Barbara Jurša REFLEKSIJA

Barbara Jurša: Poskus o poeziji

Poezijo doživljam kot povsem telesno in osebno predihani jezik. Ta nas nagovarja s privlačnostjo intimnega, posameznega in pristnega – ne do kraja dorečenega, nezakoličenega, a jasno uzrtega in natančno in skrbno upovedovanega. Želja po avtentični in suvereni rabi jezika potegne za sabo ravno nedoločenost, pavze, zatikanja, brisanja, pomišljaje, presledke in tri pike. In ravno skoz te zamolke, ki so poskusi nekaj povedati (narediti nekaj, kar se je zdelo nič, za nekaj, narediti to vsaj malo oprijemljivo), gojimo prostor – prostor, ki dopušča in vsebuje različne možnosti in alternative v smislu soobstoja različnih pogledov in interpretacij ter pogovora med njimi.

Kajti jezik je naš vsakdanji kruh (ljudje tako rekoč vse počnemo v jeziku), ki povzroča karies z zlorabami in brisanjem drugega, ki jih omogoča; je novorek (ogrodje imperija) in, vsaj v prostoru, ki ga odpira pesniški jezik, vsaj tu in tam, vsaj malo, morda, tudi orodje za njegovo razgradnjo. Jezik zna samemu sebi stopiti v nasprotje (priti »napoti«), recimo ko se nekomu zapiše »z njim sva navezala kratek stik«, ne da bi pomislil, da besedna zveza kratek stik ne pomeni nujno samo stika, ki se zgodi za kratek čas. In ti kratki dolgi stiki jezika, ti spotiki, so povsod, so jezik sam.

Morda je v vsakem pesniku (seveda lahko pesnik pomeni pesnico) nekaj jezikoslovca, ki ga mika umazano delo na terenu, veselo spodmikanje pomenov. Tako lahko vzame v roke, denimo, rek »kri ni voda«, in potrka po njem: ali kri res ni voda? Ali nas kri ne povezuje s telesi vode po planetu? Ali ne pijemo, vsa bitja, iz oblakov, iz njihove prizemljitve v deževnico, iz potokov skupnega? Ali »kri ni voda« drži vodo, ali pije vodo? In od »kri ni voda« lahko potegnemo samo korak, samo verz, do »zob za zob, oko za oko«, do orožja in Zaporožja, do Černobila in črno-belega prikazovanja hladnih vojn, ki vodijo do vročega radioaktivnega sevanja za vse.  

Jezikoslovčeva-pesničina roka božajoče prisluškuje prsti, ki gomazi od migotanja življenj(a). Čisto narahlo rahlja prst. Ne »sadi rožic«. Ohranja plodna tla pod nogami. Podtika potaknjence, na gosto, za gozd. Ker razume, da je življenje vedno stvar skupnosti, okolja/družbe, pretakanja snovi iz bitja v bitje. Gnoji. Goji semena kot razno-vrstnost, delo kot deljenje, besedo »mi«, ki se skriva v vseh osebnih zaimkih, in jezik kot skupnostno gmajno. V prazni množici poskuša najti skupni imenovalec in nagovoriti nekoga konkretnega. Goji poezijo kot nekaj, kar je namenjeno branju in bralcu (bralki). Veseli se procesov izmenjave in spreminjanja, gnitja in rasti. Njegovo (njeno) delo je vedno usmerjeno k ohranjanju živosti, hranljivosti in toplote jezika.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Barbara Jurša
Latest posts by Barbara Jurša (see all)