Andreja Štepec: Skrilavec

I.
 
moj  —
se levi v fotogram 
  nekje med mislijo in bedastočo
  se izkristalizira   pred  po  stavka,
da je verjetje pogojeno z dejstvom,
da smo Vsi isti — isti idioti
  s črnim za nohti
  in očmi Minerve, ki narekuje podobo:
podobo —  časa
  postajati ljudstvo lastnih atomov 
  vseskozi   v pregibu
in   s pregibom v nas
  ugaša sten sveče v lobanjah,
ki prižiga kaleidoskopski štrajk mozga
 
II.
 
spet se je strgalo nebo
  pričenja se zlivati   navznoter z občutkom,
da obstajajo neurja teles in je zgolj nemir
stanoviten s tvojo roko,
ki pri odprtem oknu zaliva rožo,
  sam ne vidiš več vzvodov, da bi se obvaroval
  pred pljuski in pripekami popačene podobe:
podobe — ženske
nisi vse te ženske, ki jih je nekdo ljubil in negoval  
  si skupek vseh žensk, ki so jih stoletja vedno puščala za sabo  
basta tutto — ne vpijem    v pozibavanju zadnjih travnatih bilk  
 odmevam  krike  odpisati  odplesati  odspati  
senza silenzio la speranza muore
 
III.
 
moja mama je rodila dva otroka
  nobena maternica ne more nadomestiti te podobe:
podobe — sistema
  eden je bil opica drugi pa Hitler
spim po grobovih z vtetovirano smrtno kaznijo na levem rokavu
  mašinerija ali mikrovalovka  nič
ne privlači bolj od bivanja ob umu
ujetem v telesu nedolžnega sanjača  verjemite
  vse prihaja iz morja
neukročeno kot glas galeba
čaka na tolmačenje za čisti skrilavec,
da se pokesa na robu pečine
 
IV.
 
vse kar imate je razlomljena belina
  dlje obstajate   močneje ste oddaljeni od pomena
razpočite se iz kličnih zrn
  zazrti v razmočeno podtalje
  ne potrebujete oznanjanja
o organskem razkroju civilizacije 
  sami se boste naveličali absolutne podobe:       
podobe — človeka
  slišite škrip 
  le skušajte onanirati na oljne madeže prihodnosti v izrojeni podobi: 
podobi —  robota 
 

Andreja Štepec