Ko je leta 2018 izšel knjižni prvenec dominikansko-ameriške pesnice, slamerke in profesorice ustvarjalnega pisanja Elizabeth Acevedo, Pesnica X (The Poet X), je pri bralkah in bralcih požel izjemno navdušenje. Ta hibridni cross-over dnevniški roman v verzih (Kako, prosim? -Verjemite mi, branje je veliko bolj organsko in tekoče kot da vtis takšno zapleteno zvrstno opredeljevanje.) je postal bestseler časnika New York Times, četrta najpogosteje izposojena knjiga newyorških knjižnic, pobral je dvanajst nominacij in osvojil osem literarnih nagrad, med drugim ameriško nagrado za mladinsko literaturo in nagrado globalne platforme Goodreads na področju poezije po izboru bralk in bralcev.
Zelo presenetljiv in pretresljiv roman, ki ga zdaj lahko beremo v slovenskem prevodu Sovretovke Katje Zakrajšek (Založba Morfem, 2024), govori o srednješolki Xiomari, ki s svojo dominikansko družino živi v hrupnem, kulturno-pisanem, vendar tudi pogosto nasilnem newyorškem Harlemu. Je tematsko bogat in razpre več velikih tem odraščanja: iskanje lastne individualnosti v odnosu do vrednot, prepričanj in kulturnih navad staršev; razvoj pozitivne samopodobe in pritiskov, ki se na Xiomaro izražajo predvsem v obliki fizično-spolnega mikronasilja v obliki vsiljivih komentarjev na njeno vse bolj odraslo telo; raziskovanje prvih oblik izrazov ljubezni s fantom Amanom; iskanja lastnega jaza in literarnega izraza, ki ji naposled omogoči notranjo svobodo. Zaradi pogumnega vknjiževanja raziskovanja osebne vere je doživel tudi zelo nenavadno recepcijo. In sicer tožbo Johna in Robin Coble pri okrožnem sodišču, ki sta bila mnenja, da obravnavanje tega »protikrščanskega« romana v javnih šolah krši njuno pravico do svobodne izbire religije zaradi kritičnih stališč njegove protagonistke do krščanstva. Sodišče je tožbo zavrnilo z argumentom, da imajo javne šole legitimen interes soočanja mladih ljudi z izzivalnimi idejami, četudi se z njimi morda ne strinjajo, ter da je v državi, kjer je prisotnih več religij kot tudi ateisti, nesmiselno omejevati javno dostopen kurikulum na zgolj eno religiozno prepričanje. Ta literarna anekdota pa je po vsej verjetnosti delovala predvsem kot priporočilo, namesto prepoved branja.
Spoznajmo se sedaj s to izzivalno, vendar neskončno simpatično in vitalistično protagonistko Xiomaro. Nerazdružljiv prijateljski trio tvorijo s prijateljico Caridad in bratom dvojčkom Xavierjem, ki se je rodil le nekaj minut pred njo, zaradi njegovega nežnega duha pa se ga Xiomara ves čas čuti dolžna braniti pred vrstniki. Tu sta še Xiomarina močno religiozna in čustveno zaprta mama, sicer čistilka v uro in pol oddaljenem Queensu, ki le stežka sprejema hčerkin svobodomiseln in ustvarjalen razvoj v mlado žensko. Še posebej jo skrbi dejstvo, da Xiomarin hiter telesni razvoj predhaja čustvenega in psihološkega, s čimer priteguje poglede moških na ulici, košarkarskem igrišču, šolskih hodnikih. Ob njej je prisotno-odsotni oče, delavec v javnem prometu, ki nekako zgolj nemo lebdi v istih družinskih prostorih kot ostali člani družine, sicer pa se drži zase. Starša, antijunaka, tesno utirjata nemirno Xiomarino pot skozi odraščanje, naproti pa jima stojita zrcalna lika, vzornika in podpornika, ki si vzameta dekle pod okrilje: profesorica angleščine Galiano, ki na srednji šoli vodi krožek slamanja poezije, in oče Sean, duhovni vodja njihove lokalne cerkvene skupnosti.
Zgodba se pred nami razpre 24. avgusta, tik pred pričetkom novega šolskega leta, v katerem Xiomara vstopi v drugi letnik Chisholmske srednje šole, konča pa se dobrih šest mesecev kasneje, po njenem prvem velikem nastopu na vsemestnem newyorškem pesniškem slamu, ki za slovenske bralce zelo pomenljivo poteka prav na 8. februar (za ameriške bralce seveda ta datum ne predstavlja nič posebnega).
Naj tu omenim, da je newyorška slamovska scena druga najstarejša v ZDA, na njej pa se je že vse od štirinajstega leta naprej kalila tudi avtorica romana Elizabeth Acevedo, katero je k pesnjenju tudi v resnici spodbudila učiteljica. Prvi nastop je imela v slovitem Nuyorican Poets Café, kasneje pa je nastopala po vsem New Yorku, tudi v nič manj odmevnem pesniškem klubu Bowery. Svoje pesniško ustvarjanje je okronala kot vseameriška slamovska prvakinja ter prejemnica najvišje ameriške nagrade za mlade pesnike, ki jo podeljuje Pesniška fundacija (2022), s čimer je povezala dve tradicionalno sprti področji: slama (govorjene) in (tiskane) poezije. Skratka, vzporednic med resnično Elizabeth in njenim literarnim alter-egom Xiomaro je veliko, saj gre za pogumni mladi pesnici, navdihujoči raziskovalki lastnega glasu in ustvarjalki skupnosti, ki prevajalcem v druge jezike ponujata pravo sladokusno jezikovno poslastico.
Vrnimo se nazaj na otvoritveni prizor romana. Xiomara sedi na stopnicah pred njihovo hišo v Harlemu in pozorno posluša okolje, v katerem je odrasla: klepet cerkvenih mamc v drdrajoči otoški španščini, ritem bačate, opazuje igro domin lokalnih viejosov, otroke pri igri, taksije, dilerje, ki se nanjo obračajo z opolzkimi komentarji (»vse cerkvene bejbe ste potrebne«). Hitro spoznamo, da je Xiomara neprostovoljno središče dogajanja, črni center na tarči ljudi, ki jo obkrožajo, in z njo zmeraj komunicirajo le v eni smeri, dialoga med njimi ni. Ta komunikacija sega vse od krutih žaljivk sošolk (»Kurba. Pičkica. Lahka.«), maminih kritičnih komentarjev (»Péro, tu no eres fácil.«) in očetovega neprebojnega molka, medtem ko Xiomarine nihče ne posluša zares. Zdi se, da ljudje v njeni bližini razbirajo le dva izraza, ki ju je razvila, in ki oba črpata iz fizičnega sveta: jezik prehitro razvite dekliško-ženske postave, ki spolno privlači moške, in jezik pesti, s katerim se je naučila govoriti, saj pojejo glasneje od besed.
Nekoliko osamljeni Xiomari ob strani stojita najboljša frendica Caridad, s katero si dopisujeta, preživljata proste ure in izmenjujeta intimne misli, ter brat dvojček. Ta je pri mami deležen veliko bolj izrazite naklonjenosti od Xiomare, saj kot navdušen znanstvenik in zaprisežen ministrant že od osmega leta starosti do potankosti izpolnjuje mamin ponotranjeni obrazec sanj za njena otroka, tistega, česar jima kot priseljenka najnižjega delavskega razreda ne more privoščiti s svojim še tako pobožnim in trdim delom. Na dvojčkih je poleg tega še ena močno presežna odgovornost, breme težkega poroda, s katerim ju je mama spravila na svet in pri tem sama skoraj umrla, zdaj pa jima, še posebej Xiomari, pri kateri se je porod zapletel, to še zmeraj očita. Veliko čustveno breme za komaj petnajstletno dekle, ki zato vse bolj obupano sanja o bolj prostem bivanju: »Vso prvo uro / se z jezikom dotikam besed prosta volja / kot sadeža, ki ga še sploh nisem okusila, / pa se mi je že skisal v ustih.«
Na srečo se je njenemu bratu dvojčku nekoč posvetila zares genialna ideja. Za rojstni dan ji je namreč podaril ličen usnjen zvezek, ki je postal Xiomarin prostor brezmejne svobode: »To je bilo prvič, da mi je kdo dal prostor, kjer bi zbirala svoje misli. Na nek način je bilo, kakor da pravi, da so moje misli pomembne.« Ključni dogodek je tu; razvije ga povabilo profesorice Galiano v krožek slamovske poezije, kateremu se Xiomara pridruži kljub temu, da se pokriva s terminom verouka in ga zato obiskuje na skrivaj, da mama ne bi izvedela. Tukaj prvič najde sebi podobne mlade, ki se prav tako zanimajo za pisanje in ki ji nudijo navdušeno podporo ob raziskovanju lastnega glasu. Tam lahko podeli svoje prve negotove pesmi, ki jih skupina sprejme z odobravanjem in tako prične razvijati svoj pesniški izraz. Ob izbranih pesniških nalogah profesorice, prvih manjših nastopih, na katerih pove svojo pesem na izust, kot je navada na slamovskih dogodkih, se postopoma njen notranji glas ojača do te mere, da Xiomara – s pesniškim psevdonimom Pesnica X (slovensko »iks«) – vse pogumneje prične uporabljati svoj glas tudi sicer v življenju. To ji naposled pomaga odpreti iskren dialog z mamo in očetom ter izboljšati vse ključne odnose v življenju.
Roman tako ponuja še en dokaz več za to, kar že leta opažam pri vseh, ki resneje poprimejo za (ustvarjalno) pisanje, pesnjenje ali slamanje: kako postopoma ozavestijo in izklešejo svoj individualni umetniški izraz, s tem pa postane veliko bolj jasen, pogumen in izrazit tudi njihov siceršnji glas v najrazličnejših življenjskih situacijah.
Zgodba doseže vrhunec tik pred koncem romana, ko Xiomara na velikem newyorškem slam večeru navduši občinstvo ter vsem, še najbolj pa sebi, dokaže, da ni le eno »iks« dekle, ki se ga da tako preprosto utišati. Družina jo na nastopu podpre ter ji končno zmore izraziti ljubezen in toplino, ki ju je tako močno pogrešala, in se najjasneje zasveti v vznesenem in ponosnem očetovem stavku: »Esa es mi hija.«
Podrobneje o slogu, pesniških formah in zahtevnosti prevajanja romana pa v nadaljevanju prispevka …
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Nina Medved: Samo ena »iks« pesnica? Nikakor. – 1. del: V besedi je moč - 29. 1. 2025
- Nina Medved: Izpolni z velikimi tiskanimi črkami - 29. 1. 2016
- Nina Medved: Pot v Damask - 15. 6. 2015