Stopila sem v avtobus
in za sabo pustila dan
ki je lezel v mrak.
Ko sem iz avtobusa stopila
na pločnik sem obenem stopila
v noč. Zrak se je nabil z vonjem
po decembru po mandljih
po kostanjih. Zelo natančno
in v hitrem ritmu sem ujemala
korak z muziko v ušesih
in podzavestno pogledala na uro
na pošti. In potem: bam.
Proti meni in po ljudeh se je usul
meteoritski dež usipal zvezdni prah
asfalt se je nagubal Slovenska
se je ujela v histerijo obupanega
kričanja. Med srebrnimi strelami
zlatimi pikami mavričnim lesketom
so švigali ljudje in nanje se je usipalo
vse našteto. Grabili so po plaščih
izgubljali rokavice kape noge roke
med vso lepoto vesolja ki je grmelo
na zemljo na njen košček na sredo
ljubljanske osrednje avenije se je
mešala kri ljudi ki jih je zadel zdaj
meteorit zdaj oplazila blodeča zvezda.
Zaprla sem oči stresla z glavo
se umaknila gorečemu fantu
ki je tekel naravnost vame se zadela
ob osmojeno punco z iskrami v laseh
jih zagledala v očeh nekega drugega
fanta spet zaprla oči vnovič stresla
z glavo in se zavrtela z glavo v znak
uprla oči v nebo in osuplo zrla v vso to
vesoljsko mavrico. Prelepo prefantastično
prečudovito prenasilno preglasno.
Prepozna bom sem ugotovila. In stopila
korak naprej dva v levo in zavila svojo
pot stran od fantastike. Ker tam si bil
čakal si me in ne bi mi verjel v kaj me je
izpljunil začetek noči ki sem ga začela
ko sem stopila iz avtobusa. Grozno vem
ampak pomislila sem ne nate ne na ostale
ne na sebe pomislila sem na nek pozno
poleten dan. Na nek hip ko sem šla z roko
nad vodo po zraku skozi in ujela prgišče
kapelj na čelo. In si v mislih zavrtela
točno to muziko in si zamislila tak konec.
- Ana Pepelnik: apokalipsa. slovenska. - 21. 3. 2016