Tonja Jelen: Tiho podrhtevanje cipres, ki rasejo globoko in v višave

Petra Koršič, Ciprese, Ljubljana: Založba Mladinska knjiga, 2024.

Literarna kritičarka, moderatorka in pesnica Petra Koršič nam v novi pesniški zbirki Ciprese ponudi pesniško izreko, ki je tekoča, jasna in v mnogih spoznanjih trpka. Če je v svojem prvencu Furlanka je dvignila krilo, odločna ter prebojna, se tretja zbirka še bolj zgnete v ostrino misli, jezikovne odsekanosti in migetajočih podob. Asketsko izbrane besede, pri čemer je po ena beseda pogosto en sam verz, so kot koraki pod alejo cipres, v katerega zaidemo, ko si dopustimo dihati in razmišljati o svetu. Ciprese so povabilo v svet poezije, ki ne prizanaša krutosti in brezmejni slabosti. Res je, »nobeno / življenje / ni vredno // izsiljevanja / ustrahovanja / morjenja«. To sicer niso samo protipolitične pesmi, nastrojene proti vladajočim ustrahovanjem, so neposredno protivojne pesmi – vojne nikoli. Pesmi v Cipresah so glasnice k miru in človeškemu dostojanstvu in so napotek k pravičnemu življenju. Vsakogar, ki jih bere. To so pesmi, ki s prizemskostjo kažejo na pomanjkljivost sočutja in vse večjo apatičnost v svetu. Kot da smo popotniki pred zarošenim oknom in nemočno vpeti v svet, vse bolj tonemo in se praznimo sredi dneva.

Vsak delček, košček trave, telo otroka ali odraslega, mora biti, dihati, živeti. Literarno estetsko izpisane se verz za verzom bohotijo v različnih jezikovnih legah. Ene delujejo zamolklo, druge so klic in tretje kot brezmejno razkošje v samem pomenu. So kot klice, kalčki, ki se drobno sidrajo v zavest in misli. So pot v večnost, po kateri lahko stopam kot bralka, ki ne mara zla, bojevanja in preobračanja nič hudega slutečih življenj. Parola proti vojni je samo začetek, obravnavana zbirka pa seje, v upanju, da bo žela, da se ne bo več dogajalo zlo v svetu. Zato pesnica tudi pravi: »Ciprese / so simbol / nesmrtnosti / in / večnega življenja. // Simbolizirajo / dušo, / ki se pomika / navzgor.« Prav klic k spravi, polnosti in upajočemu življenju, je osnovno gonilo celotne zbirke (prav tako pa je tak tudi pesničina druga zbirka Bog z mano). Slikanje umiranje, krik zaradi slabega, so kot zareze in oster vonj cipres se globoko zareže. Ne, za upanje, ki ga želimo doseči, se je treba pregristi skozi bolečino in nesmisle, ki jih zaznava in opazuje pesniška subjektka.

Zadnje omenjene so v simbolu večne ciprese, ki se mnogoteri in se sam pomen izkoristi na veliko načinov. Osnovni razmislek je, da so to ciprese v in za spomin. Za vse slabosti sveta, ki krožijo in rušijo mir. Petra Koršič pri tem s posebno senzibilnostjo izpisuje čutenja, premišljevanja in skoraj preroško – kar ne čudi glede na pesniški glas – napoveduje in izrisuje dogajanje v svetu, ki se pretaka in deluje v ritmu rasti in brisanja. Pesmi vseeno niso angažirane, v mnogo pogledih pa kažejo na tihe apokalipse, ki se pletejo skozi nas. Prav ta brezčasnost cipres, opomin v minljivost, sta glavni premisi, iz katerih vzklijejo pesmi v celotni zbirki. So glasnice in (o)bramba pred svetom – tak ali drugačen boj izravna subjekte, objekte, naravo do dal, zasidrane so meje mentalnosti in fizičnosti. Tako je, da »Metka / se / ne // more / več / žogat«. Kršenje svobode se dogaja kadar koli, kjer koli in ne glede na okoliščine. Medbesedilnost je torej pomensko spretno vnesena, problemsko dovolj upravičena in dobro aktualizirana. Najti jo je iz sodobne poezije, biblije in glasbenih referenc. Prostora za humor in ironijo ni, staviti na to, bi bilo preveč iluzorno.

Asketsko odmerjene besede ne božajo, vendar ves čas pustijo dihati in dopuščajo svobodo. Kajti to so pesmi za svobodo med vojnimi stanji, ki so sicer oddaljena. So besede, sredi grenkobe in meglic, ki kar trajajo, se spuščajo in rasejo. Pesmi delujejo kot poema, ki nam z globoko mero odmerjenih vdihov – torej verzov –med branji ponujajo gladke ugotovitve – delati dobro in pravično. Iz dane poezije se najde avtoričina osnovna ideja njenega celotnega delovanja – natančno in dosledno premišljevanje, globoki uvidi in sledenje pravičnemu in ljubečemu. In »odpustiti / brez / notranje / sprave / je / neskončna / bitka«, da lahko stremimo k lepoti in se čutimo močne proti grozotam slabega.

About
Latest Posts

Tonja Jelen

Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica, literarna kritičarka, PR-ovka in moderatorka. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (l. 2012). Poezijo objavlja v osrednjih slovenskih revijah, njene pesmi so uvrščene v različne antologije in so tudi uglasbene. Trikrat se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja. Do zdaj so izšle pesniške zbirke Pobalinka (Litera, 2016), Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020), Od točke nič (Litera, 2023). Pri založbi Kulturni center je izšel zbornik Rokerji pojejo pesnike (2018), pri katerem je bila urednica za literarni del, pri isti založbi pa si je zamislila fanzin Literarna krpanka, ki ga je uredila tudi kot zbornik. Na podlagi slovenskih romanov v soavtorstvu z Dijano Božić izdelujeta literarne zemljevide pri Društvu X-OP in Združenje KODA MODRO: Po poteh Josefa Erdmana, ki nastal po predlogi romana Severni sij Draga Jančarja, Mariborsko življenje Sebastjana Gorjupa, nastal po romanu Toneta Partljiča Sebastjan in most, Pink, nastal po istoimenskem romanu Janje Vidmar, Hutterjev Maribor – po Krušnem očetu pisatelja Orlanda Uršiča, Bang! po romanu Človek s pogledom Roka Vilčnika in Kam vetri(jo) po delu Veter z vzhoda Toneta Partljiča (Društvo X-OP, KODA MODRO).

Foto (c) Jurij Vižintin