Katja Zakrajšek REFLEKSIJA

Katja Zakrajšek: Ženske so drugačne od žensk

Naslovnica pesniške zbirke Angélice Freitas Maternica je velikosti pesti.

Pesniška zbirka Angélice Freitas z udarnim naslovom Maternica je velikosti pesti (Um útero é do tamanho de um punho) mi je prišla v roke v knjigarni literarnega festivala, kjer sem jo kar stoje na dušek ruknila nekje do polovice. Najbrž bi jo do konca, pa se je že mudilo na naslednji festivalski dogodek. Knjigo sem pustila tam. In potem prišla nazaj ponjo.

Angélica Freitas (1973), sprva novinarka, danes pesnica in prevajalka, se je v poezijo podala z zbirko Rilke Shake (2007). Leta 2012 je sledila Maternica je velikosti pesti, 2020 pa še Canções de atormentar (recimo, da bi naslov pogojno lahko prevedli v Pesmi o mukah, čeprav izvirnik v resnici obenem preobrača portugalski izraz za uspavanke).

Maternica … se je v dvanajstih letih od izida potrdila kot moderna feministična klasika: lani natisnjena knjiga, ki jo imam pred sabo, je že osmi ponatis druge izdaje. Prav toliko kot prodornost pesničinega kritičnega pogleda je k temu gotovo pripomogel tudi humor, ki preveva celotno zbirko: ne le instrumentaliziran kot orožje, temveč tudi – kar je vsaj toliko pomembno – kot vir užitka. Malo drugačnega od tistega, na katerega običajno meri fraza »ženski užitek«, pa vendarle: vir ženskega užitka.

Ironija, minimalistično ostrgana do najpreciznejše osti, skoraj hipnotičen ritem, ki jo v svoji prešerni poskočnosti le še podčrtuje, ter posrečena interakcija skrajno preproste jezikovne površine, ki zrcali raven klišejskega družbenega izrekanja o ženskah, in podložene refleksije takšnih družbenih samoumevnosti in njihove logike: uvodni cikel »čista ženska« ima vse, kar je potrebno, da bralko[1] pograbi in je ne izpusti.

Črno-bela tipologija, ki jo začrta naslov, se v nadaljevanju cikla navidezno vse bolj kaotično polni z različnimi liki žensk, takih pravih in takih nepravih, naj so te umazane, debele, take z različnimi seksualnimi preferencami, bradate, lezbijke …

Amélia ki je bila prava ženska
je pobegnila z žensko z brado
kako barbarsko (24)

Spol in seksualnost sta nasploh pomembna tema za Freitas, ki ji lezbištvo ni le osebna okoliščina, zaradi katere je »v nadlego / pa še bolj«, temveč izhodišče za pesniško motrenje družbenega.

Težko prevedljivi naslov naslednjega cikla »mulher de« za samostalnik »ženska« postavlja mnogopomenski in mnogofunkcijski predlog »de«, ki ga variirajo (tudi le kot zvočno sestavino) naslovi posameznih pesmi (»mulher de regime / režimska ženska«, »mulher de valores / ženska z vrednotami«, »mulher de um homem só / ženska enega samega moškega«). V njem izhodiščna tipologija ženske vse bolj razpada: če si še lahko zamislimo, na katero stran bi v njej sodila »dostojna ženska« ali »ženska enega samega moškega«, to ni nujno jasno za »režimsko žensko«, še manj za »žensko brž«, ki se ji nenehno mudi … Seveda ne umanjka niti »mulher depois / ženska potem«, ki staršem po operaciji piše:

ni treba da me sprejemata
ni treba da me sploh pogledata
ampak zdaj sem ženska (35)

Kot namreč lirska subjektka binarno shemo spolov komentira še pozneje v knjigi: »roštiljade so z marsa / in solatke so z venere« (76).

Tretji cikel, »a mulher é uma construção« se poigrava z besedo »construção«, ki pomeni tako konstrukt kot konstrukcijo v smislu zgradbe – zasilno bi ta naslov lahko prevedla kot »ženska je nekaj zgrajenega«. Ženska kot stavba tako postane tudi nosilna figura naslovne pesmi:

ženska je nekaj zgrajenega
pa že

ženska naj bi v osnovi bila
stanovanjski kompleks
vse enako
vse z lepo fasado
samo barva se menja (45)

In če se bralki zazdi, da se je vendarle nakopičilo malo preveč aktualnosti za poezijo, ji lirska subjektka po svoje prikima:

rada bi napisala pesem
nadvse sodobno
a brez izmenjave telesnih tekočin
s sodobnostjo (52)

Vendar to, kot sporoča/zamolčuje zgovorna elipsa, pač ne gre, pa če bi še tako rada. Pri Freitas je celo najbolj univerzalno »bivanjska« tematika (»moški ženske se rojevajo odraščajo / vidijo kako se rojevajo drugi / kako umirajo«) precizno umeščena:

snemajo snemajo s telefonom
delajo tabele potem pozabijo
(…)
moški ženske se rojevajo odraščajo
vejo da se danes rodijo
jutri umrejo
pa vseeno ne pozabijo
ugasniti plina in luči (54)

V naslovnem ciklu »maternica je velikosti pesti«, ki stoji natanko na sredini knjige, začne razpadati komunikativna plat jezika prek igrive intervencije, ki spominja na variacije na »priletela muha na zid«. Najbrž ni naključje, da se to zgodi natanko na točki, ko v pesem o maternici vstopi lik avtoritativne vednosti (moškega) drugega o ženski reprodukciji:

mitirnici ji vilikisti pisti
kdo lahko reče da imam maternico
(zdravnik) kdo lahko reče da deluje (zdravnik)
zdrivnik
strah da ne bi delovala
kaj je smisel maternice če ne narediš otrok

kaj je smisel

kij ji smisil (59)

V nadaljevanju na različne načine preigrava reduciranje žensk na njihovo reproduktivno funkcijo, npr. v naštevanju slavnih žensk_:

slavne maternice:
maternice fride kahlo
maternica golde meir
maternica marie quitéria
maternica alejandre pizarnik
maternica hilary clinton
[maternica diadorim] (60)

(Maria Quitéria ali »brazilska Ivana Orleanska« je nacionalna junakinja iz časa brazilskega osamosvajanja, ko je služila v vojski preoblečena v moškega, Diadorim pa spolno ambivalenten lik iz romana modernističnega pisatelja Joãa Guimarãesa Rose, čigar mrtvo telo se njenemu_njegovemu prijatelju in nesojenemu ljubimcu naposled dá razbrati kot žensko.)

Niz ironičnih selfijev družbe z maternico se proti koncu pesmi vrne k umetnosti:

dragi učenci: danes bomo secirali
maternico ženske ki je bila
ena naših najboljših pevk (65)

Bralko ima, da bi kar sama pristavila: »kij ji ti smisil«.

Nato se lirska subjektka loti svetovnega spleta in nam ponudi cikel »treh pesmi s pomočjo googla«. Te izhajajo iz principa najdene poezije. Vsaka pesem izrašča iz drugega iskalnega niza, vnešenega v Google; sestavljajo jo izbrani in premišljeno razvrščeni rezultati, iskalni niz pa pri tem funkcionira kot refren:

ženska misli s srcem
ženska misli drugače (…)
ženska misli najprej na druge
ženska misli na obleko, otroke, potovanje, sprehode (…)
ženska misli čustveno (71)

Zaradi tesnega naslanjanja na specifike portugalske slovnice stroga paralelna gradnja teh pesmi sicer ni prevedljiva brez ostanka (že iskalni niz za prvo pesem, »a mulher vai«, lahko pomeni »ženska bo«, »ženska gre« ali pa izraža nedovršnost). Zdi se, da bi morda bolje kot prevod delovala poustvaritev po enakem postopku – imenitna vaja za vsako delavnico kreativnega pisanja (ali, zakaj ne, tudi za vsako delavnico o spolnih stereotipih).

Če se je dotlej lirska subjektka, čeprav ne nujno eksplicitno, gibala po Braziliji, se v naslednjem ciklu seli v Argentino (naslov je, vsaj enkrat pričakovano, »argentina«). Biografski element – Freitas je res nekaj časa preživela v Argentini (pozneje pa še v Boliviji, na Nizozemskem in trenutno v Nemčiji) – seveda ni vključen kar tako. Če je zbirka dotlej drezala v percepcije spola v Braziliji, se zdaj pogled razširi na Latinsko Ameriko. Prav v Argentini pa se je Freitas tudi resneje srečala s feminizmom, kar je vendarle generacijsko specifična izkušnja, saj danes v Braziliji ni težko najti močne in razvejane feministične misli, praks in pisav. Ta cikel vpeljuje tudi vprašanja nacionalne pripadnosti in jezika pisanja, tako da prehaja med portugalščino in njej vendarle dovolj bližnjo španščino, dokler na koncu lirska subjektka kljub uvodnim razglabljanjem o tem, da »če sem v argentini (…) če jem / v argentini, če pišem v argentini in kakam / v argentini, sem argentinska pesnica« (75), ne sklene s trditvijo, ki iskrivo variira paradoks lažnivca: »freitas, tu no sos 1 poeta argentina / bueno, soy 1 poeta brasileña« (80). (»No, sem pa brazilska pesnica«. In to povedano v španščini.)

Zadnji cikel, »roza knjiga pepčkastih src«, zavije v intimo ljubezenskih razmerij, uspelih (»imela sem ljubico / ki se me ni trudila / prepričati  da je / življenje pizdarija«, 86) ali ne (»kadar jaz pretrgam stike / pretrgam stike«, 83), in se izteče s trojčkom pesmi o tem, s kakšno »se ne bi smela poročiti« (89–91). Seveda se vse te intimne mini drame odvijajo v samem osrčju družbenega, kot opominjata pesem, v kateri »v nekem vinogradu / v čilu / nekdo poje / in je hetero« (89) ali tretja pesem cikla, ki si zasluži, da jo navedem v celoti namesto končnega ločila:

ženske so
drugačne od žensk
saj
medtem ko ženske hodijo
v službo
ženske ostajajo
doma
pomivajo posodo
in vzgajajo otroke
pozneje pridejo
ženske
zmeraj so utrujene
grejo gledat televizijo. (85)

[1] Ženske slovnične oblike veljajo za vse spole.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Katja Zakrajšek
Latest posts by Katja Zakrajšek (see all)