Nenaključno je tvoj pesniški prvenec, ki je poln navideznih naključij, nabreklih podob, ki jih povežeš v trdne pesniške celote. Jasno si ravno ti tista, ki naključju odvzame moč in vsako posamezno podobo lahko prevede v pesniški jezik. Kako si v svoji prvi knjigi naključje spremenila v nenaključje?
Nenaključje je tisto kar predstavlja neko aktivnost, premik, angažma, stremljenje – tako posameznika kot družbe. Naključje lahko predstavlja zgolj izhodišče ali povod in v poeziji lahko (navidezna) naključja vzamemo v roke in iz njih gradimo, nikakor pa pesmi niso in ne smejo biti stvar naključij. Tako na primer zaradi naključnega zapletanja v pajčevine pišem o popolnoma nenaključnem, celo namernem vračanju v iste prostore.
V tvojih pesmih so prisotni urbani prostori, ki vzbujajo občutek širnosti in konstantnega premikanja. Vedno se je namreč mogoče premakniti iz enega dela mesta na drugega, hkrati pa to mesto iz enega dneva v drugega lahko zrase, ali pa se celo pomanjša. Kako razumeš gibljivost prostora, ko ta vstopa v poezijo?
Poezija, in na sploh umetnost, lahko neko gibljivost, gibčnost ali kompleksnost premikov v prostoru, mnogokrat opiše bolje, kot je to mogoče opisati z nizanjem dejstev. Četudi vemo kdo in s katerim razlogom kroji mesto po meri bogatih, vemo za posledice, slišimo zgodbe tistih, ki so izrinjeni na rob in tistih, ki se upirajo, je pogosto težko zaobjeti vse razsežnostih. Včasih so te skorajda neopisljive ali pa z ubeseditvijo izgubijo globino. In vendar je prav poezija tista, ki zmore na svoj nezamenljiv način, in včasih zgolj z majhno prispodobo razplastiti družbeno realnost, ki se neprenehoma spreminja. Ugrabljeno mesto, ki si ga moramo vzeti nazaj, je tema, ki jo mnogi zapisujemo iz nuje in poezija se včasih zdi edini način za opis te ugrabitve.
Velikokrat se za pesnjenje zdi, da je precej skrivnostno početje, ki ga ni mogoče razložiti. A vendarle, kako se lotiš svojih pesmi? Kdaj najraje pišeš?
Mislim, da na pesnjenju ni prav nič skrivnostnega. Včasih je tudi precej težaško delo, sploh za tiste, ki jim pisanje predstavlja vir dohodka in so vse prepogosto v primežu prekarnega dela. V mojem primeru ni tako in s pisanjem na srečo ne lovim nikakršnih koncev leta ali drugih rokov.
Moja nenaključnost urnikov pisanja pesmi se z leti vse bolj spreminja. Včasih sem si vzela čas za pisanje, preigravanje z besedami, eksperimentiranje, vendar je tega časa vse manj. Seveda je to pogojeno s prepolnim vsakdanom. Tako danes veliko mojih pesmi nastane na poti. V dejanskih premikih, na robovih zapolnjenih urnikov ali celo v čakanju. Najlepše mi je morda pisati v gorah ali na kolesu, ko imam čas za premlevanje vprašanj, ki jih sicer v pomanjkanju časa potisnem ob stran. Tako imam s sabo poleg vode in anoraka zmeraj še beležko in svinčnik. Več namenskega časa si za pesmi vzamem pri drugem branju, kjer poskušam tekst izboljšati ali pa pesmi razporejam v smiselna zaporedja, sklope.
V prostor vnašaš tudi drugega. Znotraj družbenega ogrodja mest se zapletajo in razpletajo odnosi in zdi se, kakor da s pesmimi loviš njihovo mimobežnost. Kako drugi ljudje vstopajo v tvoje pesmi?
Povsem nenaključno.
Za pesnike pravijo, da je pomembno da čim več berejo, saj tako ostajajo v stiku z govoricami, ki niso zgolj njihove. Po katerih pesnikih najraje posežeš in zakaj?
Poleg poznavanje poezije tistih, ki sploh najdejo mesto v naših knjižnicah, učnih gradivih ali medijskem prostoru, se mi zdi pomembno biti v stiku z novimi (in ne nujno mladimi) glasovi, ki vstopajo v prostor poezije. Ko sem se pred petnajstimi leti preselila v Ljubljano, sem bila zelo hvaležna za prostore, ki so bili odprti za pesnice in pesnike. Še pomembneje je, da ti prostori z neizmernim angažmajem posameznikov in posameznic obstajajo še danes. Tako sem veliko dobre poezije slišala na Mladih rimah, Ignoru, večerih v sklopu Literature v živo in po mnogih enkratnih dogodkih.
Sicer poleg spremljanja nove produkcije, tudi preko literarnih dogodkov in izdaj založbe Črne skrinjica, pri kateri je izšla tudi zbirka Nenaključno, rada spremljam ustvarjalke in ustvarjalce preko daljšega časovnega obdobja in preko več zbirk zaporedoma. Ena izmed avtoric, ki ima za sabo že vrsto izdanih zbirk in je vsaka nova samo še boljša, je na primer Ana Pepelnik. Sicer pa mi je še vedno najlepše nestrpno pričakovati prvenke avtoric, kot na primer Sare Fabjan, katere pesmi sem imela pred njeno prvo knjigo zaroletano možnost slišati le na literarnih večerih.
Veliko tvojih pesmi zaznamujejo verzni prelomi, spet druge dosledneje sledijo skladnji. Kako se odločiš ali boš pesem stavčno razdrobila ali boš sledila slovničnim pravilom?
Odločitev narekuje ritem pesmi. Mnoge moje pesmi so daljše, v njih si verzi sledijo brez premora in kar stečejo – tako čez papir kot tudi prostor, kadar berem. To so pesmi, ki bi jim ločila bila v napoto, ker je njihov namen, da so prebrane skorajda brez premorov, v enotnem toku. Drugačne so pesmi, kjer je poudarek na vsakem stavku in igrajo ločila ključno vlogo pri ritmu. Večinoma so to krajše pesmi, ampak ne nujno. Odločitev glede uporabe ločil se mi zdi pomembna predvsem na točki objave, saj predstavljajo pomemben namig bralki ali bralcu, da lahko bere pesem v ritmu kot je bila zapisana.
Prej sem omenila urbane prostore, obenem pa v svoj jezik vpletaš tudi tiste intimnejše prostore, kjer bi naj resnično pokazali svojo ranljivost. Kako si prehajala med tema dvema pesniškima dogajalnima prostoroma? Ali lahko v pesniškem jeziku in sicer doživita spoj?
Tematsko se v zbirki družbeni prostori, ki so v veliki meri vezani na mesto, razpirajo v prvem sklopu poimenovanem Prostor, medtem ko je sklop Pokrajine bolj vezan na intimnejše prostore. A drug sklop pesmi se namenoma konča s pesmijo, ki pravi ko stopamo vštric / je okrog nas vse polno majhnih trkov / ko ne govorimo / smo si najbližje, ki izpostavlja preplet intimnega in družbenega. V tretjem sklopu je ločnica med omenjenima zabrisana. Čeprav morda intimnih prostorov ne opazimo vedno, so vseprisotni. Prav tako je naš odnos do mesta, v katerem živimo, intimen odnos. Geografija in vsebine mesta samega sooblikujejo intimne prostore, ki jih gradimo v njem, na njegovih obrobjih ali pa izven mesta, kamor se zatečemo, kamor pobegnemo ali pa smo tja izrinjeni.
Veliko pesnikov pravi, da je zanje zaključek posamezne knjige tudi zaključek določenega življenjskega obdobja. Se še vedno lahko poistovetiš s svojimi pesmimi ali se ti zdi, da sodijo v tvojo preteklost?
Zagotovo je občutek zaključenega obdobja, ko vzameš v roke zbirko lastnih pesmi. Tega ne bi povezovala z življenjskim obdobjem, bolj obdobjem pisanja. V primeru zbirke Nenaključno gre za izbor pesmi iz daljšega obdobja ustvarjanja, tako je na primer najstarejša pesem zapisana devet let pred samim izidom zbirke. Verjetno sem od takrat imela dovolj časa, da bi jo potisnila v preteklost in posledično ne bi bila uvrščena v zbirko, ampak temu ni bilo tako. Zagotovo nekaterih pesmi ne morem več brati na literarnih večerih, ker sem jih prebrala že prevečkrat in so postale odveč ali pa sem jim odveč postala jaz. So tudi pesmi, ki jih danes ne bi več uvrstila v zbirko. Ampak kot rečeno, mislim, da gre za obdobje ustvarjanja, za poetiko in ne življenjsko obdobje.
V pesmi kavne šalice bi polnili s solzami, kot si že omenila, zapišeš: »ko ne govorimo/smo si najbližje«. Kako nas molk združuje in kje ga je potrebno vključiti v poezijo? Je besed lahko kdaj tudi preveč?
Besed je zagotovo lahko preveč. Predvsem s strani izključujočih, šovinističnih in na sploh škodljivih ljudi, ki se jim daje in si jemljejo preveč prostora v naši družbi.
Če se osredotočim na poezijo je molk morda napačen izraz in je primernejši premolk ali pa tišina. Z njo si lahko kot bralci postrežemo med verzi, med pesmimi in vzamemo tudi repete. Poezije torej ne povezujem z molkom, prej nasprotno – namen vseh, ki pišemo, je sporočati, razgaljati, poglabljati, razplastiti. V literaturi se to počne z besedami, obstaja pa seveda še mnogo drugih načinov. Tišina v bližini, ki jo pesem kavne šalice bi polnili s solzami opisuje, pa je verjetno nekaj najlepšega. Se zgodi, ko ne rabimo besed. Ko vemo.
Pogovarjala se je Lara Gobec
- Pogovor z Ajo Zamolo - 15. 10. 2024
- Lara Gobec: Razosebljeni spomin (O pesniški zbirki Mohameda El-Kurda Rifqa) - 15. 9. 2024
- Lara Gobec: Vključene usode - 9. 5. 2024