Pisati o pesništvu ali kako se je pesništvo prikvačkalo v moje življenje, to je zdaj vprašanje!
Da prebijem led, se bom vrnila v čas nekaj dni pred božičem oziroma v čas pred štirimi meseci. Tu se moja zgodba s pisanjem pesmi šele začne. Pa da ne bi izpadlo, da sem triintrideset let čakala na to, da končno zapišem pesem, oziroma da ona zapiše mene, ne, stvar je sila bolj groteskna in vsaj zame precej šokantna. Če se spomnim mladosti, lahko rečem, da moje branje knjig ni nikoli izstopalo iz povprečja, brala sem sicer rada, nikoli pa nisem prestopila bralnih stopničk v nekaj več, kot je bilo zahtevano. Doma nisem prejela vzorca bralne kulture, čeprav je moj oče znan po tem, da lahko prebere nekaj knjig na teden, mama pa je bila ljubiteljska bralka lahkih romanov. Sama sem skozi leta odraščanja v roke jemala predvsem knjige z bolj psihološkimi temami, katere sem znala požirati drugo za drugo. Temu pa je sledil leta dolg bralni premor, ki je trajal, dokler nisem spoznala Petra. To je bilo moje prvo srečanje s poezijo. V mladosti sem imela s poezijo toliko stika, kolikor so mi ga nudile šolske klopi. Se pravi zelo malo. Tako je bil vstop v ta svet zame precej strašljiv.
Nisem se zanimala za branje zbirk, kaj šele za pisanje. Moje življenje je bilo posvečeno drugim stvarem, zato nisem niti v sanjah pomislila, da bom kdajkoli stopila v svet pesništva. Pred dobrimi štirimi meseci pa se je zgodilo. Ne vem zakaj, kako, čemu so se mi v glavi začeli tvoriti stavki, ki so se sestavljali v pesmi. Od navdušenja sem jih, če nisem bila doma, pošiljala Petru kar preko sms sporočil, saj me je zanimal njegov odziv. Zaradi Petrovega rastočega navdušenja, kako mi glede na mojo laičnost v poeziji to sploh uspeva, me je vse skupaj bolj in bolj grabilo. In potem je nastala prva pesem, za katero menim, da je bila preboj v polje pesniškega, torej da je z njo moj glas postal slišen …
- Katja Kuštrin: Idila - 21. 9. 2023
- 100 verzov – šesti večer - 30. 9. 2019
- 100 verzov – četrti večer - 5. 11. 2018