Uvodno misel oziroma anekdoto v tokratni razmislek sem si izposodil v manifestu italijanskega profesorja, specializiranega za italijansko literaturo in renesančno umetnost, Nuccia Ordineja, z naslovom Koristnost nekoristnega. Anekdota je iz življenja pomembnega italijanskega pesnika 19. stoletja, Vincenza Padule. Ko je bil še mlad študent, ga je oče vprašal, zakaj je v vseh abecedah vedno najprej črka A in šele potem črka E. Ker ni znal zadovoljivo odgovoriti, mu je oče hitro postregel s pojasnilom: »In questo misero mondo chi à è, e chi non à non è.«
Anekdota je stara dobrih 150 let, a zdi se, da se je šele v zadnjih 70 letih, odkar se vsaj severozahodna četrtina sveta koplje v materialni blaginji in navidezni varnosti najdaljšega obdobja brez večjih oboroženih konfliktov v Evropi in Severni Ameriki, grozljivost misli Vincenzovega očeta udejanjila v vseh svojih pošastnih razsežnostih. Absolutna relativizacija vseh vrednot, ki jo je prinesel postmodernizem, je družbeno realnost zvedla na kup delnih, prigodnih, trenutnih začasnosti, v neobvladljivi imperativ koristnega, ki je hkrati postalo edina vrednota, okrog katere se formira in utemeljuje družba. Tudi (naj)manj pronicljivim posameznikom danes postaja kristalno jasno, da v družbi, v kateri živimo, tako rekoč nič več ne deluje, kot bi moralo. Posamezni družbeni sistemi se sesuvajo sami vase pod navidezno piarovsko podobo urejene skupnosti. Svet je globalna Potemkinova vas. Po enakem vzorcu se gradijo, ali bolje rečeno, razgrajujejo tudi osebni odnosi, kjer pod zapovedano politično korektnostjo in spodobnostjo divjajo požrešnost, oportunizem in popolna odsotnost empatije. Več kot dva tisoč let je človek svoj obstoj utemeljeval na dveh temeljih – lepem (gr. kalós – καλός) in dobrem (gr. agathós – ἀγαθός), kalokagathia pa ni bila zgolj ideal človeka, ki je lep in dober, ampak predvsem to, da neutrudno zasleduje lepo in dobro. Iz te bistvene orientiranosti človeka kot individuuma pa tudi skupnosti so izvirale vse kardinalne vrednote, ki so skozi prizmo semitsko-krščanskega zlatega pravila: »Nikoli ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi,« in eksplicitne ter nedvoumne zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega, kakor samega sebe,« postale temelj celotne civilizacije in našega zgodovinskega spomina, pa če danes to poskušamo še tako vztrajno in goreče zanikati. Res je, bile so pošastne deviacije, a vendar je bilo iskanje lepega in dobrega, prežeto z maksimo ljubezni dva tisoč let ideal in os, okrog katere se je oblikovala naša civilizacija. Lepo in dobro sta univerzalni vrednoti vseh živih bitij in v iskanju lepega in dobrega je svet postal človeku dom. Ko govorim o lepem in dobrem, ju pojmujem kot siamska dvojčka. Prepričan sem namreč, da drug brez drugega ne moreta obstajati in vedno prideta drug ob drugem. Ta neločljiva povezanost, svojevrstna enost v dvojnosti, je nenazadnje tudi nakazana v pojmu kalokagathia. Ta enost v dvojnosti ko gre za lepo in dobro je pomembna, saj je človek na neki točki svojega bivanja začel dobro enačiti s koristnim. Govorimo seveda o utilitaristični koristnosti, kjer je neka stvar »dobra«, ko prinaša neposreden zaslužek ali praktične koristi oziroma ugodnosti. Ta prehod se, kot bomo videli nekoliko kasneje, ni zgodil hipno, ampak se je diktatura koristnega v človekovo zavest zažirala počasi, nekaj stoletij. Sprva kot parazit je koristno počasi doraslo, preraslo in nazadnje použilo dobro in ker brez dobrega lepo ne more obstajati, je preprosto odmrlo. Sam vidim vzrok za ta proces odmiranja lepega in dobrega na račun maligne rasti koristnega v človekovi nezmožnosti sledenja zlatemu pravilu (ki ga, mimogrede, poznajo vse religije in etični sistemi sveta) in zapovedi ljubezni. Kakor koli že, z dokončno uveljavitvijo koristnega kot edinega temelja naše civilizacije, ki smo jo doživeli v zadnjem stoletju, so odmrle tudi nekoristne vrednote, na katerih je temeljila družba. Kaj pa je koristnega na prijateljstvu, ljubezni, pravičnosti, če živiš v družbi, kjer »vladajo štacunarji in drugi, predani služenju denarja«? (Giacomo Leopardi). V družbi, kjer »človek sovpada z denarjem« (N. Ordine), je edina legitimna vrednota apetit, edini človekov bog pa trebuh. V takšni družbi sem edino merilo JAZ – moj dobiček, moje želje, moj užitek, moja potešenost. Danes, v dobi patološko podivjanega ega, je vsaka sled lepega zgolj izvor mojega užitka, potrošna roba, ki jo po uporabi zavržeš. Vzemimo lepo človeško telo, ki je pogosto prvi in najpogostejši stik človeka z lepim. Lepo telo človeka vedno postavi pred izbiro – občudovanje ali apetit; ljubezen ali poželenje; dajanje ali jemanje. In prav človeško telo je postalo verjetno najbolj zlorabljen objekt v današnji percepciji sveta. Čeprav je ideal nominalno še vedno enak kot denimo v klasični Grčiji – lepo telo – v resnici govorimo o zapeljivem telesu, telesu, ki zbuja poželenje, telesu, ki je sposobno potešiti apetit. Lepota tako postane stranski učinek koristnega in lepo imenujemo to, kar poteši naš apetit. Najmočnejše industrije danes uspevajo, ker je takšna zloraba telesa koristna. Ker prinaša milijone zdravstveni in farmacevtski industriji, ker večji fitnes centri uspevajo tako rekoč v vsaki vasi, da o pornografski industriji niti ne govorimo. Pa je to le en, morda najbanalnejši primer diktata koristnega, ki je vcepljen že na sam začetek človekove socializacije. Šolski sistem je namreč ves in v celoti usmerjen h koristnemu, k vzgoji potrošnika. Pedagogi delujejo v prepričanju, da so mladi nepopisani listi ali, še slabše, prazne posode, ki jih je treba napolniti s koristnim znanjem. To počnejo tako, da med poučevanjem izpostavijo problem in v isti sapi, še preden so mladi sploh utegnili povedano registrirati kot informacijo, kaj šele problem, že ponudijo rešitev. Instantno, edino zveličavno rešitev. Sistem je osnovan tako, da z nizanjem neskončne količine dejstev v kali zatre otrokovo kreativnost in radovednost. Kreativnost in radovednost sta namreč popolnoma nekoristni. Štejejo dejstva. »V tem življenju ne potrebujemo drugega kot Dejstva; gospod, nič drugega kot Dejstva!« je prepričan Gradngrind, vzgojitelj v mestu Coketown, ki ga je v romanu Težki časi opisal Charles Dickens. Takole pravi:
Dejstva, dejstva, povsod dejstva v materialnem pogledu mesta; dejstva, dejstva, povsod dejstva tudi v duhovnem. Šola gospoda M’Choakumchilda je bila samo dejstva, šola risanja je bila samo dejstva, odnosi med gospodarji in delavci so bili samo dejstva in dejstva so bile vse stvari, od bolnišnice, kjer si se rodil, do pokopališča, in tisto, česar ni bilo mogoče prevesti v številke ali kupiti za nižjo ceno ali prodati za višjo, ni obstajalo in ne bi smelo nikoli obstajati, in secula seculorum na vekov veke, amen.
A to je razmislek o umetnosti, o literaturi, o pesništvu; morda je nekoliko zašel, a vendarle želi v prvi vrsti govoriti o umetnosti, za katero je Oscar Wilde rekel, da je »vsa absolutno nekoristna.«
Soočena z diktatom koristnega, odmiranjem lepega in dobrega, s svetom brez ljubezni in v primežu podivjanega ega, je umetnost v velikem delu ostala brez odgovora, razen: »Ja, dajte si duška.« Od vseh človekovih dejavnosti je prav umetnost tista, ki se je najbolj spridila. No, vsaj to, kar danes poznamo pod imenom umetnost. Od nekdaj je namreč veljalo, da je preizkušnja časa tista, ki loči vrhunsko od dobre ali povprečne umetnosti. Hkrati pa je morala zadostiti kriterijem dobrega in lepega – saj je od vsega, kar je človek ustvaril, umetnost najbolj neposredno pripadala dobremu in lepemu. Umetniško delo je imelo moč, da zlomi človekovo srce, da spreminja življenja. Ob stiku z umetnino se je ustavil čas. Kot je umetnost sedela pri nogah lepote same in jo kontemplirala, so ljudje sedeli pred umetninami, ure in ure, dneve in dneve in jih preprosto zrli. Ali poslušali. Ali brali – denimo pesem, ki ujame bistvo tega, kar opisuje. Vrhunska umetnost je bila vedno nabita s kreativnostjo, v katere jedru je potreba umetnika, da deli svojo izkušnjo sveta neposredno, z otroško odprtostjo. Prav ta otroška radost ustvarjanja je eden ključnih elementov, ki so preživeli v vsakem vrhunskem umetniškem delu. A vendar kreativnost ni bila dovolj. Umetnik je bil tisti, ki je imel moč prikazati resnično v luči idealnega in resničnost na ta način upodobiti na novo. Umetnost je imela moč transformacije ali celo transsubstanciacije resničnosti, celo tiste najgrše. Umetnost je pripovedovala zgodbe, saj smo ljudje nenazadnje nič manj in nič več kot vsak svoja zgodba in prav ta zgodba je edini dokaz, da smo kdaj obstajali. Umetnost je bila sposobna vzeti najbolj bolečo človeško izkušnjo in jo odrešiti z lepoto. Prav v tej zadnji funkciji je verjetno najbolj usodno zaznamovala človekovo izkušnjo – tako umetnikovo kot tistega, ki je motril umetniško delo. V situacijo, v kateri ni bilo nič lepega, je umetnik vnesel lepo in dobro in tako umiril notranji kaos, razrešil svojo in/ali tujo travmo.
Človek se je kot tridelno bitje, sestavljeno iz telesa, duše in duha, vedno zavedal, da ga zgolj materialno ne more potešiti v celoti in da sta dobro in lepo, pa čeprav popolnoma nekoristna, nujna hrana tako za dušo kakor duha. Da bo samo na pol živ, če se ne bo odprl presežnemu, ki je njegov izvor. Brez kakršne koli objektivne koristnosti, zgolj skozi zasledovanje lepega in dobrega, je umetnost spremenila več resničnosti, kot katera koli koristna stvar ali dejavnost.
Federico García Lorca je na predstavitvi Nerudovih pesmi takole nagovoril zbrane:
Svetujem vam, da zelo pozorno poslušate tega velikega pesnika in poskušate ob njem začutiti ganjenost: vsak na svoj način. Poezija zahteva dolgo iniciacijo kakor kateri koli šport, toda v pravi poeziji je vonj, poudarek, svetla lisa, ki jih lahko opazijo vsa živa bitja. Bog daj, da vam bodo pomagale ohraniti zrnce norosti, ki ga vsi nosimo v sebi in ki ga mnogi ubijejo, da si lahko nataknejo odurni monokel knjižnega dlakocepstva, in brez katerega je nespametno živeti.
S to mislijo se je sklenil krog pojmovanja umetnosti kot lepega in dobrega, brez sleherne ambicije, brez kakršne koli potrebe po izkoriščanju in iskanju ugodnosti, ki ga je v enem od pisem iz Ponta nakazal že Ovidij: »Odgovor na tvoje vprašanje je, da ni nič koristnejše od teh umetnosti, ki nimajo nobene koristi.«
Ko je diktat koristnega dokončno dopovedal človeku, da od lepega in dobrega ni pametno živeti, so na nove pogoje igre pristali tudi umetniki. Le nekaj desetletij po tem, ko je Théophile Gautier tistim, »ki si domišljajo, da so ekonomisti, in ki hočejo preurediti družbo od vrha do tal,« sporočil, da je »zares lepo samo tisto, kar ne služi ničemur; vse, kar je koristno, je grdo, ker je izraz določene potrebe, človekove potrebe pa so prostaške in odvratne, tako kot njegova uboga in bolna narava. Najkoristnejši prostor v hiši je stranišče,« je Marcel Duchamp razstavil pisoar kot umetniški objekt in napovedal, da je grdo postala nova norma umetniškega ustvarjanja. Gre za popolno degradacijo umetnosti, ki jo je zaključil Piero Mazoni, ko je leta 1961 postavil inštalacijo Umetnikov drek, ki jo sestavlja 90 pločevink z njegovimi iztrebki. Sodobni umetniki so kreativnost slekli obveze lepega in jo potisnili v primež grdega. Oprti na patološki ego in postmodernistično relativiziranje vsega, kar je, so držo umetnika, ki v vsem išče lepo, zamenjali s pozo »kreativca«, ki lahko popolnoma na podlagi lastne presoje kar koli razglasi za lepo in umetniško delo. Tracey Emin, je v nekem intervjuju prostodušno priznala, da njene inštalacije Moja postelja nihče ni označil za lepo, ampak je vseeno lepa in je umetniško delo, ker je povsem dovolj, da ona reče, da gre za umetniško delo. Ideja se morda zdi popolnoma absurdna, a vendarle je bila inštalacija razstavljena v elitni galeriji Tate.
Mimogrede, Eminina Moja postelja močno spominja na Delacroixovo sliko Umetnikova postelja. Morda je vzporedna primerjava obeh izdelkov najboljši način, kako razumeti padec iz lepega na grdo v umetnosti v nekaj desetletjih. Diktat koristnega in samopašni ego sta umetniško ustvarjanje izmaličila in ga oropala vsega lepega. Ustvarjalci, ki so izgubili umetnost, jo s svojim ustvarjanjem zasmehujejo in zaničujejo. Danes se uveljavljeni umetniki posmehujejo Tolstoju, ki je v manifestu Kaj je umetnost? zahteval od umetnika, da se zavoljo prepričljivosti in transparentnosti svojega ustvarjanja mora čustveno zliti s svojim delom. Sleherna sled emocije je v današnji ustvarjalnosti, predvsem pri mlajših ustvarjalcih, označena kot beden balast, kot manjvredna patetika. Namesto tega se pri ustvarjanju poslužujejo obrambnih modusov ega: mimikrije, imitacije, ekshibicionizma in samooklicanega intelektualizma. V svojih izdelkih bredejo po najbolj banalni vsakdanjosti, ki jo motrijo iz kvazi intelektualne cinične distance, vse, kar ustvarijo, pa temelji zgolj na formi, ker vsebina že lahko nosi emocionalno širino, izpostavi intimo, to pa je »neumetniško«. Od Duchampa dalje ti ustvarjalci trdijo, da samo prikazujejo realnost, takšno kot je, čeprav ima človek bolj občutek, da se realnosti maščujejo.
Seveda pri tem ogromen delež odgovornosti nosijo tudi nekateri ugledni kritiki, uredniki in kuratorji, ki bodisi secirajo dela skozi »objektivne« umetnostno kritične aparate, odurne monokle dlakocepstva, bodisi iščejo korist, še zlasti, če gre za uveljavljene ustvarjalce, bodisi vsepovprek stresajo svoj gnev in zagrenjenost ali pa poveličujejo tisto, kar je zanimivo, kar šokira. In pri tem pozabljajo, da te šok terapije morda delujejo enkrat, potem pa so preprosto prazne, dolgočasne. V tem kontekstu tudi doživljam nedavni poziv odlične slovenske igralke, plesalke in klovnese Tine Janežič, ki ga je objavila na enem od družabnih omrežij:
Naj umetnost neha nastajati za kuratorje in kritike ter končno začne sproščeno minglati z ljudmi, četudi konfliktno, nevljudno ali samo idealistično (…) Še več … kuratorji in kritiki, vrnite umetnikom naše poslanstvo. Razstava ne more biti kuratorjeva, predstava ne od producenta …
Svoje prinesejo še mediji, ki oznako »insatalcija«, »performans« ali »umetnost« pripišejo čisto vsakemu psihotičnemu izpadu bolnih posameznikov ali različnim aktivističnim posegom, kot sta denimo nedavno ovijanje spomenikov v žice in Ai Weiweijevo ovijanje berlinske opere v rešilne jopiče. Tovrstna dejanja lahko sicer nosijo močna simbolična sporočila, a vendar je z omenjenimi oznakami treba ravnati previdneje. Nenazadnje se želim dotakniti še ene oblike zlorabe umetnosti, o kateri sem sicer nekoč že pisal, a se mi zdi najbolj odvratna, ker ima najširši domet. Govorim seveda o zlorabi umetniškega izraza za zabavljaštvo. Tisti del ustvarjanja, ki se je popolnoma predal diktatu koristnega in cilja na najbolj pritlehne človeške čute in njihovo izživljanje. Razni talent šovi, ki producirajo nenadarjene, nesposobne zabavljače, ki so hkrati utelešenje popolne odsotnosti sleherne moralne kvalitete industrije, ki jih omogoča. Tako imenovani zvezdniki, ki se javno pustijo enačiti z glasbeniki, igralci, pisatelji, umetniki skratka, čeprav so njihovi izdelki umetniško slabše kvalitete kot Mazonijevi konzervirani iztrebki. Gre za skrajno perverzijo, saj simbolizirajo utelešenje najbolj nizkotnih človekovih ambicij. Mnogi med njimi zaradi svoje simbolne vrednosti, ki legitimira vsako njihovo dejanje, počnejo največje odvratnosti, brez da bi nosili kakršne koli posledice.
Morda absurdnost celotne situacije še najbolje povzame tale Petrarkov sonet:
Topost in preobjedanje in samopašna
lenoba so krepost pregnali iz sveta;
tako da skoraj čisto je s poti zašla,
premagana od slabih šeg, nrav naša.
Luč blagodejna iz nebes nič več ne sije,
ki daje nam življenje in ga oblikuje;
kot pravi čudež pa se danes ta spoštuje,
ki s Helikona siplje cel plaz poezije.
Mirte in lovora komu je še kaj mar?
– Uboga si in strgana, Filozofija,
sodrga govori, ki hoče le denar.
Maloštevilna bo tvoja tovarišija
na drugi poti; prosim te tem bolj, duh blagi –
pri svojem vélikem poslanstvu ne omagaj. (prevod: Srečko Fišer)
Seveda je ta zapis zgolj razmislek o prevladujoči podobi sodobne umetnosti. Čeprav potisnjena na obrobje, sta pripadnost lepemu in dobremu in zavest, da umetnost iz njiju izhaja, med številnimi umetniki še kako živa. In prav njim je namenjena zadnja Petrarkova kitica. Četudi v trenutku, ko nastaja ta zapis, še nima prave teže, so aktualni dogodki našo družbo pripeljali do spoznanja, da se obdobje, ko je bilo mogoče preživeti z neobvladanim egom, ko je bila koristnost edini imperativ in apetit edina vrednota, nepreklicno končuje. Čeprav je bilo morda še pred časom nenavadno pomisliti, da bi lahko vštric postavili Karla Rahnerja in Slavoja Žižka, je v luči nedavnih Žižkovih izjav, da se v Evropi stvari morajo spremeniti, ker nadaljevanje po začrtani poti vodi v neizogibno katastrofo, Rahnerjeva misel o človeku 21. stoletja, ki bo bodisi mistik ali pa ga ne bo, morda bolj živa, kot kadar koli prej.
Po manj kot stoletju je namreč neizpodbitno jasno, da družba, ki na prvo mesto postavi koristnost, le-to kmalu izgubi. Nasprotno družba, ki na prvo mesto postavi lepo in dobro, pridobi večno koristnost. Nič ni namreč bolj koristnega kot absolutna nekoristnost.
Je tudi mentor pesnikom srednješolcem, s katerimi pripravlja mesečne večere slam in performativne poezije.
V letu 2017 je pod mentorskim vodstvom Janeza Vajevca kot igralec na oder postavil monodramo Alessandra Barrica Devetsto. Je član Igralskega studia bratov Vajevec od leta 2012.
Kot literarni ustvarjalec je sodeloval na vidnih mednarodnih festivalih doma in v tujini in prejel nekaj nagrad in priznanj. Poezijo in eseje je objavil na portalih Poiesis in LUD Literatura in v revijah Literatura, Sodobnost, Poetikon, Mentor in Vpogled, zborniku Rp Lirikon XXI, hrvaških revijah Poezija, Književnost uživo in Artikulacije.
Leta 2015 je sodeloval na mednarodnem festivalu Lirikonfest v Velenju, leta 2016 na mednarodnem festivalu Stih u regiji v Zagrebu, leta 2018 pa na mednarodnem festivalu Galovićeva jesen v Koprivnici.
Leta 2016 je prejel nagrado Mentorjev feferon za najboljšo protestno oz. družbenokritično pesem, tega leta pa je na prvem državnem prvenstvu v slam poeziji postal državni podprvak. Leta 2018 je na natečaju revije Sodobnost prejel nagrado za najboljši slovenski esej. Je tudi prejemnik nagrade celjske zvezde za leto 2018.
V letu 2018 je na njegovo pobudo in pod njegovim umetniškim vodstvom v Celju zaživel mednarodni pesniški festival poezije in performansa Izrekanja.
Oktobra tega letapri založbi Poetikon/Hiša poezije v zbirki Sončnice izide njegov pesniški prvenec Muzej zaključenih razmerij. Od takrat ni ustvaril nič omembe vrednega.
Foto (c) Eva Klevska
- Kristian Koželj: Ko prestopimo mejo zemlje (O pesniški zbirki Cvetke Lipuš, Kaj smo, ko smo) - 3. 8. 2019
- Pogovor s Cvetko Lipuš - 1. 8. 2019
- Kristian Koželj: Lapidis Lacrimae - 16. 2. 2017