“Eppur si mouve!”, je baje vzkliknil Galilej ( leta 1633), ko naj bi se pod cerkvenim pritiskom odpovedal trditvi, da se Zemlja vrti okoli sonca, in danes (več stoletij kasneje) se vrača “duh časa”, ki naplavlja dvome o evidentnih znanstvenih resnicah in se povezujejo ljudje, da razglašajo “ploščatost” Zemlje ter take in drugačne nesmisle, zato lahko mirno in sočutno soglašamo s Petrovo “žalostjo” ob izgubi nekega nam znanega in domačega sveta. Saj ne gre le za to, da je svet iztirjen: “The world is out of joint” kot bi rekel Shakespeare, gre za to, da se mi sami (in tukaj imam v mislih “analogno” generacijo) vse težje vtirimo v tok in dogodje sveta.
V svetu poteka ideološki boj na globalni ravni in res kot da se je “poslovil” svet etične in kulturne solidarnosti, da o idealu antične trojice “dobrega, resničnega in lepega” ne zgubljam besed. Ja, poezija je to zatočišče “smisla” v presežnem jezika, je eksistencialna izpoved, ki presega banalnost zla in Peter se vsega tega zaveda, vendar že s samim naslovom nakazuje blago ironijo, ki preveva duh teh pesmi in s tem ustvarja razdaljo za razmislek ter s humornim učinkom mehča robove krute resničnosti.
Žalostinka se imenuje pesem, ki jo narekuje bolečina: stari Grki so jo poimenovali elegija. Bralec naj bi “začutil pesnikovo izrečeno bolečino, ki jo sam ne zna izraziti”. Kot rečeno pa so Petrove pesmi hkrati že zdravilo za “bolečino”, saj ravno s prefinjeno ironijo “tolaži” patos poblaznelega sveta.
Ironija je tematizirana že od Kvintiljana dalje in naj bi predvsem označevala “drug pomen od dobesednega” in pri Petrovih pesmih dobim občutek, kot da je knjiga pravzaprav nekakšna oda-hvalnica tistemu, kar je “okroglega” na sami Zemlji ( seveda tudi njena okroglost). Ta “okroglost” naj bi bil nekakšen zdravi razum, sočutje, pesniška občutljivost, nagnjenje k filozofiji kot ljubezni do modrosti, smisel za lepoto, pravičnost …, vendar te “vrline” (če jih lahko tako imenujem) bolj pripadajo bitjem, ki jih “ploščatost” zaničuje: drevesom, naravi, živalim – konkretno mačkam, in pesnik je prevodnik, ki opaža in izrazi ta disproporc med “omejenim človeštvom” in resnično naravo drugih bitij, kamor spada tudi Zemlja- Gaia.
Ta uvod je zgolj okvir za “žalostinke”- pesmi o smrti in “hvalnice”- pesmi o življenju v vsej vznesenosti in obupu. Pa začnimo kar z ogrevanjem: prva pesem, ki nakaže vse bistvene elemente v knjigi pesmi:
Ogrevanje
Mačka leže natanko tako, da ji prag
med predsobo in delovno sobo služi
za nizko mizo, na katero položi tačke
na tačke pa glavo, zavzdihne, kajti življenje
je težko tudi za mačke, in se zazre
vame – spomnim se prizora iz Betty Blue
seks še nikoli ni bil tako čudovito umazan
ljubezni še nikoli ni bila dodeljena tako
privzdignjena mesenost, dekle je mrtvo
fant sede k pisalnemu stroju, na mizi
je mačka, ki ga vpraša z glasom pokojne
pišeš, on ji vrne pogled in reče, razmišljam
Mačka je bitje, ki je bilo pri starih Egipčanih božanskega izvora, skozi evropsko zgodovino pa se je prenašala “mistična” narava mačke kot živali povezane z onostranstvom. V “domači” rabi pa seveda poznamo zdravilne učinke mačke, ki pomirja, tolaži in “krade nepotrebene misli”, da je naš duh spet harmonično naravnan. Skozi pesmi je očitno, da pesnik živi tudi z mačko, saj z njo vzpostavlja tihi dialog o “stanju stvari”. “… kajti življenje je težko tudi za mačke”, pravi Peter in zavzdihne skupaj z njo ter nas empatično poveže z bitjem, do katerega je večina ignorantska kot je ignorantska do zadev drugih- neznanih, tujih, drugačnih. Po skrbnem opazovanju mačke nas vodi spomin na filmski prizor iz Betty Blue – kultni film naše generacije, kjer spremljamo ljubezensko norenje v dvoje in nas magnetizira nora zaljubljenost.
To je ena prvih kulturnih reminiscenc, ki se skozi celotno zbirko pojavljajo kot ozadje za razmislek: Rimbaud, Dušan Pirjevec, Fibonacci, Dane Zajc, Baudelaire, Edward, Ferlinghetti, Ginsberg, Pound, Peterson, Žižek, Bauman, Fromm, Bacon, Sokrat, Grimm, Chomsky, Platon, Carroll, Gramsci, Lou Reed … to so zgolj nekatere osebe, ki jih Peter potegne iz globokega vodnjaka duše, kjer pijemo izvir čiste vode temeljnega občutja: hrepenenje po svobodi v svetu, kjer svoboda izginja …, kjer so zares svobodne mogoče le mačke in pesnik v “trenutku”, ko zapiše verze:
“Pesem prezirljivo dvigne brado
Reče
menda se ne bom pojasnjevala”
( Pesem o svobodi )
Kot rečeno: vse družbeno kulturne asociacije ne služijo intelektualni polemiki, so predvsem kažipot za spomin, občutje in pesniško refleksijo le tega:
“»ljubezen, Sokrat, ni ljubezen
do lepega, kot ti misliš«, pač
pa »do spočenjanja in do
porajanja v lepem«, ali sploh
lahko kaj dodam, medtem
ko se stiskava pod odejo
premlevava, ali bi letos“
vzela zavarovanje tudi za
primer potresa, zavem se
da ne vem, kakšen bo konec
za naju in naju in da to sploh
ni pomembno”
(Fromm, Bacon in potem še Sokrat )
Okvirji so poetični, zgodovinski, osebni, filozofski …, a preveva jih melanholični odtenek minevanja, smrti, tesnobe, kjer pesniku ne preostane nič drugega kot “pisati”:
“fant sede k pisalnemu stroju, na mizi
je mačka, ki ga vpraša z glasom pokojne
pišeš, on ji vrne pogled in reče, razmišljam”
(Ogrevanje )
In ko smo enkrat dovolj ogreti in smo zreli za pesniško popotovanje, pride tudi čas za poslednjo “žalostinko”, ko:
”… Mačka zamahne z repom in izbriše
še zadnje sledi ideje o mnogoterosti
Skoči v pesem in stegne tačke prav
v središče dneva, v središče piramide
Kremplji se ji nabrusijo kot britvice”
( Žalostinka za okroglo Zemljo )
Poezija Petra Semoliča je zrela in vrhunska, če se izrazim poenostavljeno, zato je pesmi težko “sploščit” s kritičnimi parametri, ker je v njej vselej tisti presežek jezika in smisla, ki uhaja analitičnemu umu, občutje, ki ga premore le poezija, saj so pesmi:
“kot britvice, ki nežno odstranijo dlake naše zaraščene žalosti, da se svet lahko vrti naprej”.
