Peta pesniška knjiga pesnika Davida Bandlja, ki je kot predstavnik slovenske manjšine v Italiji tudi esejist, publicist, glasbenik in doktor literarne znanosti, delujoč v Gorici v Italiji, nosi naslov Enajst let in pol tišine. Uspešno obravnava človeško zlo – enajst let in pol tišine predstavlja minuto molka za vsako žrtev holokavsta. Iz ranljivosti se razpira njegov gromki pesniški glas. Močan je, ker si upa biti krhek in ranljiv, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker ne hlapčuje pričakovanjem, ampak tvega nemost dolgih let in zapiše glas iz notrine (telesa in vesti). Prav te odlike so izpričane tudi v šesti pesniški zbirki z naslovom Ronin, ki je nastajala, kakor smo izvedeli na dogodku AD HOC 12. oktobra 2022, sočasno s peto.
Bandelj poučuje na slovenskih šolah v Italiji in je zborovodja mešanega mladinskega zbora Emil Komel. Napisal je knjigo esejev Razbiranja žarišča in monografiji V iskanju jaza in Obrazi slovenske literature. Uredil je antologijo sodobne poezije Slovencev v Italiji Rod lepe Vide in pripravil zbornik o Cirilu Kosmaču Iz domače doline v svet. Publicistiko objavlja v Primorskem dnevniku, Primorskih novicah, Novem glasu, Mladiki, Literaturi in KUD-u KDO?. Prejšnje štiri zbirke poezije imajo naslove: Klic iz nadzemlja, Razprti svetovi, Odhod, Gorica/Gorizia. David Bandelj me je, ko sem ga pred leti na povabilo makedonske literarne revije Sovremenost umestila med pet slovenskih pesnikov mlajših generacij, ki so se v tej reviji predstavili s prevodi v makedonščino, prepričal predvsem z v njegovem opusu prelomno poezijo, ki je nastala po zbirki Odhod, in sicer z opaznim avtorskim podpisom, ki odraža sočutje, ranljivost, skromnost, izvzet iz literarnih krogotočij.
Zanimivo je, da sta zbirki Enajst let in pol tišine in Ronin nastajali sočasno. Dva materialna sklopa, da sta se središčila in zaključila kot dve knjigi, in sicer po dveh šolskih potovanjih v Krakov in Auschwitz, kamor so profesorji peljali svoje dijake. Po prvem potovanju je nastal material za Enajst let in pol tišine, obenem pa material, ki je zdaj zaključen v najnovejši Bandljevi knjižni izdaji, v Roninu. Ostanki izkušnje obiska največjega pokopališča Evrope so se stekli v knjigo Ronin. Pesmi bi lahko brali zunaj konteksta nastanka, tako bi jih brali kot pesmi duhovnega razvoja pesniškega subjekta, lahko bi jih brali s podanim kontekstom izkušnje obiska taborišč, vendar to v knjigi ni pripisano. Bandelj se je odločil drugače. Izkušnjo po obiskih muzejev koncentracijskih taborišč je prestavil v skrbno izklesan skelet japonske tradicije in tako je duhovnim vsebinam dodal nekaj vzhodnjaškega .
S tem, ko je vlekel duhovne, filozofske in eksistencialne vzporednice med dvema časovnima obdobjema, dvema kulturama in dvema človeškima izkušnjama, je naredil pesniško paralelo. Ronin je močna, prečiščena knjiga, v kateri stoji vsaka beseda na svojem mestu, naostrena. Temu zelo ustrezna je tudi knjižna, likovna, grafična podoba knjige, ki minimalistično črno-belo upodobi vzhajajoče in zahajajoče sonce. Opremil jo je Aleš Brce. Ronin ima dodelano petdelno strukturo, naslonjeno na japonsko kulturo/tradicijo. Razdelki so naslovljeni z japonskimi besedami: Kazoku, Seiza, Bushido, Daisho, Seppuku. Kakor je v poeziji Davida Bandlja doslej razbrati prežetost z etosom, smo tudi v Roninu priča etični angažiranosti, spoznavni komponenti.
Kaj pomeni ronin? Svetovni splet ponudi več primerov rabe. Bandelj pa razumevanje izraza ronina zgosti v uvodu, kjer poudari, da je samuraj bojevnik, »tisti, ki služi«. Če je samuraj izgubil gospodarja ali ga je ta pregnal ali je umrl, je postal zavrženec, ronin. V japonski kulturi je poznana zgodba sedeminštiridesetih roninov, ki so maščevali svojega gospodarja in so na koncu vsi storili samomor, razen enega – preživeli je tako lahko pripovedoval zgodbo. Sedeminštirideset pesmi knjige Ronin je torej 47 pesmi za vsakega ronina oziroma je to zgodba o 47 roninih, ki jo pripoveduje preživeli ronin.
Prvi razdelek nosi naslov Kazoku in pomeni veličastno, vzvišeno linijo japonskega cesarstva. Temu ustrezno se v knjigi zvrsti deset pesmi, v katerih se začrta osebnostne koordinate subjekta: »sem kruh / sevam / izkušnjo«, »kar me ohranja pri življenju / je hrepenenje / moje drobtine ne kažejo poti / temveč smer«, »razgaljanje [je] dolžnost«, »ko vržemo mrežo / se vanjo ulovijo oblaki // to je naša sramota«, »do kdaj bo / v meni skrita pošast / boš vedel samo ti«, »nihče ni imun / na naivnost«, »nič ni slajšega od nevednosti«. Drugi, Seiza, ustreza tradicionalnemu načinu sedenja na Japonskem. Gre za klečeči položaj čaščenja, s katerim se izrazi spoštovanje, zlasti do starejših, klečečo držo pri koncentraciji. Tudi ta razdelek obsega deset pesmi. V njih se morda skriva upesnjena skušnjava, omahljivost. Pesmi so različne, nekatere izredno eliptične. Začne se z »Oče me drži za roko / tudi takrat ko letim«, »oprijemam se vsakega konca / kot da bi se bal praznih prostorov« in nadaljuje z verzi: »kdor me pozna ve / da se bojim«, »nisem še izluščen // da bi natančno vedel / kako razpreti krila«. V šesti pesmi o liščku, ki bo »zavzel prostor / ki sem ga pustil« in ki jo poznamo iz revijalne objave, preberemo na koncu spoznanje: »samo kdor / ni nikoli padel / je odprt za veter«.
V tem duhovnem razdelku najdemo besede, kot so srce, vest, duša, ki nas pripravijo na centralni del, tretji razdelek, naslovljen Bushido, kar pomeni pot bojevnika, kodeks, po katerem so se ravnali samuraji, saj je določal njihov način življenja. Bandelj je sedem pesmi naslovil s sedmimi vrlinami: Gi – pravičnost; Yu – junaški pogum; Jin – sočutje, dobrohotnost; Rei – spoštovanje; Makoto – poštenost in iskrenost; Meiyo – čast; Chugi – dolžnost in zvestoba. Glede na to, da je Bandelj vse izraze v knjigi razen uvodne kratke razlage samuraja, pustil nepojasnjene in v angleškem zapisu, je bralca napotil na raziskovanje. Pesmi bi živele tudi brez naslombe na japonsko tradicijo, samurajsko filozofijo. Ker pa jih je pesnik prenesel na japonska etična tla, se Bandljeva izvorno katoliška etična izkušnja okrepi z japonskimi vrlinami bušida in prerase v duhovni boj. Torej, če si bralec japonske izraze razloži, se mu prostor pesmi le razširi in bralska izkušnja lahko intenzivira. Ni pa nujno posegati po razlagi. Pesmi lahko beremo brez vsakršne naslombe.
Četrti razdelek z desetimi pesmimi je naslovljen Daisho, kar pomeni par tradicionalno izdelanih japonskih mečev. Zunaj konteksta tega izraza berem pesmi kot subjektovo soočenje z življenjskimi izzivi in človekovo slabostjo. Vse to se sklene v zadnjem, petem razdelku, ki nosi naslov Seppuku. Ta je od izraza harakiri (rezanje trebuha) bolj formalen in so ga uporabljali samuraji, pomeni pa isto: japonsko obliko častnega samomora samuraja ob smrti gospodarja. Pesmi so trivrstičnice, haikuji. Njihova vsebina je nabita. Uvaja jih prvi, poveden haiku, ki s svetostjo vnaša v teh deset haikujev duhovno-religiozni horizont: »Sezuj si čevlje / kajti kraj kjer zdaj stojiš / je sveta zemlja«. V četrtem pa nabrito ostrino gotovo izraža druga pesem, ki govori o besedi, katere »okruški so svetloba / za tistega ki jih bo našel«. Začne se tako: »Vzeli so mi / besedo / in jo raztrosili / da je ne prepoznam več // tudi ko si mi jo dal / je nisem jemal / preveč resno // nisem zmogel z njo / in brez nje«.
Avtorski podpis Davida Bandlja se tudi tokrat odraža v duhovni senzibilnosti ter sočutju in skromnosti. Prav iz ranljivosti in krhkosti se razpira subjektov glas Ronina. Močan je, ker si upa izrekati iz osišča med zemljo in nebom, iz ravnovesja med raciem in čustvi, ker zapiše glas iz notrine (telesa in vesti). Te odlike so izpričane ne le v peti pesniški zbirki z naslovom Enajst let in pol tišine, ki mi je odgovorila na dilemo, kako se opredeljevati do Adornove teze iz leta 1949, do katere sem bila skeptična, in sicer da je po Auschwitzu barbarsko in nemogoče pisati poezijo, ampak tudi v šesti, v Roninu. Tu je Bandelj namreč nenehno razpet med krščanstvom in samurajsko filozofijo.
Ne le Enajst let in pol tišine, tudi Ronin je knjiga, ki brez moraliziranja trka na vest in zavest vsakega bralca. Ko Bandljev pesniški subjekt prizna in na strani 53 izpiše, da je »prekrhek za upor«, izniči polje morebitnega moraliziranja, pred čimer ni imuna niti poezija. V obeh knjigah Bandlju uspe prek pesniškega subjekta, ki je vpleten v dogajanje, odpirati prostor za zavest o posameznikovi soodgovornosti za svet, v katerem živimo, in to zavest spodbujati. Če je senzibilnost za osebno odgovornost, sovpletenost, sokrivdo pesnik vzpostavil v Enajst let in pol tišine z vzpostavitvijo razmerja med močjo in jazom (»veličastnost je lastnost objestnih ali norih«), sta v Roninu notranja moč in krhkost v obsegu in dometu posameznika, ronina, odpadnika, ki ne more služiti dvema gospodarjema, kakor nekje preberemo, in ki si v ospredje postavi vrline: pravičnost, dobrohotnost, spoštovanje, poštenost, čast, zvestobo in junaški pogum. V tako naslovljeni pesmi na strani 40 preberemo: »moj oklep / bo vzdržal / vse do zadnje puščice / ko bo jasnina / naznanila konec / da me bo odneslo z njo«. Bandelj tako vse bolj varno sidri v duhovnem pristanu.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto © David Verlič