David, študirat si prišel na Univerzo v Ljubljani, na Filozofski fakulteti si diplomiral in doktoriral na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Kaj meniš, kako je tvoje izobraževanje do fakultete v Italiji vplivalo na tvoj mentalni svet, svetovni nazor, kulturni okvir?
Ogromno. Slovenci v Italiji imamo srečo, da premoremo šole s slovenskim učnim jezikom, ki imajo možnost ustvarjanja forme mentis, saj je italijanski šolski sistem, kar se tega tiče, izjemno svoboden in širok, toliko, kolikor je organizacijsko pomanjkljiv … Klasični licej Primoža Trubarja, ki sem ga obiskoval (in na katerem danes tudi poučujem), mi je dal možnost rasti ob širokih razgledih antične in sodobne kulture, zgodovine, filozofije, umetnosti ipd. in je v meni ustvaril željo po široki nadgradnji, ki sem jo našel potem na oddelku za primerjalno književnost. Čeprav sem v svoji študijski izbiri kolebal med literaturo in glasbo in slednjič zbral prvo, druge nisem opustil. Kar je široka formacija omogočila, je predvsem zavest, da smo državljani sveta, ki je različen, širok in pisan. S svojimi koreninami, ki slonijo na antičnem pojmovanju tragičnosti in človeškosti, krščanskem pojmovanju odrešenja, pojmovanju umetnosti kot dvigovanju duha in predvsem v človečnosti kot temeljni kategoriji bivanja, sem presajal svoj pogled iz periferije v širino in stalno kolebam med globalnim in lokalnim. Ki se – presenetljivo – medsebojno ne izključujeta toliko, kot si mislimo.
Kaj meniš: je goriški prostor stičišče kultur ali ena prežeta samosvoja kultura?
Zanimivo vprašanje, ki nima enoznačnega odgovora. Morda bi rekel, da gre za prostor, ki se je v preteklosti izoblikoval kot stičišče in je doživel tudi kratek stik med vpletenimi. S padcem meje in novim poglavjem v rasti tega prostora pa se verjetno trenutno izoblikuje čisto samosvoj kulturni milje, za katerega upam(o), da bo postal ključen med prehodom po letu 2025, ko bosta obe Gorici, oz. ko bo goriški prostor doživel tudi izkušnjo evropske prestolnice kulture, če se pač ne bo tresla gora in se iz nje rodila miš, za kar sumim, da je bojazen vseh, ki veliko pričakujemo od tega dogodka.
Kako je nastal Ronin napram Enajst let in pol tišine? Če se ne motim, si v ciklu Ad hoc omenil, da sta nastajala sočasno dva materialna sklopa, da sta se središčila v dva sklopa ter se zaključila kot dve knjigi.
Ronin je nastal neposredno po Enajstih letih in pol tišine, potem ko ta še sploh ni bila zaključena. Takrat sem bil drugič v Krakovu in skušal izoblikovati celoto zbirke. Ob tem se mi je izpisalo nekaj pesmi z veliko bolj duhovno naravnano vsebino, ki sem jih začel povezovati med sabo, našel vezno nit v zgodbi sedeminštiridesetih roninov, samurajev brez gospodarja in nadaljeval po tej poti, v enem mesecu pustil Enajst let in pol tišine, da je počivala, zaključil pa sklop Ronina, na katerem sem po izidu Enajstih let in pol tišine začel delati. Nastali sta dve knjigi, ob zaključevanju Ronina pa že tretja. Ta je pa še v delu …
Kaj bi izpostavil v svojem pesniškem opusu v smislu: kaj opažaš kot razvoj, spremembo?
Če sem iskren, težko pri sebi analiziram razvojni prehod, saj je odvisen od različnih faktorjev, ki so tudi zunajliterarni, življenjski, morda tudi anagrafski. Vznemirjajo me bivanjska vprašanja, a tudi izrazni način. Slovenska sodobna poezija je ocean, v katerem je seveda prostora za vse, ni pa nikakor enostavno v tem oceanu razpeti lastna jadra in ujeti pravi veter. Ne glede na to pa ostajam zvest sebi in poslanstvu kvalitete. Da to obdržim, verjamem, da se ne smem ozirati ne na trende ne na karkoli drugega. Če se potrudim opazovati spremembe, je pesniška snov predvsem, kar se tiče podobja prešla od urbane vsakdanjosti skozi refleksijo do skrivanja pesniškega jaza v metaforo. Ključen prehod se je dogodil ob Enajstih letih in pol tišine. Tam je bilo treba odgovarjati na zahtevo, kako o holokavstu spregovoriti, ne da bi se ponavljal, niti da bi postal banalen, prav tako ne, da bi na vsak način hotel presenečati. Od tu dalje se prepuščam temu, kamor me pisanje samo vodi. Trenutno tišini …
Katere teme te nagovarjajo? Katere te preokupirajo v poeziji? Če zelo posplošim, bi lahko rekli, da je to etos?
Če ti, ki imaš velik smisel za literarno interpretacijo, najdeš etos kot specifiko, globoko verjamem, da je tako. Navsezadnje je etična plat človeka tista, ki prebuja v njem glas vesti, ta pa je ključni element človekovega stalnega preizpraševanja. Svet, kjer bivam, skušam razumevati skozi oči človečnosti: homo sum, humani nihil a me alienum puto. Ker pa je človek presežno bitje, v svojem bistvu tragično, me nagovarja njegova stalna razpetost med peklom in nebom. Človekovi paradoksi, njegovo hrepenenje po presežnem, ki se včasih spremeni v brezobrazno ritje po blatu, so neznanski vir ustvarjanja. Vse te tematike postavljajo vprašanja, na katera seveda ne najdem odgovora. Morda ga niti ne iščem, ampak v meni rovari želja po tem, da bi čim globlje segel v vzgibe obnašanja sodobnega človeka, za katerega menim, da je rezultanta silnic daljne in bližnje preteklosti ter hrepenenja po prihodnosti. Med tema dvema poloma se gibljemo in kljub razvitemu umskemu aparatu nagon prevzema nadvlado. Včasih se iz tega rojevajo najtemnejše strani zgodovine. Vprašanje, ki me skrbi, je: kako temu kljubovati in ali poezija lahko pri tem kaj pripomore.
Ronin je močna, prečiščena knjiga. Ima dodelano strukturo, naslonjeno na japonsko kulturo/tradicijo. O tem pojasniš v uvodu. Zakaj si izbral to naslombo in ne katere druge?
Prav v času, ko sem začel s pisanjem Ronina, sem poglabljal japonski koncept samurajske etike, ki je globlji in višji kot naš zapadnoevropski. To me je fasciniralo, nekako tudi vplivalo name in je nastala iz tega knjiga pesmi. Zanimivo mi je bilo, da sem lahko nekatere koncepte judovsko-krščanske etične sfere in duhovnosti povezal z japonskimi, morda se komu zdi to eksotično, meni je predstavljalo zavetje, obrat, po drugi strani tudi odmik iz cone udobja. Poleg tega sem za metaforo ronina, samuraja brez gospodarja, lahko skril marsikatero lirsko ost, obenem sem bil zaradi strukture prisiljen tudi razmišljati urejeno. Knjiga ima namreč 47 pesmi, razdeljenih na pet ciklov, štiri po deset pesmi, enega, centralnega pa po sedem, ki so naslovljene po temeljnih elementih bushida. Pisanje me je peljalo do prečiščevanja izraza, saj se v zadnjem razdelku, Seppuku, pesmi reducirajo v obliko haikuja, kar me je seveda prisililo k lupljenju verza, prečiščevanju in misli na esencialnost in preprostost. Včasih imam občutek, da je zbirka mene gradila, ne pa, da sem jaz njo.
Odgovor na tvoje vprašanje je v bistvu aposteriorno zavedanje, da je fascinacija bila zame kot avtorja pedagoška. Poezija je skrivnost, misterij. Bolj kot pišem, bolj se zavedam, da gre pri njej za urjenje zavedanja. Silnic, pri katerih smo kot ljudje bosi in goli. Morda je tako tudi prav …
Pogovarjala se je Petra Koršič
Foto © David Verlič