Feri Lainšček: Šepečeva v veter

Nihče ni prehodil ravnice po robu,

kjer njena skrivnost se začenja in neha.

Sam bog ni te meje označil in raje

tam pustil je tisoč poti za človeka.

 

Od daleč obzorja se zdijo nestvarna,

a včasih nebo se tu koga dotakne.

Za zmeraj želi si iz blata in sanja

kot pesnik, ki kdaj ga lepota navdahne.

 

Ponoči, ko svet se ves zgošča in oži,

med speče pa lega vesoljna samota,

spet zrejo čez mejo zveri in duhovi.

Pod kožo tedaj se zabubi tesnoba.

 

Še s kapljico rose, ki zdrsne po travi,

ujame kos jutra se v pajkovo zanko.

Preveč je ravnice za drobne dogodke

in nič ne dodaja v to glinasto shrambo.

 

Pa vendar spet prideš in greva okoli

po spolzkih sipinah razsutega časa.

Ponavljava zgodbo o večni ljubezni

in tistem, za kar še ni najti izraza.

 

Šepečeva v veter, kar treba bo reči

nekomu, ki sliši, razume in pomni.

A kaj, ko tod meja ni meja, ob poti

pa ždijo le božci, strašila in klovni.

Feri Lainšček
Latest posts by Feri Lainšček (see all)