Jezik kurdske novinarke in pesnice Kajal Ahmad je v angleškem prevodu njenih pesmi naslovljenem Prgišče soli (Handful of salt) jezik, ki rase s presečnostjo identitet. Ahmad je namreč ženska in Kurdinja in njeno življenje določata dve sferi depriviligiranosti – slednji poetizira v nerazdružljivem dvojcu. Intersekcija, ki pri obravnavanju diskriminatornih položajev upošteva njihove kombinacije in nalaganje učinkov različnih marginalnih identitet, omogoča da deprivilegiranost razumemo brez posploševanja ali poenostavljanja idej, ki vodijo v pretirano kategorizacijo in enoznačno predstavljanje sveta. Poezija je konec koncev razumevanje partikularnega, saj je v njej mogoče konstantno niansirati pomene in dosegati še nedotaknjena literarna mesta. Le tako se pesničina identiteta uresničuje v jezikovnem prostoru, ki ji dopušča nove izpeljave, takšne, da se lahko prebija iz zapostavljenega položaja in hkrati opozarja nanj. Poezija je torej nadvse vključujoč medij in jezik Kajal Ahmad jasno pokaže, da želi živeti na kraju, kjer je njena usoda upoštevana v celoti.
Pesniški izraz Kajal Ahmad je poleg liričnosti tudi politična iniciacija. Pesnica je namreč Kurdinja, pripadnica naroda brez mednarodno priznane države, kar ključno zaznamuje položaj njenega jezika, s tem pa tudi njeno pesniško ustvarjanje. Domovina je za Ahmad težko dosegljiva in v njeno poetiko vstopa predvsem kot objekt hrepenenja, pa tudi opominjanja – če državotvornost Kurdov ostaja nekaj neuresničenega, potem želi svoj jezik uporabiti za ovekovečenje dogajanja, ki jih je pripeljalo do stanja, ko ne živijo v neodvisni državi. Zanjo je pesniški glas eden izmed načinov, kako vsemu navkljub ohranja določeno stopnjo svobode in skuša v javnosti komunicirati svojo avtentično izkušnjo sveta. V tem se zrcali tudi njeno lirizirano vrednotenje moči poezije, ki poleg že omenjenega političnega iniciiranja, seže še dlje, saj preko vstopanja v javni prostor, z recepcijo dejansko začne segati v ljudi. Pesniški glas tako postaja komunikacija identitete – ki je sicer odvzeta in umaknjena v ozadje – in začne vstopati v mrežo medčloveških odnosov. Poezija je tisto, kar ostaja in vznika iz gole humanosti, a se nikoli ne ustavi le pri posamezniku, zato lahko širi emancipatorne ideje, ki bi iz občega družbenega horizonta sicer lahko izpadle. Tako se prepreči izolacijo in marginalizacijo problema, ki bi morda še tako pereč zaradi svoje partikularnosti namesto reševanja romal v pozabo. Novonastale komunikacijske poti in povezave tako opredmetijo, vmrežijo kolektivno idejo o državni neodvisnosti, in dajo vedeti, da je svoboden pesniški izraz vir, od koder – v primeru skupnostne opolnomočenosti, zavedanja – ideje lahko prenašamo tudi v resničnost.
Svoboda kot vrednota, ki lahko opolnomoči posamezno narodno skupnost, Ahmad zaznamuje še na eni ravni. Kot žensko, ujeto v okorel, avtoritativen patriarhalni svet svoj obstoj marsikdaj občuti kot odvečen – vsaj če ni povezan z njenimi tradicionalno določenimi vlogami matere in žene. Vloga lirske subjektke je torej opredeljena s tem, koliko lahko daje skupnosti, torej koliko lahko daje s svojo (telesno) reproduktivnostjo, s tem pa sledi vnaprej opredeljenim dolžnostim – kar prej kakor varnost vseh članov skupnosti omogoča nadziranje in ohranjanje statusa quo. Tovrstno nadziranje ženskega telesa je eden izmed načinov, kako se ženskam odreka avtonomen glas in se jih prisiljuje v podrejene vloge pod pretvezo ustvarjanja družbene »urejenosti«. Hkrati pa se jim sporoča, kdaj jih je mogoče ovrednotiti in sprejeti v skupnosti kot »polnovredne« članice. Ženska je tako možnost udejanjanja nekega družbenega cilja – s tem pa tudi možnost ohranjanja obstoječe družbene hierarhije – kar daje vedeti, da je podrejenost nujno povezana še z utilitarnostjo, saj družbeni položaj ženske odmeri njena reproduktivna učinkovitost. Zato Ahmad dvomi, da je zanjo globok, romantičen odnos, vsaj ne izven njenemu spolu pripisanih vlog, sploh mogoč. Za kaj takega bi se morala odpovedati bistvenim delom sebe, kar poetizira v razstreljenosti, razsekanosti literarnega jaza, ki se izgublja v prostoru skupnosti. Predvsem pa se ob tem jasno oddaljuje od lastne avtentičnosti – tiste, ki ji omogoča svobodo vsaj v pesniškem prostoru – in se homogenizira, staplja z množico. Z razosebljanjem, ki ji grozi tudi zaradi njene narodnosti, pa bi se odmikala tudi od svojega ključnega medija identifikacije in avtentičnosti: jezika. S tem bi morda bila družbeno sprejeta, a nam jezikovno bogati prizori organskih in urbanih podob njenega razosebljanja dajajo vedeti, da bi s prilagajanjem občemu in sprejetemu – ugasnila tako njena jezikovna svojskost kot tudi njena osebna svoboda. In tukaj je ta dvojec malodane nerazdružljiv – vsaj če dojemamo jezik kot dokončni medij za svobodno izražanje in preseganje meja. Pesničin jezik tako postaja nujno izhodišče identitete in komunikacije v javnosti, ki pesničino identiteto, žensko in kurdsko – poskusom utišanja v zasebno navkljub – tudi udejanja.
Lirska subjektka svojo identiteto izpisuje z drzno, eksplozivno emotivnostjo, ki ravno zaradi močnega čustvenega naboja nase priklepa širši prostor. Njena čustvena nihanja, podkrepljena z nizanjem neposrednih dogodkov, ki z nasiljem zaznamujejo Kurde (npr. kemični napad na mesto Halabja), se vpenjajo v fluiden jezik, ki svojo dinamiko gradi na raznovrstnih stopnjevanjih, ponavljanjih, izpeljevanjih natančnejših pomenov in jezikovnih punkcij. Jezikovna agitacija in slogovne premene gradijo čustveno in občo napetost, s tem pa zrcalijo tako uklenjenost posameznice kot tudi krvoločnost družbenega trenutka, ki si jo skuša prisvojiti. Pesničin emotiven slog prikazuje njen odpor do trenutnih razmer – od tod tudi jezikovna napetost. Kar ji ostaja, je jezik in njegova avtonomija, ki omogoča vključevanje v javnost in tvorbo medčloveških vezi na način, da v celoti zaobjame njeno identiteto in izkušnjo. Da bi dospela do neponovljivih pomenskih nians, se njen jezik poraja v njegovih raznovrstnostih – s tem pa razsežnosti. Poleg družbene angažiranosti in osebne izpovednosti, je še meditativen. Tovrstna literarna mesta je videti v kozmičnih in atmosferičnih pavzah, ki pesnici omogočajo zasilen izhod v nek mirnejši čas. Pesniški jezik tako emancipatorno noto izpelje še dlje – če se je za nežnost potrebno umikati v (avto)fikcijo, potem je na družbeni ravni treba nekaj nujno spremeniti.
Poezija Kajal Ahmad tematizira moč pesniškega glasu, ki poskuša ohranjati osebno avtonomijo posameznice – krutosti družbenega trenutka navkljub. Iz burne sedanjosti se Ahmad po eni strani v jezik umika, a z njim hkrati znova vstopa v javnost, še več, družbeno situacijo skuša spremeniti. Nastali paradoks nam daje vedeti, da jezik lahko zaobjema na prvi pogled še tako nezdružljive bivanjske nianse. Od tod tudi raznovrstnost govorice, ki jo pesnica mojstrsko uporablja, da bi dosegla vse ravni svoje partikularne identitete in jo obelodanila kot enakovredno tistim identitetam, ki živijo v udobni večini. Intersekcija se izkaže kot nujna metoda za upovedovanje zapletenih in avtoritarnih geopolitičnih razmer, saj odstira občutljivost jezika, ki vključuje tudi takrat, ko to v resničnosti ni mogoče.
Pesmi iz zbirke Prgišče soli so iz kurdskega v angleški jezik prevedle Alana Marie Levinson-LaBrosse, Mewan Nahro Said Sofi, Darya Abdul-Karim Ali Najm in Barbara Goldberg.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Lara Gobec: Zvoki džezve (o pesniški zbirki Aje Zamolo “Nenaključno”) - 17. 10. 2024
- Pogovor z Ajo Zamolo - 15. 10. 2024
- Lara Gobec: Razosebljeni spomin (O pesniški zbirki Mohameda El-Kurda Rifqa) - 15. 9. 2024