Andraž Polič: Indigo kot Indija v pepelniku (Tone Škrjanec)

Naslovnica pesniške zbirke Toneta Škrjanca Indigo (LUD Šerpa, 2023).

Indicum je latinska beseda s pomenom “indijski” in je etimološki izvor indiga, ki je barva modrega odtenka, v barvnem spektru med modro in vijolično. Ime je dobila po rastlini indigovec, nekoč uporabni za barvanje tkanin.

Pri Newtonu je indigo v spektru mavrice, ampak zgodovinski razvoj imena bi pustil ob strani ter se mogoče na začetku dotaknil te “indijske” niti, ki je fantazma neke čudežne dežele oz. bolje rečeno nekega “tujčevstva” v anatomiji vsakdanjega.

Tone Škrjanec je letos ob častitljivi sedemdesetletnici objavil ( Lud Šerpa) zbrana dela in s svojo enajsto knjigo pesmi, Indigo, nadaljuje avtorsko poetiko “beatniške” tradicije kot “one of the best” v domačem in mednarodnem pesniškem prostoru.

In naj na začetku tega kratkega eseja takoj preidem k bistvu Tonetove poezije, ki se mi kaže že v uvodni pesmi ( Chopin in pivo): “mogoče moram na začetku naznaniti/ da sonce sije med oblaki/ in je v zraku ozon/ tukaj sta še Chopin in pivo…”, to je ta “metafizika vsakdanjosti” kot sem poimenoval nek presežek v občutju povsem “normalnih”, “tekočih” reči, ki jih opaža in zapisuje lirski subjekt, a se tudi skozi uporabo pogovorno asketskega jezika oblikujejo v “nekaj večjega”, nekaj, kar presega tu-bit in to je prav ta “chopin” ob pivu.

V tej sintezi, oz. v tej dialektiki sopostavljenih “pojmov”, kot sta eterični Chopin in pivski užitek,

se kristalizira ta “metá”, ta presežek gole fizike: “Monika leži na kavču/ spontano bogartira in gleda Casablanco/ zunaj je tišina/ po travniku se svetijo biseri.”, to “bogartiranje” ( orgazmiranje ), ki se v poljubezenski tišini zasvetlika kot katarzični spleen.

Seveda izraz “metafizika vsakdanjosti” lahko beremo tudi kot “ne-vsakdanjost fizike”, saj v Tonetovi poetiki ni nikoli velikih onstranskih tem, celotna zgodba se dogaja v mikro-razpokah dnevnih in nočnih dogodkov, ki so lahko tako bežni, da jih šele zapis povzdigne na ontološki nivo.

Ali kot pravi v pesmi “Pismo”: “ vse je odvisno od energije in konteksta”, kar se začenja s ključnim mottom Tonetovega opusa: Don᾽t try to understand the modern poem … Just let it explode in your face ( William Carlos Williams) … in tukaj se spet vračam na “ameriško beatništvo” v Tonetovi poeziji, ki se kaže v tej eksploziji energije  “čistih in ostrih” besed ali pa “preprostih in mehkih” (stvar konteksta), ko nam pesem butne v obraz kot pljusk mrzle vode sredi žgočega mesta.

Vse je: na cesti, pod pločnikom, na travniku, v tišini, jazzanje, blues, opazovanje zraka, pivo, zamah in glas … ampak kot pravi pesnik: “priznam, da sem hotel le v miru pojesti. z vsem spoštovanjem nimam drugih besed.”

Ali v “nočnih grižljajih”: “moja naslednja poteza bo priprava na mojo naslednjo potezo/ prav nič posebnega ne bo. življenje pač.”

In to “življenje pač”, kot ga zapiše Tone, je prav golo življenje: “ že to, da samo sedimo in pijemo kavo, že to je sodelovanje, ki smo ga dolgo čakali.”

In že to, da se pesem zapiše: “pomembni so ti letni časi. tudi v poeziji. enkrat so češnje. drugič žgoče sonce in noge v morju./ enkrat kremšnite. drugič krvavice. bluzim. veliko bluzim “,

daje odstop od sveta in vpogled v eros bivanja, ki je izvir poetike kot “praxis”, tega osmišljenega delovanja.

In tudi branje je dejavnost: “takšno poezijo pišem, ker berem takšno poezijo. ko bom bral drugačno poezijo, bom še naprej pisal takšno poezijo.”, dejavnost tolmačenja Drugega, ko je pisanje že potrjevanje lastne odločitve, “skozi moje oči so druge barve.”

“jaz/jaz/vedno/indigo.”

Naj tudi jaz počasi zaključim, z vsem spoštovanjem, dragi Tone: “Indigo” je kot udarec barve,

ki sivino sveta oboka z indijsko mavrico in to z zamahom preprostega dejanja:

“zdajle je moja naloga/ da dam mir/ in opazujem grlici.”

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Andraž Polič