Rodila si se v Kirkuku, večnacionalnem mestu, ki naj bi bilo zgled za sobivanje različnih narodnosti in kultur v Iraku. Kakšen je tvoj spomin na Kirkuk, na tvoje otroštvo? Na kakšen način sta nemara tvoje otroštvo in mesto z raznolikim prebivalstvom vplivala na tvoje pisanje?
Kirkuk je starodavno mesto. Najznamenitejši zgodovinski spomeniki v mestu so starodavna Kirkuška citadela, ki je najstarejši arhitekturni del mesta. Kirkuk ima velik gospodarski pomen, saj je bogat z nafto, njegova lega pa je strateška, nahaja se na trgovski poti, ki povezuje Irak, Turčijo in Iran. Zaradi vseh teh in drugih razlogov je Kirkuk že tisočletja mesto, o katerem se prepirajo različne države in velesile. A to je tudi mesto sožitja različnih narodnosti in verstev (Kurdov, Turkmencov, Arabcev, Asircev). Po starih zemljevidih in statističnih podatkih je Kirkuk mesto s kurdsko večino in zemljepisni podaljšek regije Kurdistan.
Rodila sem se leta 1967 v uličici Tapa mala abdulla, kjer večinski del prebivalstva predstavljajo Kurdi, Tapa pomeni hrib ali rahlo dvignjeno zemljišče. Tistega jutra moja mati ni mogla v bolnišnico, vendar ji je asirska babica, ki je živela v isti uličici, pomagala, da me je rodila. Asirka Hafra je ženska, ki me je prva objela in položila v materine roke. Naši sosedje so bili Kurdi, Arabci in Asirci. Moji spomini na otroštvo se vrtijo okoli velikega javnega praznovanja, na katerem so sodelovale vse narodnosti in veroizpovedi. Spomnim se, kako sem sedela na očetovih ramah med navdušeno množico. Sloganov in skandiranj, ki sem jih slišala, nisem razumela, vendar menim, da sem se ljubezni do domovine, kurdskega jezika in mirnega sožitja naučila z rojstvom v rokah asirske babice in prisotnostjo na tej javni proslavi, in sicer kot prvi otrok v družini. Bolj slabo pa se spomnim pešmerg in Kurdov v pisanih oblačilih ter naše skromne hiše v okrožju Tabba. Kasneje, med očetovim služenjem vojske, smo se preselili v hišo na trgu Al-Tayaran, to je bilo posebno območje, namenjeno zgolj vojski.
Da, Kirkuk je večnacionalno mesto in naj bi bilo v skladu z iraško ustavo zgled sožitja v Iraku, vendar je njegova zgodovina polna konfliktov in vdorov sovražnikov, v preteklosti pa je bil v določenem obdobju prizorišče spora med Osmanskim cesarstvom in Safavidskim carstvom. Leta 1920 ga je Velika Britanija priključila Iraku in postal je ena najpomembnejših iraških guvernij, po vstaji leta 1991 in padcu Sadama Huseina leta 2003 pa je postal del regije Kurdistan, vendar se politična oblast v mestu do danes ni stabilizirala, čeprav so Kurdi na volitvah v pokrajinski svet Kirkuka 18. decembra 2023 dobili večino glasov.
Mesto s svojo zgodovino, kulturno in etnično raznolikostjo ter dan mojega rojstva sta vplivala na moj pogled na življenje in pisanje. Tako imam na primer pesem z naslovom Bolj usmiljena kot Devica Marija. Nisem kristjanka, a to mi ne preprečuje, da v svojih pesmih ne bi omenjala Kristusa, saj menim, da sem pesnica muslimanov, kristjanov, jazidov in vseh drugih verstev. Sem novinarka pri časopisu Novi Kurdistan. V preteklih mesecih sem napisala članek o literarni skupini, imenovani Kirkuk Group, ki je delovala konec petdesetih in v šestdesetih let prejšnjega stoletja. Skupina je bila Kirkuk v malem, saj so jo sestavljali Kurdi, Turkmenci, Arabci in Asirci. Imam na stotine primerov svojih pesniških in novinarskih del, ki dokazujejo obseg vpliva raznolikosti Kirkuka na mojo literarno produkcijo in novinarske raziskave.
Rodila si se v Kirkuku, pozneje si živela in delala v mestu Sulajmanija, ki je znano kot rojstni kraj nekaterih največjih kurdskih pesnikov, kot so Nalî, Mahwi in Piramerd. Kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje? Kateri pesniki so najbolj vplivali nate in iz katerih vzgibov si začel pisati poezijo?
Ko sem imela štiri leta, smo se preselili v Sulajmanijo. Moji štirje bratje in dve sestri so se rodili tu. Študij sem končala v tem mestu, ki res spominja na mesto pesnikov, saj večina njegovih ulic in parkov nosi imena velikih pesnikov, kot na primer ulice Salem, Mawlawi, Bermerd in park Nalî. In če greste mimo javne knjižnice, boste videli kip Nalîja, Salema in Kurdija, ki jih kritiki imenujejo Babanski trio, živeli so namreč v času Babanskega emirata in bili priča koncu emirata zaradi vdora Osmanskega cesarstva. Poezija je vstopila v moje življenje, ko sem bila učenka dekliške šole in sem bila z eno od prijateljic članica tajne celice, ki se je borila za svobodo proti Sadamovi vladavini. Tako sem konec osemdesetih let začela pisati revolucionarne pesmi. Sprva je bila moja motivacija za pisanje domovina. Branje svetovne literature, prevedene v kurdščino in arabščino, pa me je vodilo k pisanju pesmi o trpljenju žensk v vzhodnih družbah.
Univerzitetni profesor, tudi sam pesnik, je bil navdušen nad mojim pisanjem. Pomagal mi je objaviti moja dela. Leta 1986 je tako v kurdskem razdelku iraškega časopisa objavil mojo prvo pesem z naslovom Z nami, leta 1987 pa v reviji Karwan pesem z naslovom Ženska je zašepetala. Bil je tudi kritik in v omenjeni reviji je ob moji pesmi napisal: »Ta pesem napoveduje rojstvo ženskega pesniškega glasu, glasu, ki se ukvarja z vprašanji žensk in sveta.« Istega leta sem vstopila v svet poezije, v katerega je vstopilo le nekaj žensk. Veliko je pesnikov, ki so vplivali name, prihajajo pa iz različnih držav in narodov.
Kakšna je bila kurdska poezija in kurdska družba ob tvojih pesniških začetkih? Kakšen je bil takrat položaj žensk v družbi in na pesniškem prizorišču? Tvojo poezijo opisujejo kot »čutno« in »okrutno«, zaradi nje in tvojega upora proti konzervativizmu pa naj bi te socialno izolirali …
Obdobje, v katerem sem se pojavila kot pesnica, je bilo zelo težko. Z družbenega vidika so se ženske le redko smele pojaviti na literarnem, umetniškem in političnem področju, ta področja so bila rezervirana le za moške, za ženske pa sta veljali za najprimernejši področji kuhanje in materinstvo. Navedla ti bom primer stanja v kulturni skupnosti leta 1970, ko so Kurdi prosili bagdadsko vlado, naj jim da uradno dovoljenje za ustanovitev pisateljskega društva. Ustanovitelji te kulturne organizacije so imeli ob sebi le eno žensko, Dr. Nisreen Fakhri. Obstaja zgodovinska fotografija ustanovnih članov, na kateri je na desetine moških, in čeprav je z njimi sodelovala pri prošnji za delovno dovoljenje za kurdsko pisateljsko društvo, je na fotografiji ni!
Fotografija še vedno visi v pisarni Društva pisateljev kot dokaz odsotnosti žensk na kulturnem prizorišču. Moje pesmi so se uprle okoliščinam in ljudem, ki so to odsotnost povzročili. Vprašanje žensk je v mojih pesmih močno navzoče, zato sem se soočala s številnimi izzivi in se še danes soočam z njimi; rada imam to, da sem se oddelila od nevednosti in neznanja, od nepravičnosti in zatiralcev. Ljubim svojo osamljenost, ker sem v svojih pesmih ustvarila svoj svet in se oddaljila od sveta, ki ženske ujame v vojne, jih obravnava kot sužnje ali spolne sužnje, prodaja ženska telesa in žali njihovo svetost zaradi verskih ali narodnostnih razlik, vzpostavljenih s strani moških. Rada imam svoj svet, ker v svojih pesmih govorim odkrito in resnicoljubno in ne bojim se družbe, v kateri živim in ki ubija ženske pod pretvezo odpravljanja sramote ali že iz katerih trivialnih razlogov. Zahtevam enakost in pravičnost. Moj cilj je napredek moje države s pomočjo intelektualnega napredka družbe, v kateri živim. Leta sem trpela in še vedno trpim zaradi ran, ki sem jih dobila v boju za pravico do pisanja v feminističnem in humanističnem duhu, a s svojimi poskusi nadaljujem.
Leta 1991 je prišlo do kurdske vstaje, leta 1994 pa se je začela kurdska državljanska vojna. Bila si pripadnica pešmerg, poročala si iz prvih bojnih vrst. Ali lahko, prosim, pojasniš ozadje te vojne in kakšne posledice je imela za kurdsko družbo in kurdsko poezijo, vključno s tvojo? Vse vojne so travmatične, državljanske vojne pa morda še posebej …
Kurdska vstaja leta 1991 je bila neizogibna po letih zatiranja Kurdov in kratenju njihovih pravic s strani režima Sadama Huseina, po tem, ko so v mestu Halabdža Iračani izvedli pokol Kurdov s kemičnim orožjem, in vojaški operaciji Anfal, v kateri je bilo ubitih več kot 182 tisoč Kurdov, med njimi ženske, otroci in starejši. Ubite so pometali v velika množična grobišča. Veliko teh grobišč je bilo odkritih šele po padcu Sadamovega režima leta 2003, ko so ameriške sile s pomočjo zaveznikov in ljudi, ki so nasprotovali režimu, osvobodile Irak. V mestu Jamal v bližini Sulejmanije stoji kip noseče kurdske ženske. Izstrelek iz puške je prestrelil njeno roko, ki si jo je položila na trebuh, da bi zaščitila otroka, krogla je šla skozi materino roko in naredila luknjo v lobanji otroka v maternici. To je resnična zgodba med stotinami zgodb v času genocida nad Kurdi. Te zgodbe so boleče, a najbolj boleča je državljanska vojna ali, kot ji pravimo, bratomorni spopad.
Bila sem novinarka pri časopisu Novi Kurdistan in prva ženska, ki je poročala s fronte. Kot pesnici mi ni bilo všeč, da sem poročala zgolj z ene od bojujočih se strani, bila sem v medijski ekipi Patriotske zveze Kurdistana in ne pri medijih Demokratske stranke, toda ta občutek je minil, ko sem videla, kako so dan za dnem ljudje bežali iz Arbila, da bi si rešili življenje; in tudi sama sem bila na fronti več kot enkrat izpostavljena možnosti smrti. Na lastne oči sem tako videla, kako se je Demokratska stranka leta 1996 povezala s Sadamovo vojsko in zasedla Arbil. Ko sem pobegnila iz Arbila, sem videla tanke iraške vojske. Pobegnila sem v Sulejmanijo, vendar je vojska napadla tudi Sulejmanijo, zato sem morala z družinami pešmerg in drugimi novinarji ter medijskimi delavci pobegniti v gore na obmejnem področju. Večkrat sem izkusila grenkobo begunstva, vendar sem se domov vrnila z dvignjeno glavo in nisem obupala.
Leti 1991 in 1994 sta vplivali na življenje kurdske skupnosti, zlasti na področju kulture. Svoboda, ki smo jo dosegli po vstaji, je vplivala na razvoj kulture, novinarstva, umetnosti in univerz v Kurdistanu. Sem ena od glasov, ki so se pojavili in zasijali po vstaji, in mnogi, kot sem jaz, so se povzpeli na oder kulturnega življenja, se internacionalizirali in začeli tako vplivati na našo družbo in na druge družbe. Moje pesmi so polne izkušenj iz časa vstaje in državljanske vojne. Prebivalci Arbila me imajo radi zaradi pesmi, ki sem jo posvetila temu mestu, potem ko sem bila leta 1996 zaradi vojne izgnana iz njega. Pesem ima naslov Umiram od hrepenenja po tebi, o, mesto mleka. Imam fotografijo, ki uteleša moj položaj časopisne dopisnice na območju blizu Arbila – pred vrati hiše, na kateri so vidne posledice streljanja, delam intervju z nekim državljanom. Stene in vrata so ožgana od ognja. S svojimi pesmimi in novinarskim delom sem zahtevala in prosila za varnost svoje države ter ohranitev pridobitev vstaje in dolgoletnega boja za svobodno domovino, v kateri bi vsi lahko uživali svoje nacionalne in osebne svoboščine.
Obstaja več kurdskih narečij in jezikov, zapisanih v več pisavah. Kako te razlike in dejstvo, da Kurdi živijo v različnih državah, vplivajo na kurdsko identiteto? V katerem jeziku/narečju in v kateri pisavi ti pišeš? Ob tem se postavlja tudi vprašanje o razmerju med nacionalno identiteto in poezijo. V Sloveniji je imela poezija do osamosvojitve zelo pomembno vlogo pri konstituiranju in ohranjanju nacionalne identitete. Kakšna je vloga poezije v sodobni kurdski družbi? Ali še vedno velja, da je Kurdistan dežela, v kateri so pesniki več kot le pesniki?
Različna kurdska narečja ne vplivajo negativno na kurdsko kulturno identiteto, temveč nasprotno, bogatijo naš jezik. Če dobro pogledaš, boš videl, da imajo tudi Arabci veliko narečij. Iraško narečje se razlikuje od maroškega, egiptovsko narečje ni podobno libanonskemu, zalivsko narečje pa se razlikuje od sirskega ali jordanskega. Vendar uporabljajo arabske črke in Koran združuje njihova narečja. Kurdi imamo različna narečja, vendar nas pripadnost našim tradicijam združuje. Nosimo posebna oblačila in praznujemo Nauruz na začetku pomladi, povezani pa smo tudi geografsko. Večina Kurdov se strinja, da je soransko narečje, ki vključuje Sulejmanijo, Arbil, Kirkuk in kurdske regije v Iranu, kot so Marivan, Sunna, Saqqez in Mahabad, najbolj razširjeno in velja za uradni jezik, saj je največji del kurdske literature napisan v soranščini, tudi večina intelektualcev in pisateljev uporablja soransko narečje. To je tudi edino kurdsko narečje, ki je priznano v iraški ustavi. Narečje kurmanji, ki je narečje Kurdov v Turčiji, pa tam ni zaščiteno z ustavo in zato ogroženo. Prepovedano in ogroženo pa je tudi v Iranu in v Siriji. Tudi zato je soransko narečje veliko bolj kulturno prisotno. Tudi sama pišem v tem narečju, a težim k temu, da moje pesmi pridejo do Kurdov v večini tistih narečij, ki jih govorijo. Tako so bile moje pesmi leta 2006 prevedene v severno kurmanjisko narečje, knjiga pa je bila natisnjena v Istanbulu pri kurdski založbi Avesta Press. Organizirali smo seminarje za branje mojih pesmi v kurmanjiščini, soranščini in turščini, da bi moje besede dosegle Kurde v Turčiji. Poezija ima med Kurdi posebno mesto, saj je ohranila naš jezik pred zatiranjem s strani sovražnikov, jezik pa je, kot veš, pomemben del identitete. Sodobna poezija ima med Kurdi posebno mesto tudi zato, ker je ambasador njihovega interesa na svetovnem kulturnem prizorišču.
Pesniški in novinarski jezik se v marsičem razlikujeta. Sam sem tri leta delal na nacionalnem radiu, kjer sem bil obkrožen z novinarskim jezikom, in takrat preprosto nisem mogel pisati poezije. Kako tebi uspeva uskladiti novinarstvo in pisanje poezije? In kaj meniš o odnosu med jezikom in poezijo: za nekatere pesnike, na primer W. H. Audna, sta poezija in jezik eno in isto, za druge je med njima bistvena razlika …
Jezik poezije in na splošno jezik literarne ustvarjalnosti se razlikuje od jezika novinarstva. Zaradi dolgoletnih izkušenj in dela na teh dveh področjih lahko rečem, da sem postala strokovnjak za oba jezika. Več kot 35 let sem delala na področju pisanja poezije in več kot 30 let na področju novinarstva. Jezik poezije je težji in zahteva interpretacijo in analizo s strani bralcev in kritikov. Novinarski jezik pa mora biti preprost, pregleden in razumljiv večini ljudi. V tej razliki sem vedno videla podobnost v njunih ciljih. Poezija in novinarstvo sta dva načina, kako povedati tisto, kar še ni bilo povedano. Jezik poezije je vplival na moje časopisne članke, vendar pa se moj novinarski jezik razlikuje od mojih pesmi in pesmi drugih pesnikov. Naj ti povem, da sem na začetku vstaje na radiu vodila oddajo o narodnih mučencih. Nato sem delala v tiskanem novinarstvu in tam delam še zdaj. Bila sem voditeljica pogovorne oddaje na satelitskem kanalu Kurdsat. Več let sem bila glavni urednik splošno družbene revije, povezane s stranko Patriotska unija Kurdistana.
Svoje prve pesmi si napisala leta 1986, svojo za zdaj zadnjo pesniško zbirko pa si objavila leta 2019. Ali lahko poskusiš opisati, kako se je tvoja poezija skozi leta spreminjala?
Nisem objavila vseh pesmi, ki sem jih napisala v letih 1986-1990, temveč le pet ali šest, preostale so ostale v zelenem zvezku, ki je še danes v moji knjižnici. Moja prva pesniška zbirka, z naslovom Bandar Bermuda, je bila natisnjena in objavljena leta 1999. Vanjo nisem uvrstila svojih zgodnjih pesmi, temveč kasnejše, zrele in boljše pesmi. Velikega števila svojih pesmi knjižno tako nisem nikoli objavila, nekatere izmed njih so bile v osemdesetih letih prejšnjega stoletja objavljene v časopisih in revijah ali pa sploh niso bile objavljene, saj sem menila, da so polne sloganov. Razlika med mojimi posameznimi zbirkami pesmi je velika (prvi so sledile še zbirke Pregovori, Razbila sem ogledalo, Z njim sem spila skodelico kave, Moram se umiti, in leta 2019 knjiga pesmi z naslovom Poznala sem jezik ptic, zdaj pa je za objavo pripravljena knjiga z naslovom Ugasnil si mi ogenj, da lahko gorim), a ena stvar jim ostaja skupna, skupno jim je to, da se v njih ne podrejam prevladujočim prepričanjem, in skupen jim je moj upor proti resničnosti.
Kaj je po tvojem mnenju v poeziji pomembnejše: kaj povedati ali kako povedati … vsebina ali oblika?
Poezija sama je najpomembnejša, pri njenem pisanju pa je pomembno, da vemo, kaj povedati ali kako povedati to, kar nam leži na duši ali na srcu … Zame sta pomembni tako vsebina kot oblika. Poezija obravnava vse teme, ki jih prinaša življenje, kot tudi tiste, ki se pojavijo, ko se življenje konča. Pesniška ptica leti povsod in ne pozna omejitev, ne na zemlji ne na nebu.
Predstavljena si v antologijah iraške poezije. Kakšno je razmerje med kurdsko in iraško pesniško sceno? Tako na ravni poetike, tj. na ravni medsebojnega vplivanja, kot na organizacijski ravni (tu mislim na pesniška branja ipd.)?
Predstavljena sem v antologijah poezije v številnih državah, na Danskem, v Nemčiji, v Franciji, na Švedskem, v Iranu, v Siriji, v Arabskih Emiratih …, moje pesmi pa so prisotne tudi v iraških antologijah, saj veljam za kurdsko-iraško pesnico iz mesta Kirkuk.
Vendar pa odnosi med kurdsko in iraško pesniško sceno niso dobri. Kurdi imamo dolgo zgodovino in velike pesnike v preteklosti in sedanjosti, vendar pa arabska skupnost v Iraku ne kaže pravega interesa, da bi se jim predstavilo te pesnike. Tako poznajo le Sherko Bex, Latifa Helmata, Kazala Ahmeda in Abdullaha Bashio, nasprotno pa se kurdska kulturna skupnost zelo trudi na področju prevajanja del arabskih pesnikov v kurdščino. V intervjuju za iraški časopis sem dejala, da je odnos kurdskih pisateljev z Arabci podoben enostranski ljubezni. To je nepopolno razmerje. Pozornost bi morala biti na obeh straneh, saj živimo na istem zemljepisnem območju in na nas vplivajo isti politični, gospodarski in humanitarni momenti.
Naj navedem primer. Vsako leto se v Basri odvija pesniški festival Al-Marbad. Vendar tja praktično ne vabijo znanih pesnikov iz Kurdistana, saj ne poznajo kurdske pesniške scene. Ženskam so celo preprečili udeležbo na maratonu, ki je del festivala. Mestni guverner je izjavil, da udeležba žensk ogroža javno varnost! Menim, da takšna miselnost nima nobene zveze s kulturo ali pesniškim festivalom. Kljub razlikam v nekaterih pogledih sem sama ena tistih pisateljev, za katere se iraški tisk zanima, vendar pa bi bilo pomembnejše, da bi se zanimal za kurdsko poezijo na splošno, in ne le za nekaj imen.
Alana Marie Levinson-LaBrosse piše v knjigi Štirje kurdski pesniki: »Ahmad se je umaknila iz javnega življenja, saj jo je pritisk družbe ohromil. Še vedno živi in diha za idejo Kurdistana, vendar ugotavlja, da se spremembe, za katere se je borila, niso uresničile.« Kako je danes videti kurdska družba, kako je danes videti kurdska poezija? Ali v njih vidiš kakšne spremembe v smeri, ki si ji posvetila svoje pisanje, se pravi v smeri ohranjanja kurdske kulture, osvoboditve Kurdistana in uveljavljanja enakosti med spoloma?
Ko sva se s čudovito pesnico in prevajalko Alano Marie Levinson-LaBrosse leta 2015 srečali v Amanu v Jordaniji, sem bila osamljena, žalostna in zlomljenega srca po boleči družbeni in politični izkušnji, ki sem jo doživela leta 2007, preden sem se poročila in leta 2008 odšla iz Kurdistana v Aman. Glavni razlog za mojo odločitev za odhod so bili pritiski, povezani z mojim delom novinarke, v katerem sem se ukvarjala z ženskim vprašanjem, in s tem, da sem uporniška pesnica s programom Proti toku in pišem drzne kritične članke.
Ko sem videla žensko, ki mi je bila po svojem pogumu podobna, Marie, sem se odločila, da se vrnem in se soočim s svojimi težavami v Kurdistanu, končam svoje življenje v izgnanstvu in prekinem svoj kulturni molk. Marie je prišla po moje soglasje, da bi s svojima učenkama Dunyo in Maywan prevedla več mojih pesmi. Strinjala sem se pod pogojem, da bo moja knjiga natisnjena in objavljena v Ameriki. Moja prošnja se je zdela v tistih časih kot sanje, vendar je Barbara Goldberg idejo sprejela in sanje so se uresničile, knjiga je leta 2016 izšla v Washingtonu.
Leta 2018 sem se za stalno vrnila v Kurdistan. Zdaj živim v Sulejmaniji. Organizirala sem velik pesniški simpozij in objavila novo zbirko pesmi, Poznala sem jezik ptic. Tri leta sem delala v organizaciji Zveze pisateljev v Sulejmaniji in vodila medijsko plat Festivala kratkih filmov o sožitju in miru ter skušala doseči, da bi se k časopisu, pri katerem delam, vrnili nekateri prejšnji uredniki. Časopis namerava ponovno sodelovati z njimi. Zdaj sem tam namestnica glavnega urednika časopisa in tedensko zanj pišem članke. Še vedno se borim za Kurdistan, v katerem bo dosežena enakost med spoloma, in srečna sem, ker sem se s svojimi prizadevanji in s pomočjo zvestih prijateljev in prijateljic skoraj vrnila na položaj, s katerega so me odstranili, in ker sem dobila nazaj nematerialne stvari, ki so mi jih vzeli ljudje, ki živijo od zarot, šikaniranja … Ohranjanje kurdske kulture, zavzemanje za moje zatirano ljudstvo, povrnitev položaja žensk in moja ljubezen do svobode bodo ostala načela, ki se jim ne bom odpovedala, dokler bom živela.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024