Peter Semolič REFLEKSIJA

Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”)

Poezije Barbare Jurša se drži nekaj temnega, nevarnega, nekaj, kar nam ni vidno na prvi pogled in česar nemara niti ne bi radi videli. Leta niso “najboljša leta naših življenj”, ampak so leta v oklepaju, Milje so hkrati kraj in dolžinska mera, so varna sedentarnost in nevarno nomadstvo. Pri tem ne gre za čustvovanje, ki bi pesmim pritaknilo določeno mero melanholičnosti. V  pesmi Nočni let, objavljeni na Poiesis, imamo res opravka z osebno izkušnjo leta z avionom, vendar pri tem ne gre za strah pred letenjem, temveč za nekaj veliko bolj kompleksnega. Pesem zato raje kot na neposredno izpoved spomni na Lynchevo uho v travi iz Modrega žameta, v katerega potone kamera in z njo gledalčev, gledalkin pogled, da bi izstopili iz njega onkraj pokošenih trat, belih fasad, bleščečih nasmeškov meščank in meščanov, v svetu senc. Film se iz filma o ameriškem snu spremeni v film noir, pesmi Barbare Jurša, za katere so značilne tudi čudovite in pretanjene lirske podobe, se neredko spremenijo v svoje nasprotje. 

Drugo pesniško zbirko Milje do Trsta Barbara Jurša začne z verzoma, ki v marsičem izrišeta okvir, znotraj katerega se dogaja njena poezija: “Ko pomislim nate, pomislim na temno plat / stvari – temno samo zato, ker ostaja skrita.”

Najprej je tu oblika nagovora, ki odmeva skozi njeno poezijo in ji daje močan erotični pečat. To še posebej velja za bolj ali manj eksplicitno ljubezenske pesmi, ki zaradi svoje pesniške moči in številčnosti dajejo njeni poeziji pridih ljubezenske lirike. Vendar pa se zdi, da erotičnost za pesnico ni le stvar ljubezenskega, ampak katerega koli odnosa. Drugi se tako pojavi tudi v pesmi Nočni let: “Ali bom na letalu vselej mislila na Antoina de Saint-Exupéryja?”

Ne let z avionom, šele misel na avtorja Malega princa, sproži pesemsko dogajanje. Oblika nagovora je tako tudi tu implicitno navzoča, saj je prav nagovor tista oblika rekanja, ki v pesmi vzpostavi drugega, navzočnost drugega pa je pogoj za vznik erotičnosti, z njo pa tudi pesniške govorice kot ene od oblik erotizma. Vendar pa pesem po vzpostavitvi drugega ne postane epistola – Jurša skozi vso pesem konsistentno vztraja pri Saint-Exupéryju kot liku, torej o njem govori v tretji osebi,  pri čemer govori skoraj na način dramatičnega monologa; to pa pomeni, da moramo imeti za razumevanje tega vidika pesmi o Saint-Exupéryju, njegovem delu in življenju ter smrti določeno znanje, znanje pa je vedno družbeno. Že tu lahko zaslutimo, da pri pesmi ne gre le za osebno relacijo med subjektom in pisateljem, ampak za nekaj več: pesnica Saint-Exupéryja spretno vplete v kozmična dogajanja, menjavo letnih časov, menjavo dneva in noči, vrtenje Zemlje, da bi ga v določenem trenutku našla v puščavi, ki ga je “dodobra slekla trgovanja, da je v njem / žarela Zemlja, njene gore in reke in bitja?”

Pesem preide antropocentričnost in vzpostavi sodobno zavest o svetu kot domu vsega živega in neživega, v naslednjih verzih pa s polnimi pljuči zadiha metafizični zrak: “Ali bom vedno mislila na kraje, kjer nihče ne / šepeta, nihče ne govori, / kjer poje prapraznina …”

Nočni let tako ni več zgolj let z avionom, ampak je potovanje v noč in skozi noč, z namenom, da pesniška beseda razsvetli temo in prikaže skrite oblike, tako fizične kot metafizične. Vendar pa se pesem tu ne konča, če bi se, bi bila pred nami lepa, uspela metafizična pesem, ki pa ne bi prešla okvirov tovrstne lirike. Spomnimo se prej navedenega verza, kjer je puščava Saint-Exupéryja “slekla trgovanja”, torej družbenih (kapitalskih) odnosov ter vlog in mu tako omogočila zaslišati “prapraznino” – toda Saint-Exupéry je (tokrat) preživel, Mali princ se je vrnil na svoj planet, pisatelj se je vrnil v družbo. In prav na tej točki v pesem vstopi tisto temno, nevarno:

“Ali me bo Exupéry isti hip vedno spomnil na kapitalizem,
ki ugaša nočne lučke,
 
zamesi vojne,
 
vleče dol,
 
strmoglavlja
letala?”

Pesem izriše svet v njegovi totalnosti, saj zajame fizični in metafizični vidik sveta kot tudi individualni in družbeni. Že to je za lirsko pesem več kot dovolj, toda pesem dela močno predvsem to, da ni moralistična, četudi govori o morali; pesnica namreč v njej uporabi pesniška sredstva, od bežne misli na Saint-Exupéryja prek niza asociacij in stopnjevanja ob implicitni rabi nagovora in dramatičnega monologa razkrije tisto skrito – moč sistema. Tako kot je na primer v pesmi iz prvenca Leta v oklepaju Kanada – Amerika (razglednica) uporabila persono (spet pesniško sredstvo), da je do besede prišla druga stran, prikrita, tista, ki se prikaže izza  pokošenih predmestnih trat in bleščečih nasmeškov.

In zakaj je sploh pomembno skrite reči prinašati na svetlo?

V pesmi, posvečeni Donu DeLillu in Margaret Atwood, pisateljskima raziskovalcema delovanja političnih mehanizmov prisile in manipulacije, Barbara Jurša zapiše:

“Ampak kako nepredstavljivo
velike
so šele nežne dlani,
nežni obraz in oči,
ki vse to,

kar se skriva
v temi, da bi vladalo,
brez strahu
ponesejo na svetlobo.

Pokažejo na svetlobi

in vse tisto, kar je bilo
sistem, da bi vladalo,

razpade

brez vsakršne resnice,

brez vsakršne moči.”

(Leta v oklepaju, str. 23)

Razkrivanje skritega je pomembno, saj mu šele tako odvzamemo moč vladanja nad nami. Poezija Barbare Jurša nam govori, da so sistemi mogočni, da pa niso vsemogočni – ko spregovorimo o njih, ko jih ponesemo na svetlobo, izgubijo moč nad nami, se razblinijo kot najbolj prozorna laž.

Lavrica, 3. oktober 2024

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)