Pesniška zbirka Pot makedonske pesnice Violete Tančeve Zlateve je bila objavljena leta 2018 in istega leta prejela nagrado Aco Šopov za najboljšo zbirko. Zbirka bralca v šestdesetih pesmih popelje na svojevrstno lirično pot poezije. Pesmi so razdeljene v tri sklope oziroma nam odkrivajo tri različne oblike poti: pot k sebi, pot k drugemu in pot k ljubezni.
Uvodna pesem zveni kot himna poeziji in nakaže rdečo nit zbirke – poezijo postavi v osrčje poti in prikaže, kakšen odnos ima pesniški subjekt do poezije, družbe in sveta, v katerem ta poezija odzvanja:»//Ogrnem si potniško oblačilo in odhajam iskati srečo …//Vendar tudi ko govorim z vetrovi sprememb//se zavedam da se ne morem odpovedati Poeziji//Usojena mi je pretaka se po krvi«. Po besedah Vladimirja Martinovskega bralec v pesmi Po poti poezije spozna, da : »pesniško popotovanje v zbirki ni namenjeno samemu sebi, igri in razvedrilu, ampak je bistvena, usodna potreba«. Poezija nas popelje na pot v trenutku, ko dobi moč in možnost, v trenutku, ko »tolaži žalosten vsakdanjik in jemlje bremena življenja«. Vsaka pesem v zbirki je personificirana in deluje kot živo bitje, ki se v življenju, vsakdanjiku in družbi sooča z odtujenostjo, težavami, obremenjenostjo, banalnostjo sveta itd. ter se pri premagovanju vseh izzivov in težav zateka k poeziji.
Bistvo je v osrčju sveta
Prvi cikel pesmi z naslovom Pot k sebi nam odstira pesniška razmišljanja o mikrokozmosu, o intimnem odnosu do poezije, o soočanju z lastnim notranjim glasom vsakega posameznika, glasom, ki skuša najti svoje središče sveta oziroma svoje osrčje:»//Padla sem v osrčje sveta//želela pa sem svet umestiti vanj//in ga imenovati//za svoje središče«. (V osrčju) Središče pesnikovega sveta je zaradi vsakdanjih obveznosti, družbenih sprememb, banalnosti, nezainteresiranosti za pisano besedo, ranjeno, a pesnik si želi le, da bi lahko v miru pesnil, kakor pravi pesniški subjekt v pesmi Delo: »pustite pesnika da spi//najboljše pesmi tičijo v njegovem umu«.
Poleg že omenjenih motivov odtujenosti, osamljenosti, introspekcije so v tem ciklu prevladujoči motivi tudi dom, ognjišče, otroški spomini, družina, vračanje h koreninam, na podeželje:»//Moj dom ni navadno stanovanje v betonskem bloku//ki hrepeneče pogleduje k višavam//Moj dom ima streho – nebo//obarvano v škrlatne sanje//ki so neizpolnjene iz otroštva //stene pa so senčen gozd //v katerem tavata Janko in Metka« …
Drugi cikel Pot k drugemu se ukvarja z vprašanjem neznanega, iskanjem poti do Drugega, do katerega pridemo le s srcem. Bralec sam interpretira, kdo je ta Drugi, kajti v to pot pesniški subjekt vključuje tudi sebe. Pesmi iz tega cikla odražajo svojevrsten upor proti družbi, ki ne najde več smisla, družbi, ki se požvižga na duhovnost, gre za upor proti surovosti človeškega vsakdana in prikaz sočutja do trpečih, revnih, brezdomnih, marginaliziranih: »//čas je da tudi Cigani v kontejnerjih najdejo//nekaj novega in spodobnega kar jim bo ozarilo obraze//ne le raztrganih hlač, cunjastih suknjičev…«
Nebo je najtoplejša odeja
Za zlomljeno srce človeštva
Zadnji verz s katerim se konča pesem Odeja nazorno prikaže bolečino, ki jo pesniški subjekt občuti zaradi stanja v družbi, ki se ne ozira več na majhne, odrinjene ljudi na robu preživetja, kot so Romi, brezdomci, reveži in vsi tisti drugačni. Ta cikel je najbolj družbeno kritičen, socialen in opozarja na vse aktualne probleme, s katerimi se soočamo, pri tem se pesnica dotakne tudi boleče teme izseljenstva v Makedoniji, zapuščanja rodne grude, iskanja narodne identitete, ohranjanja jezika itd. Pri tem je najbolj všečno dejstvo, da tovrstne teme ne odpira z budnicami, oštevanjem, nacionalnimi parolami, pač pa gre globlje, v poduhovljenost in pravi: »Čigavi otroci smo//komu resnično pripadamo/Bogu ali satanu/svetlobi ali temi//večnosti ali minljivosti//«.
Ljubezen – neuničljivo bistvo vesolja
Tretji cikel Pot k ljubezni nagovarja ljubezen kot večno temo poezije, pesmi tega cikla delujejo kot nekakšna meditacija in premišljanja o ljubezni, ki ni vedno le idealna, ampak lahko odraža tudi sebičnost, žrtvovanje, lahko je ogrnjena s samovšečnostjo in narcisoidnostjo: »//sebično te ljubim// samo zase …//niti z zrakom ne želim deliti tvojega vdiha//«. Pa vendarle, tudi ko ljubezen ni idealna, ko se pesniški subjekt sooča s strahom, razočaranjem, dvomi, pesnica ugotavlja, da jo potrebujemo in je nujna za obstoj in preživetje v tem krutem svetu, zato v pesmi Bistvo pravi: »kaj bi bil svet brez nje?//neljubljeno dete, ki drhti// … //je neuničljivo bistvo//vesolja«. Bolj ko se poglabljamo v zadnji cikel zbirke, bolj ugotavljamo, da večinoma sploh ne gre za odnos do romantične ljubezni, pač pa se pesmi nanašajo na ljubezen kot gonilno čustvo, s katerim si pesnica želi spremeniti svet na bolje in da upanje umira zadnje.
Zbirko zaključi tako, kot jo začne – s potjo in personifikacijo čevljev, ki postanejo »pošvedrani od popotovanj v neskončnost« in ostajajo naše »upanje za nova potovanja«. Čevlji so pravzaprav metafora za vsako novo pesem, ki se rojeva iz vseh treh poti in ki je pesnici usojena. Svojo pripadnost poeziji, potrditev, da poeziji ne želi in ne more ubežati, nam pesnica dokončno razkrije v epilogu, kjer popotovanje k sebi, drugim in ljubezni zaključi z mislijo, ki bralca zadene globoko v bistvo:
ne odreka se mi
njena sem toliko kot je ona moja
vztrajna v bolečini svoji in moji
ona
pesem, ki čaka da bo napisana
Poezija Violete Tančeve Zlateve je nežno, čustveno, duhovno, poglobljeno popotovanje, ki bralca močno nagovarja in odpira številne razmisleke. Pa ne le popotovanje po poeziji, ampak smo v zbirki Pot priča tudi »popotovanju« jezika, kajti pesniški jezik Violete Tančeve Zlateve je metaforičen, arhaičen, večplasten, igriv in kot tak predstavlja velik izziv tudi nam prevajalcem, a je ravno zaradi te lepote še toliko bolj privlačen. Bistveno sporočilo pa je, da je poezija najmočnejše orodje, usojena nam je, ne moremo ji ubežati in z njo lahko svet spreminjamo na bolje.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
