Vsestranski umetnik, pesnik in inštrumentalist Vladimir Martinovski se je v slovenskem literarnem prostoru že predstavljal z izbori iz prejšnjih pesniških zbirk, tokrat pa bo misel tekla o njegovi zbirki Notranje planine (Vnatrešni planini) in ciklom pesmi o Začinjenih muzejih in Malih ter velikih mavzolejih, ki jih lahko preberete na Poiesis.
Notranje planine je obsežna zbirka, ki jo sestavlja kar 20 ciklov pesmi, ki nas popeljejo na svojevrstno popotovanje po različnih predelih narave, na različne kraje in konce, predvsem pa nas popeljejo v notranji svet, v lasten razmislek o človeškem delovanju in dojemanju sveta. To je zbirka v kateri bo vsakdo našel pesem zase, se prepoznal v verzih in zaradi izredno razumljivega, vendar izrazno začinjenega jezika prepoznal sporočilo pesmi, oziroma kot pravi lirsku subjekt v pesmi Nočne in dnevne ptice, bo vsak našel pravi vlak: »prvi vlak je za nočne ptice, ki se vračajo domov in za jutranje peteline, ki morajo hiteti v službo«.
V poetiki Martinovskega lahko opazimo dve ključni značilnosti, prva je angažiranje oziroma vključenost bralca, saj se med branjem pesmi zdi, da se razdalja med lirskim subjektom in bralcem manjša, pesniku je pomembno, da ga bralec razume, črpa odgovore na svoja vprašanja iz poezije, jo okuša in podoživlja. Olivera Kjorveziroska v spremni besedi zapiše, da je poezija Martinovskega »učena poezija preoblečena v popolno skrojen kostim vsakdanjosti in razumljivosti«. Druga značilnost pa je razigranost, oziroma večno infantilna sestavina ustvarjanja, s katero se vse težke teme pretvarjajo v lahke, oziroma zaradi igre besed se zdi, kot da lirski subjekt ne stoji z obema nogama na zemlji, ampak se nahaja v iluziji oblakov.
Pesnik se v svoji poetiki ves čas ukvarja z odnosom človeka do narave, odnosom pesnika do poezije, postavlja ogledalo družbi in opozarja na ekološke ter socialne tegobe, s katerimi se soočamo v svetu ter nas spoznava z različnimi kulturami, saj znotraj zbirke najdemo tudi pesmi posvečene mestom kot so Rim, New York, Peking itd.
Med vsemi naštetimi temami se zdi, da sta pesnikov odnos do narave in njegova družbena angažiranost tista, ki štrlita v ospredje.
Oda planinam ali cikel pesmi o vrhovih
Martinovski nas v tem ciklu zelo slikovito popelje na vrhove gora, odstira poglede, oriše reliefe zemlje (planinske, vulkanske, rečne, ledeniške), slika livade, cvetlice, stezice, popelje nas celo na Triglav z besedami:
Ko se vzpenjaš na goro,
potrebuješ najmanj tri glave:
prvo, da gleda in nič ne misli.
Drugo, da se uči, ne da bi vedela. Tretjo –
da ne nosi glave v torbi. Ko sestopaš
s Triglava, potrebuješ
najmanj tri pare oči in vsaj
tri usta: ena da pojejo, druga, da vpijejo
”hvala”, tretja pa, da molčijo o vsem tistem,
kar se ne pove niti v treh življenjih. Ko
odhajaš s Triglava, si nekako brezglav,
znotraj pa, kot da ti bijejo vsaj tri srca.
(Triglav(ska) pesem)
Lirski subjekt občuduje lepoto narave, podobe, ki jih le ta slika in povezuje motive narave med seboj. Vseskozi sta zelo prisotna tudi simbola vode, ki očiščuje, in zrak, ki nam omogoča življenje. Tako kot pesnik diha in se napaja z naravo, bralec diha in se napaja s poezijo, ki jo bere. Vendar pa pesnikova očaranost nad naravo ni le idealistična, saj v nekaterih pesmih ostro kritizira človekovo uničevanje, nespoštovanje narave ter opozarja, da se narava ne more braniti. Tako v Protestni (pretesni) pesmi pravi: »Sekajo se drevoredi. Rušijo se planine. Širijo se ulice. Podaljšujejo se bulvarji. Pa vendarle je vse pretesno. Spet se igramo nečastno.«
Muzeji in mavzoleji
Cikla z naslovom Začinjeni muzeji ter Mali in veliki mavzoleji sta me že ob prvem branju nagovorila zaradi svoje navidezne preprostosti, posrečene izbire simbolov in metafor. Ko sem se lotila prevajanja izbranih pesmi pa sem odkrila, kako spretno je pesnik zamesil, pregnetel in začinil njihovo vsebino. Vsak muzej ima svojo začimbo oziroma sestavino – sol, poper, sladkor in moko. To so sestavine, ki jih tudi v vsakdanjem življenju uporabljamo skorajda vsakodnevno. Martinovski je te sestavine spretno uporabil za metafore življenjskih situacij: »V muzeju soli se ne// pripovedujejo neslane šale.//Pripovedi niso začinjene«, kajti tudi življenje je včasih resno, brez olepševanj in ostalih ‘začimb’. »V muzeju popra so »slike vseh,// ki si jih uspel strastno razjeziti// ali jim vsaj dal popra v dnevu«, vse podobe, všečne ali nevšečne so del življenja. »V muzej sladkorja pridi ne zaslajena, ne posladkana, ne karamelizirana//čakal te bom s sladkorno peno v roki«, pridi takšna kot si, pravi lirski subjekt v Muzeju sladkorja, ker takšna si mi najbolj všeč. V Muzeju moke se lirski subjekt sprašuje »kako je lahko toliko lačnih//pri tako polnih žitnicah« in nam podaja odgovore s posrečenimi frazemi »nisi od kruha pijan// saj iz te moke ne bo kruha«. Pesnikova angažiranost se tu kaže v opozorilu, da ne jemljemo dobrin samoumevno, kajti morda bomo ob nenehnem upiranju in ne sprejemanju ostali »brez skorje kruha. Izbira je tvoja«.
Nadaljevanje cikla se iz vsakdanjih začimb in sestavin prenese globlje, v odstiranje človekovih negativnih osebnostnih lastnosti s pomočjo simbolike mavzolejev maščevanja, laži in cenzure. Pesnik zapiše, da »Mavzoleja človeškega maščevanja ni na Atlasu sveta«, pa vendarle se ta muzej vedno znova polni, je pretesen, znova in znova se podira in gradi. Človeškemu maščevanju ni konca in takšnega pojava »ne najdemo niti v petih galaksijah«. »Mavzolej laži se širi z vsako izrečeno lažjo//Raste z vsako novo mahinacijo … //Ampak, v hipu lahko postane manjše od gorčičnega zrna// Lagal bi, če bi rekel, da vem kako//. Zapisani verzi postavljajo ogledalo pesniku, bralcu, družbi in opozarjajo na nečednosti, ki so del vsakega posameznika. Cikel o mavzolejih sklene s pesmijo Mavzolej cenzure, kjer stopnjuje ritem in pomen celotnega cikla z besedami: »V Muzeju cenzure so razstavljene porumenele knjige, pogorele fotografije, kipi ljudi brez ust, stripi brez platnic// …//rokopisi ljudi, ki so točno vedeli kaj počnejo. //Zato nekateri tej zares veliki stavbi pravijo Stolpnica zavisti«. Zavist je tista, ki je povzročila vsa omenjena nasprotja in povezala vse muzeje v celoto.
Bralec ob koncu tega cikla ne more ostati hladen, ravnodušen, gluh in slep pred lastnimi slabostmi, slabostmi družbe na katere ves čas angažirano opozarja Martinovski.
Njegova poezija je poezija, ki bralca pritegne, ga pogreje, nasmeji, opozori, se navidezno lahkotno poigrava s tematikami, ki pa na koncu privedejo do razmišljanja, poistovetenja, občutenja.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
