Peter Semolič REFLEKSIJA

Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka)

Nova pesniška zbirka Krištofa Dovjaka Razstreljeni soneti ali neobstoječi dnevnik se začne v sednivski cerkvi na severu Ukrajine ob reki Snov, katere del tvori mejo med Rusijo in Ukrajino in je časovno umeščena v vojno med državama. Pred nami je zbirka pesmi, ki uporablja masko ali persono, pesmi pripoveduje ruski vojak, s čimer se navezuje na Dovjakovi zbirki Hemingwayjeve ustnice (2019) in Saladinovo ihtenje (2020). Vendar pa nam tokrat osrednji lik oziroma persona ni znan, izvemo le to, kdo ni: »Nisem Miškin Nisem idiot ne knez …« (str. 5); morda gre za pesnika, vsekakor gre za bralca, na kar nas napotujejo omemba Shakespeara, aluzija na Dostojevskega in druge reminiscence. Tudi v tokratni zbirki so pesmi do neke mere enigmatične, enigmatičnost izvira iz njihovih oblikovnih značilnosti in sicer iz rabe persone oziroma dramatičnega monologa in Dovjakovega specifičnega tretmaja soneta. Za dramatični monolog je značilno, da ne pojasnjuje in ne interpretira, v njem so implicitno navzoči drugi liki in publika, a o njih vemo le toliko, kot nam to dovoli vedeti govoreči lik oziroma persona; dramatični monolog se začne v kritičnem momentu neke situacije, v našem primeru v vojni. Podnaslov zbirke »neobstoječi soneti« pa nam ne potrdi le to, da gre pri personi res za fiktivno in ne zgodovinsko osebo, ampak skriva v sebi tudi pomembno eksistencialno ost; »Ker ne obstajam, gospod,« se glasi Calvinov stavek, ki ga je pesnik postavil za enega dveh mottov v knjigo, avtor drugega je ukrajinski pesnik Taras Ševčenko, in v nekem smislu tudi resnični vojaki katerekoli vojne ne obstajajo, saj ne obstajajo kot subjekti. Tako kot podnaslov je pomenljiv tudi naslov zbirke.  Krištof  Dovjak se ne loteva soneta prvič, v dvojezični slovensko/francoski zbirki Opus quantum (2018) najdemo ciklus štirinajstih sonetov, z zaključno pesmijo; avtorica spremne besede Marella Nappi je zapisala, da je zbirka nastala »leta 1996, po slovenski osamosvojitveni vojni (leta 1991) in pridušeno priklicuje različne dogodke in vzdušja tega zgodovinskega obdobja …« Obe zbirki združuje določena mera hermetičnosti in motivika vojne, vendar pa so med njima tudi razhajanja: v Opus quantum so se kitice petrarkističnega soneta združile, s čimer so še doprinesle k neprosojnosti metafor, saj so se že vizualno pretapljale druga v drugo, v Raztreljenih sonetih pa klasična urejenost petrarkističnega soneta razpade in sicer tako, da je prvi del zbirke pisan v obliki kvartin, drugi del pa v obliki tercin. Razpad, ki ga prinaša vojna, tako doseže tudi zunanjo obliko pesmi. Enigmatičnost tokratnih Dovjakovih verzov pa s tem ne izhaja le iz dramatičnega monologa in posebnega tretmaja soneta, ampak se pripovedovalčevi vpisi v dnevnik fragmentirajo tudi kot posledica razpadanja sveta. Zbirka nas tako manj nagovarja z razvidnimi pomeni in jasnimi podobami, bolj pa s tonom in občutenjem – v nasprotju s fragmentacijo pomena sta oba zelo jasna in niansirano izražena. K fragmentaciji pa pripomore tudi različna tipologija črk, že omenjena medbesedilnost, ki sega od aluzij do uporabe dosežkov najdene poezije, kot tudi svojevrstna povezanost posamičnih pesmi med sabo: te sicer beremo kot samostojne enote, vendar pa se občasno povežejo med sabo in sicer predvsem prek opomb pod pesmimi, ki imajo ob pojasnjevalni funkciji tudi povezovalno – ne zaključijo se s piko, ampak z vejico, s tem pa nas usmerijo na naslednjo pesem. Na ta način zbirka kljub diskretnosti ustvarja povezanost, zgodbo. Zbirka se začne s kvartino, za katero je značilen bolj kot ne umirjen ton, čeprav v njej najdemo tudi že kali razpada: sednivska cerkev je znamenita po tem, da je v celoti zgrajena iz lesa, vojaki, ki so se nastanili v njej, pa jo razstavljajo – z lesenim žebljem sekljajo čebulo, za kuhinjsko desko uporabijo prav tako leseno skodlo. Uničevanje cerkve pa ne poteka le na fizični ravni, ampak gre pri tem tudi za uničevanje kulturnega spomenika, ki je hkrati verski in nacionalni, gre za to, da se briše simbolni svet oziroma se ga poniža na raven uporabnosti.

V sednivski cerkvi z žebljem sekljam čebulo
Za kuhinjsko desko smo sneli skodlo
Zreli ženski storži črnih borov
se kotrljajo v okrilje reke Snov

(str. 7)

Proti koncu zbirke je ton pesmi vse temnejši, vse bolj obupan in proseč, persona prosi za odpuščanje in vsaj še za nekaj tercin, da bi to, kar se je nameril povedati, povedal do konca.

*Prosim, še tri tercine mi daj, o krajina!
Z zeleno knjigo dojemam vse čase
Več jih je kot si lahko zamislimo

(str. 43)

Razstreljeni soneti se izpisujejo na različnih ozadjih, od psihološkega do družbenega in literarnega ter s tem v svoj ris zajamejo različne svetove, od pesnikovega družinskega sveta – zbirko je posvetil pokojnemu stricu Francu Strniši – Fatku – do sveta politike, kot tudi različne čase, od Stare Grčije in njene mitologije do prve svetovne vojne; Dovjak vzporeja pretekle in sedanje čase ter v njih odkriva vzporednice in razlike: »Spominjamo na Ahajce / pred Trojo Tedaj železo zdaj litij.« (str. 14). Toda »litij hira hitreje od železa …« (str. 33) Sodobne vojne so tako še bolj absurdne, okrutnejše, kot so bile vojne preteklosti. Neverjetno je, kako je Dovjak na majhnem prostoru, ki mu ga določata kvartina in tercina, ustvaril izjemno kompleksno pesniško sporočilo. Pred nami je tako neke vrste lirska freska, na kateri najdejo svoje mesto tako rusalke kot bogumilski stečki, Shakespeare in ukrajinski pesnik Ševčenko, a tudi različne jezikovne zvrsti, med slovenske besede pa se pogosto vmešajo ruske, zaradi česar ima zbirka videz palimpsestnega zapisa ali celo prevoda – »neobstoječi dnevnik« izmišljenega ruskega vojaka v klavnici rusko ukrajinske vojne tako preseže konkretno zgodovinsko situacijo in postane univerzalno sporočilo o okrutnosti vojne in obtožba vseh vojn v vseh časih. Mesto, s katerega izreka svojo tožbo in obtožbo pa personi omogoči narava oziroma »Zelena knjiga«, kot je poimenovana v pesmih, ki je prav tako deležna človeške krutosti, ki pa človeku in njegovi okrutnosti predstavlja mejo: tudi mi smo narava in slej ko prej se bomo izgubili med njenimi zelenimi listi.

ker prosim, ljudje Jaz pažalusta*!
Z raztegnjenim krikom šepam v zeleno
knjigo ki vse odpušča Vdam se molku

*Prosim

(str. 42)

Razstreljeni soneti, neobstoječi dnevnik ruskega vojaka v Ukrajini v času aktualne vojne, so zbirka o razpadu jezika in sveta, zbirka o človekovi samoti na ozadju zgodovine, o krutosti vojne … toda kljub naštetemu zbirko preveva –  podobno kot Saladinovo ihtenje, ki govori o tragični in krvavi usodi bližnjega vzhoda –  globok humanizem, ki nam govori, da sta svet in življenje kljub črnini tudi barvita, čudežna. Zbirka se z zadnjo tercino vrne na začetek, k posvetilu in nagovori pesnikovega strica:

Fatko!
Ko padamo bosi skozi češnjevo krošnjo
proti robu pocinkanega soda
bos skočiš z balkona Ujameš ribo

(str. 47)

 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)