Barbara Jurša POEZIJA

Barbara Jurša: Nočni let

Ali bom na letalu vselej mislila na Antoina de Saint-Exupéryja?
 
Na nočno nebo in jate zvezd pod njegovimi krili, na svetilke
na nočnih omaricah, ki so edini svetilniki,
ko je spodaj kdo, h kateremu se želiš vrniti;
 
in vzide in zaide,
 
sonce, in vstaneš in ležeš,
ampak sonce je, tudi »ponoči«, le Zemlja se vrti in obrača,
sonce je, dokler ne ugasne, in še potem,
v vesolju, ki je poniknilo vase in cele eone počiva, dokler spet ne
 
zadiha,
 
vstaneš in ležeš, ampak vedno isti,
isti prostor, tudi na poti k sebi, in tudi zima in pomlad
sta samo ples, samo oprava.
 
Ali bom na letalu vedno mislila na Antoinova nočna krila, spokojno
naslonjena ob podboje oblakov in vetra,
 
potem ko ga je puščava dodobra slekla trgovanja, da je v njem
žarela Zemlja, njene gore in reke in bitja?
 
Ali bom vedno mislila na kraje, kjer nihče ne šepeta, nihče ne govori,
kjer poje prapraznina, tako domača,
 
bolj domača
 
kot voda, koža, kisik?
 
Ali me bo Exupéry isti hip vedno spomnil na kapitalizem,
ki ugaša nočne lučke,
 
zamesi vojne,
 
vleče dol,
 
strmoglavlja
letala?

Barbara Jurša
Latest posts by Barbara Jurša (see all)