Šumenja in Nebo pod vodo sta na prvi pogled zelo različni zbirki, med njima je 6 let razlike. Ali se vam zdi plastična posplošitev, če rečem, da vodilni motivi prehajajo od valovanja k negibnosti ter od šumenja k tišini? Kaj bi sami določili za glavni temi zbirk?
Težko tako reflektiram svojo poezijo. V globalu lahko rečem, da jo določa to, kar je določilo mene: številne smrti in izgube na eni strani, narava in živali na drugi strani, predvsem pa tudi drugost, nedoumljivost soljudi in sveta.
Kako se je v šestih letih spremenil lirski subjekt? Kdo je lirski subjekt?
Na to vprašanje bi lažje odgovorili bralci ali kritiki. Sama lahko rečem, da o lirskem subjektu ne bi govorila v ednini, temveč v množini, saj jih je nedvomno več. Kolikor pa o vsakem izmed njih govorim jaz, so določeni tudi z mano, z mojim videnjem njih. Pa nisem prepričana, da bi zares lahko govorili o subjektu v klasičnem pomenu besede, v veliko pesmih je odsoten.
Posebnost vaše poezije je tudi stilno dodelan pesniški jezik, ki prinaša svobodo v formi, brisanje meja med verzi, neujemljivost, subtilnost, zabrisanost pomenov. Je bil takšen stil pisanja zavestna odločitev? Če da, zakaj takšna izbira besedišča?
Mislim, da stil prihaja iz nas samih, če naj bo avtentičen. V tem smislu ni zavestna odločitev, zagotovo pa je vsaka pesem tudi racionalno delo, a to so že kasnejša vračanja in popravljanja, ki stila v temelju ne spremenijo.
Kako bi opredelili nagovarjanje nečloveškega v eni in drugi zbirki? Se narava z bivanjsko tematiko tesno dopolnjuje ali ji je nasprotna, nedoumljiva? Kaj lahko poveste o »ekološki drži« v zbirki Nebo pod vodo? Kaj pa pogost motiv vode v obeh zbirkah (dež, ocean, reka, ribnik)? Zakaj ti motivi?
Na tako sintetična vprašanja, ki implicirajo primerjavo med mojimi zbirkami, ne morem odgovarjati, ker k svojemu ustvarjanju ne pristopam analitično, še manj, da bi pregledovala svoje objavljeno delo in o njem razmišljala. Ko je knjiga enkrat sestavljena, dana v tisk in potem poslana med bralce, v nekem smislu ni več moja, ampak živi svoje življenje. Saj jo še kdaj vzamem v roke, a to je takrat, kadar imam nastop ali branje in se odločim, da bom brala iz nje, nikoli pa jih ne prebiram, kaj šele primerjam med sabo.
Nekoč me je neki meni ljub človek označil za ‘ljubiteljico vsega živega’. To verjetno drži, iz tega izhaja tudi tisto, kar je včasih označeno za ekološko držo. Kakšnega zavestnega programa ali pa drže topogledno nimam, tudi bi težko rekla, da to področje poglobljeno poznam.
V naravi me – in naj bo to odgovor na vprašanje povezano z vodo – privlači, da je tako neizmerno drugačna od nas in našega vsakdana. Zagotovo nam ni nasprotna, saj nam, ne nazadnje, omogoča preživetje.
V zbirki Šumenja so me pritegnile podobe iz astronomije, s katerimi izvirno opisujete medčloveške odnose. Od kod tako zanimanje za podočja, ki niso (če rečem stereotipno) “klasična” za umetnike, družboslovce, humaniste? Ali menite, da je to res stereotip, da so zakoni fizike prav tako lahko umetniški navdih?
Astronomija, natančneje vesolje v svojih nedoumljivih razsežnostih, pojavnih oblikah itd., me je vedno zanimalo. Ne verjamem v to, da so nekatera področja rezervirana za določene kategorije ljudi, druga za druge, to se mi zdi nesprejemljivo stereotipiziranje. Ali so zakoni fizike lahko umetniški ali ne, je odvisno od tega, kako pojmujemo umetnost, pa tudi od vsakokratnega ustvarjalca, od tega, kaj zna storiti s snovjo, ki ga ustvarjalno vznemirja. O tem, kaj je lahko in kaj ne more biti umetniško po mojem mnenju ne moremo govoriti splošno, temveč ob vsakem konkretnem primeru sproti.
Kdo mislite, da so bralci vaše poezije?
Upam, da zelo raznoliki ljudje, zagotovo pa jih ni prav veliko.
Pogovarjala se je Ana Žunič
- Pogovor s Tino Kozin - 25. 10. 2023
- Ana Žunič: “brezbrežno valovanje” – o poeziji Tine Kozin v zbirki Šumenja - 24. 10. 2023
- Ana Žunič: “Svet je divjelep, svet je čudnonor„ (Poezija Petre Kolmančič) - 11. 4. 2023