Ivo Svetina: Pesem

Sneg poskuša prekriti sledi, od srca vodijo

do prepada, kjer slišim vzdihe, oko jezero,

polno solz, četudi o njih danes nihče več

ne sme peti: Petrarka še imel je privilegij,

ko celo o njihovi grenkosti napisal je sonet

in se na njem povzpel visoko, globoko

v toskansko nebo, da še danes turisti gledajo tiho

luč, ki ime ji je Lavra, zimzeleni listi večnosti.

 

Je žerjavica otrok ognja ali njegova smrt,

me nisi nikdar vprašala, saj v dežju utonile

so iskre draguljev, lesketajočih se na tvojih prsih.

Tvoja dlan, ki je knjiga mojih zaljubljenih besed,

se razpira kraljičina pahljača, lepa kot zenice,

skoz katere vstopam vate in se pogubim

v sladki temi, pijani od najinih zaljubljenih podob.

Ivo Svetina
Latest posts by Ivo Svetina (see all)