Lara Božak: Z luknjami v prepihu (Lit. društvo IA, Črna skrinjica, LJ)
Prvenec Lare Božak odlikuje avtorska in jezikovno izvirna poezija. Pesniški jezik je zgoščen, besedišče bogato, njegove zanimive kompozicije – tipalkasta notrina, eho kože, peresnati udi, skelet očesa, pulzirajoče otroštvo – pa ponazarjajo poskus senzoričnega zapopadenja sveta, torej željo doseči neko spoznanje ali občutek pomirjenosti skozi (metaforični) register tipanja, okušanja, prisluškovanja stvarem v sebi in okrog sebe.
Pesmi ne pripovedujejo o že doživetem, popisujejo trenutnega stanja stvari ali izražajo načrtov in skrbi glede prihodnosti – to bi bilo preveč linearno. Nasprotno, vse te časovnosti nenehno utekajo ena v drugo. Meje med svetovi so preluknjane, zato je lirska subjektka neprestano na prepihu. V tem prepišnem, liminalnem prostoru se pojavljajo glasovi z zelo različnimi izvori, zato jim pesnica skrbno prisluhne, obenem pa poskuša razločiti, od kod ti glasovi črpajo kredibilnost; nekateri segajo v zgodnje otroštvo, denimo, ko je prvič padla s kolesom. Njeno pisanje sovpada s prepoznavanjem nevralgičnih točk, skozi katere reflektira svoje bivanje v tukaj in zdaj. Zato je pogost motiv identificiranje gestaltov: “zanima me predvsem tisto / kar me spodi med drevesa // da pojem kot volkulja”.
Kljub množici prišepetovanj zunaj in znotraj sebe pa jih pesnica ne doživlja kot nasprotujoče si tendence, temveč kot sobivanje sladkega z grenkim – kot stanje “postravnovesja”, kot poimenuje eno od pesmi, v katerem si človek prizadeva za lovljenje stika in ustvarjanje bližine med navidez oddaljenimi točkami. Toda kdo je ta, ki povezuje? Pesnica raziskuje idejo o središču – prosto po citatu Rolanda Barthesa, ki bralca vpelje v knjigo – in jo prevprašuje, saj opaža, da stalno “rahlja[m] gumbe nekega jaza”, po drugi strani pa se ne uspe otresti lokaliziranosti svoje izkušnje, na primer, ko se zaloti, kako “bega[š] k jeziku ki ga bolje razume[š]”. Če prvi, najdaljši razdelek približa poteze avtoričinega bivanja v svetu, pa nas drugi razdelek vpelje v razmerje dvojine, tudi romantične, s tem pa v nove izzive, kot je “prilagajanje oblike”. Slednje lucidno ponazori z večplastno metaforo “vnetega iskanja ključev”, s katero ubeseduje napetost med posameznikovim lastnim ustrojem, ki ni enostavno prevedljiv v izkušnjo drugega, in pa skoraj mistično slutnjo, da so na dnu naših drugačnosti in razlikovanj, od koder vznikajo “naše trpke, / mokre, svečane resnice, [naše] solze eno.”
Najkrajši, tretji razdelek med drugim ponovi in sočutno afirmira negotovost, prepišnost bivanja v svetu. Ob tem pa postreže z verzi, ki ponazarjajo številne kvalitete poezije Lare Božak, še posebej njeno zmožnost (značilno pesniškega) tipanja in karakteriziranja svoje okolice, ki bralca spusti v koordinate sveta, za katerega se zdi, da je povsem njen: “včasih prstne blazinice prislonim / ob ostre koničaste predmete / brez posebnega razloga / a s svojevrstno pozornostjo / in ravno tolikšno silo / kot bi želela ugotoviti / ali sem sediment prehoda / kot bi se želela prepričati / ali me je črnokrila polovica dneva / naplavila celo”. Z luknjami v prepihu je izvrsten prvenec, v katerem pesnici uspe posredovati svojo izkušnjo na ganljiv način, ki je po eni strani natančno, celo filozofsko premišljen, po drugi strani pa je izrazito utelešen in čuten.
Miljana Cunta: Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (Slovenska matica, LJ)
Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo Miljane Cunta berem kot zelo osebno, iskreno, ranljivo knjigo. Zaznamuje jo nežna, dostopna, neinvazivna pisava, ki pa bralca neredko povleče v razmislek o “težkih” tematikah. Detajli osebnih zgodb stalno prehajajo v odprte, obče razmisleke o conditio humana, predvsem o naši minljivosti. Na ta način se ustvarijo kompozicije, ki pogled prvo fokusirajo, nato pa ga odpirajo. Pogosto ga osrediščijo na povsem oprijemljive reči, kar namigujejo tudi naslovi pesmi, ki so večinoma enobesedni in predmetni, na primer Ura, Kamni, Jezik, Hiša, Pav, Podloga, Pilot, Slika, Solze. Monolitne pesmi delujejo impresionistično, saj pesnica ustvarja pripovedni lok, v katerem je mogoče razbrati – če pojasnim na pesniški način – lovljenje pravšnjega vpadnega kota svetlobe, ki vsebino nekega prizora ali spomina ali misli postopoma razstavlja, dokler se ne razjasni nekakšno kontemplativno jedro pesmi.
Motiv izgube in minevanja je močno navzoč tekom celotne zbirke, večinoma v obliki napetosti ali pa skrivnostnosti v atmosferi pesmi. Ponekod pa je povsem otipljivo konkretiziran, denimo v številnih pesmih o smrti in preminulih. Slednji se redno vračajo v pesničine misli. Vendar pa to, kaj narediti s spomini, slutnjami, sanjami, prebliski in podobnim predstavlja problem. “Odvečno večni, večno odvečni spomini” vsebujejo presežek, ki rezonira z našimi izkušnjami in jih oplaja, a ni enostavno umestljiv v materialnost življenja. Če nas slasten obrok nasiti, nas okus spominov nikoli ne nahrani dovolj – se ne izčrpa povsem, temveč se vsakič znova ponuja kot objekt kontemplacije, navdiha ali pa strahu.
Pomenljivi so tudi pesniški dialogi, na primer z Ungarettijem, R. S. Thomasom in Bei Daom. Pa starozavezna prilika o izgubljenem sinu, ki se v eni od pesmi zrcali ne toliko kot motiv odpuščanja, ampak kot nujnost izgubljanja: “ta vzgib, da raniš, / ta nuja, da te zaboli, / ta sla, da se iščeš v odsevih, / ta norost, da ugrizneš in zbežiš.” To obračanje k preteklosti – k že povedanemu, ubesedenemu, napisanemu – ni slučajno. Gre namreč za poetiko, ki vase sprejme testament preteklosti; v tem je bližje pesniškim tradicijam, ki so v sodobni slovenski poeziji postopoma manj navzoče ali izpostavljene. Ravno zato, ker o preteklosti pričuje kot o slutnji večnega vračanja, ponavljanja, vaje v pozabljanju in spominjanju. O trenutkih, ko v vsakdanjost vdre lirična drugost. Če se prizor začne kot “čisto navaden / glasbeni nastop / v petek ob petih”, poslušalci nastopa že hip zatem sodelujejo “na neimenovani slovesnosti / v čast preminulemu vladarju, / novemu svetniku / ali zgolj / zvezdnemu nebu, / ki je nekoč nekje / strlo neko srce, / da je pritekel sok / iz črnega klavirja.”
Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo tematizira tipanje za arhetipskostjo izkušnje in spraševanje o njenem izvoru, obenem pa opisuje občutek majhnosti in nemoči človeka – pa tudi lepoto njegovega napora – ob poskušanju doumeti, kaj je ta sila, ki daje in jemlje, in na kakšne načine (z)moremo odgovarjati nanjo, kadar se, kot poslušalci glasbenega nastopa, znajdemo “sredi nenačrtovanega zajetja, / nepripravljeni na povodenj / iz nekih drugih časov, / tako silno majhni / pred nemogočo nalogo, / razvozlati razlog / tolikšne žalosti.” Žalosti, ki pa je – to bralec lahko začuti – čudežnega in upanje vzbujajočega značaja.
Tonja Jelen: Od točke nič (Litera, MB)
Verzi “sta boj / bolečina / a vedno ljubezen” čudovito opišejo bistvo novega pisanja Tonje Jelen. Že naslov Od točke nič namiguje, da gre za knjigo o začetkih in začenjanju, in pesniška subjektka je začela pogumno. Odhod iz razmerja, iz katerega se je rodil tudi otrok, je bil središčen že v njeni predhodnji zbirki, vendar bolj v luči izgubljenosti, tokrat pa se vzpostavlja na način novo odkrite avtonomije in smeri – tipanja tal pod nogami in prepoznavanja, na čem stoji in po čem hodi. Ruvanja zasajenih sledi, odstranjevanja madežev, čiščenja ostankov. Nato: pozornosti na svetlikanje, premikanje, utripanje – znake življenja. Poskuša jim slediti – in spustiti dihanje v prosti tek.
To se zrcali tudi v oblikovanju. Knjiga kljub osemdesetim stranem nima razdelkov, ampak se pesmi vijejo čez strani v kratkih, nekajbesednih verzih, med katerimi je dosti prostora za premor, za dihanje. Sedanji trenutek “tujev zdajev” postane varno zatočišče – nič več obračanja nazaj, nobene nevarnosti ni neposredno za hrbtom. Pesmi se lahko usmerijo v vsakdanjost, v lepe banalnosti, kot je igranje v peskovniku in opazovanje mravelj. Polno je prizorov iz narave in njene terapevtske, živahne tišine – svetloba, reka, dež, ilovka, mulj, sonce, kostanj, živali – ob katerih si subjektka naposled spet dovoli biti sproščena, spontana. Celo brskati po spominu, na primer iz otroštva – za tistimi lepimi, navdihujočimi utrinki – morda tudi v poskusu od začetka misliti sebe in svojo zgodbo.
Kot je upodobljeno na naslovnici, ne zelenijo vsi listi enako. Še vedno je navzoča zavest o razdalji, ki se jo da meriti le korak za korakom, dan za dnem. Vendar je pričujoča knjiga polna upanja in miline, saj nežno tipa za načini, kako beg od nečesa prevesti v hojo k nečemu drugemu: “prejeti toploto mir jasnost / nekaj neizrekljivega // da bi lahko /ponovno/ vzletela”.
Pomembna navzočnost v knjigi je pesničin sin. Čeprav se v nobeni pesmi ne pojavi kot samostojni protagonist – predvsem nastopa kot stekališče opazovanja in refleksij subjektke – pa skozi številne pesmi pušča nežno sled, ki ji pesnica sledi iz pesmi ven, v življenje. Prezenca otroka “je svetla / kliče /vedno bolj/ odločno / in išče / ko me v trenutku izgubi / izpred oči”. Njegov glas jo prebuja iz sna in dezorientiranosti, iz vrtoglavice časa, iz minevajočega v porajajoče se, v simbiozo med materjo in sinom: “tu sva / potegnil si me / ven // jaz te samo čuvam // da te ne ožge kopriva / ko smukava maline”. Čas, preživet skupaj z njim, pesnico prestavlja v začaranost otroškega sveta, obenem pa jo navdaja s čudenjem nad organsko celoto, v katero sta povezana: “kako lahko vedno čutiva / enako”. V tem oziru berem Od točke nič vsaj deloma kot knjigo o vezi med materjo in otrokom ter nasploh o moči trdnih odnosov, takšnih z ljubeznijo in zaupanjem, da postavijo temelje za nove začetke.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Matej Pušnik
- Luka Benedičič: Obredi prehoda - 6. 7. 2024