Franjo Frančič: Zima v krvi

Nikar mi ne govori, vem, da čakaš, da storim prvi korak,

ves čas, ko sva poslušala krike galebov,

kot dve mački pred parjenjem,

ko sva hodila okoli tistih podrtih hiš brez  streh,

brez korenin so bile te hiše,

iskala si mojo roko, se bližala, čakala si,

mi dajala znamenja, videl sem lesk v tvojih očeh,

mozaik kože pod prozorno majico,

vonjal sem sok, ki je vabil,

a vseeno, ničesar nisem storil,

odpeljala sva se do kamnitih kipov na hribu,

takrat pa, ko si postala skoraj cinična,

odvrgel sem oklep, lupino, počasi sem te dvignil,

položil v travo, počasi, da sem začutil kako drhtiš od pričakovanja,

počasi sem te gladil in božal,

podaljševal sem predigro, čakal, da me potegneš nase,

da premagava razdalje telesa,

čakal, da se odpreš kot školjka,

čakal, da se prepustiva valovom,

toliko, da se oprimeš mojih  bokov in las,

toliko, da zaslišim sikanje kače,

toliko, da slišim tiste sopeče besede,

naj se ne sesujem, naj nadaljujem, naj te vzamem,

vso, vso,

tvoj krik, ki razpolovi nebo, čoln, ki se spušča k bregu,

vesolje, mavrični val orgazma,

ki te zalije in ihtenje: a ti nisi, ti nisi …

Potem sediva tam v travi, opazujeva bela jadra,

ki drsijo po modrini morja, tiho sva,

iščeva prave besede, a jih ni, če bi se zgodilo, kemija,

prehod in pretok, če bi si delila več kot trenutek,

potem bi obležala v hladni travi

in počakala na barve jutra.

Kaj je s tabo, tako čuden si? rečeš.

Nič ni, to je, ti odgovarjam.

Sunek jesenskega vetra naju zmrazi,

mrzla je roka, ki se me dotika.

A greva? vprašam.

 

Pesem bo izšla v zbirki Zima v krvi marca 2016 pri založbi Amalietti.

Franjo Frančič
Latest posts by Franjo Frančič (see all)