Barbara Jurša POEZIJA

Barbara Jurša: Pesem

V meni utripa gostobesedni nasmeh
pesmi. Vem, da ni moj, da ne pripada meni, ampak je
 
od vseh. Preden mi pesem odteče, lovim njen rep.
Samo jaz poznam ta hip njene vdihe
in izdihe. In sprašujem se, kaj hoče izreči, kaj zakuhati
v svojem malem lončku,
 
ko se peljem k ravni črti (ob-
zorju, kjer zora sine kot hčerka),
 
pa je črta v resnici povrhnjica krogle.
 
Če pogledaš povrhnjico malo bolje, je tudi ta krogla.
In kjer se peljem (zadaj griči, spredaj morje), je tudi kopno
neizogibno – krogla. Povedati brez zastranitev.
 
Bližati se asimptoti brutalne iskrenosti, ki noče biti brutalna,
ampak le črta v neskončnost krogle, ki izvira iz sebe/globin vesolja,
 
in pri priči, priči pesmi,
noče zastranitev in zmede, samo strmo jasnost krogle,
 
ki se ne spogleduje,
ampak je nežnost, oblikovana kot nežnost.
 
Kdo je, ki kroglo posluša? Je to krogla sama?
Ta pesem, ki bi rada govorila kot ona?
 
Ne krogla, ki je metek, in zadene, da pri-
zadene. Ne krogla, ki ubija. Ampak jezik, okrogel kot Zemlja,
 
ki žari, modrozeleno
žari, v dnevu svojega
                                      (kje se začne/konča morje? kje je moje?)
 
obstoja.

Barbara Jurša
Latest posts by Barbara Jurša (see all)