017
- Marko Skok – Mezopotamsky: Rezervirano za sonce - 28. 3. 2016