Jezik v kriznih razmerah nikakor ne zastane. V teh trenutkih le ni več povezan zgolj z navdihom. Ko se nad posameznika zgrnejo desetletja nasilja in institucionalizirane represije, poezija postane tudi nuja. Mohamed El-Kurd, palestinski pesnik, izpoveduje ne le, ker bi ga resničnost domala razprla, ampak ker je njegova resničnost podvržena izkrivljanju. Da bi se zoperstavil imperialističnemu prikrojevanju kriznih razmer, se loti svojega in vsakdanjika drugih Palestincev. Pri tem je ključna njegova babica Rifqa, politična aktivistka, ki je zanj sinonim upora in vztrajnosti, in je pesnik po njej svoj pesniški prvenec tudi naslovil.
El-Kurdove pesmi so večidel zbirke spisane v zgoščenem slogu in vezljivo upodabljajo pesniško snov. Dinamičen ritem pesmi narekujejo dialogi, nagovori in manjši prizori, iz njih pa izstopajo posamezne podobe in odzvanjajo tako močno, da bi vsaka izmed njih lahko zdrsnila v čisto samosvoje, od pesmi neodvisno, zvenenje. Rifqina dediščina je predvsem dediščina suverenosti, klenosti posameznih prizorov, ki tvorijo El-Kurdovo domišljeno zvočno postavitev. V zadnji tretjini Rifqe našo pozornost vzbudijo pesmi, ki se od te zgoščenosti oddaljujejo, ne da bi skušale ošibiti svojo neuklonjivo potentno tonaliteto, ampak drobir podobja ponesejo v nekoliko bolj razpeto, svobodno jezikovno razsežnost. Poprejšnja zapolnjenost na teh mestih izgine in pesmi postanejo nominalni zemljevid posameznih besed. Nekatere pesmi so celo razpolovljene in postavljene tako, da jih je mogoče brati v celoti od leve proti desni in obenem po dveh stolpcih. Zdi se, da je jezik, v katerega pesnik mestoma celo dvomi, saj ga je mogoče monopolizirati in posledično z njim izkrivljati resnico, s tem slogovnim eksperimentom postal domala nekonvencionalen in razsekan. Sestop z jezikovnega »piedestala« pa pomeni tudi da pesmi zaradi nizanja posameznih besednih utrinkov tako zvočno kot vizualno začnejo delovati kot razbitine pesnikove izkušnje, in se s tem približajo (zgodovinskim) podobam usihajočih se mest, hiš in nadrobnosti vsakdanjika, na katerih zbirka motivno sloni.
Ene izmed izstopajočih podob so recimo podobe, ki se nanašajo na notranjosti osebnih prostorov. Pesnik z njimi presunljivo prikazuje, do kje vse seže človeška intima in da jo lahko opazimo v povsem mimobežnih malenkostih, kot je denimo namakanje kruha, zelen, izrabljen kavč in madeži šminke na ogledalu. Poezija je velikokrat iskanje zaslombe v navidez pozabljivih trenutkih, ko se trenutek razsredini, potem pa razpade na pripadajoča jezikovna mesta. Spontanost trenutka, ko se jezik povsem razklene, pa je mogoč le ob dovoljšnem izraznem prostoru, kjer se lahko znajdejo vse morebitne pesniške dolžine. Pesnikov intimni prostor bi se morda lahko celo skrčil zaradi teže okupatorjevega represivnega aparata, če ne bi nakrhanega dogajanja na vsak način želel imenovati. Čeprav nekatere izmed pesniških podob sprva izpadejo vsakdanje, so to le na svojem drobljivem površju. V jezik pred nami se je namreč treba zagledati, dokler podobe ne začnejo kazati svojih polomljenih in v tem tako presunljivih koncev, na katere se odzove tudi jezik, s krčevitostjo in ostrimi zapleti. Vsakdanji predmeti namreč ne predstavljajo nujno predmetov samih, ampak spomin nanje. Z gotovostjo ni mogoče trditi, da sploh še obstajajo, saj so ves čas podvrženi možnosti uničenja s strani okupatorskih sil, a ta ontološka negotovost le še dodatno poudari občutja ranljivosti, ki jih izraža pesnik. S tem je povsem razprt, z njim pa tudi jezikovna sidrišča, ko se izmuzljivi trenutki začnejo spletati v jezikovno celoto. Jasno je, da je poezija celovita le takrat, ko se zmore tudi umakniti svoji estetski vlogi in lahko iz golega opazovanja preidemo do izkustvenega zlitja, ko se ločnica med besedilom in bralcem izbriše.
Izbris ločnice, ki privede do celostne bralčeve empatije, Rifqa doseže tako da vsakdanjik povezuje tako z intimnimi prostori kot tudi z doživljanjem delovanja represivnega izraelskega aparata, ki ustvarja pokrajino prepredeno s checkpointi, uničuje infrastrukturo, zaseda domove palestinskih prebivalcev, okupira palestinsko ozemlje in izvaja množično nasilje; vse to s podporo Združenih držav Amerike. Rifqa je izšla leta 2021, a so žal vsa našteta ravnanja izraelskega okupatorja še vedno precej obstoječa trdnjava zahodnega imperializma, ki je v zadnjem letu z vse intenzivnejšim nasiljem in pobijanjem Palestincev dobila nove dehumanizirajoče razsežnosti. Marsikateri palestinski domovi so le še razbitine ali pa so se vanje naselili okupatorji. Osebni prostor je prostor, kamor spravljamo svoje intimne spomine, ti pa se pod pritiskom množičnega nasilja v Palestini dobesedno razosebljajo. Čas se namreč pod pritiskom nadvlade izraelske entitete in nje podpirajočih zahodnih imperialističnih sil homogenizira ter izloča zgodovino, skozi katero bi ga morda lahko reflektirali. Resnica postane objekt monopola institucije, ki razpolaga s sredstvi prisile in jo usmerja na podlagi jasne okupatorske agende, odgovornost za brisanje identitete pa se marsikdaj porazgubi po velikanski birokratski mreži. El-Kurd se možne razosebitve še predobro zaveda, zato v njegovih pesmih milina navadno nastopa vsaj s slutnjo, če ne celo z nasiljem samim. Njegov jezik ravno zaradi občutljivosti razvije še topo napetost, ki jo je mogoče občutiti ob pesnikovem pričakovanju katastrofe, iskrene jeze, ko ga ljudje, ki privilegirano živijo na zahodu, ne slišijo, predvsem pa ganljive krčevitosti, saj njegova razprta drža pomeni tudi, da bo občutil vsak porušen člen lastnega sveta. Prepustnost za lepoto vsakdanjika pomeni tudi prepustnost za vsakdanjik, ki se ruši sam vase. V najintenzivnejših katastrofičnih tresljajih El-Kurd prehaja v izrazito neoprijemljivo pesniško govorico. Njegov čas namreč ni več razdeljen na trenutke, ampak je krčevito ustavljen na mrtvi točki, zato svoje tesnobe ne more več izraziti kot je svoja občutja zapisoval sicer. Pa vendarle se ne prepusti molku, ampak se kleno, po Rifqinem vzoru, odloči da bo vendarle izpovedal in zato poseže po že omenjeni slogovni jezikovni razpetosti.
Življenje na okupiranem območju pomeni predvsem ustavljen čas, ko se trenutki zaletavajo drug v drugega, ne da bi ljudi s tem ponesli v prihodnost. Mohamed El-Kurd begajoče trenutke spretno vpija v svoj jezikovni aparat, da se ne bi prepustil molku in se s tem izneveril babičini plemeniti dediščini. Jezik v kriznih razmerah nikakor ne zastane, še več, uspe mu imenovati neimenovano, ki se krha sredi zloveščega dogajanja. El-Kurd razprt stoji na križišču svojega jezika, zajema nabreklo in izgubljeno pokrajino, predvsem pa nas opominja, kaj vse pomeni biti človek.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Murr
- Lara Gobec: This is not a love story .* - 28. 12. 2024
- Lara Gobec: Povodenj - 25. 12. 2024
- Lara Gobec: *** - 22. 12. 2024