veš, da gledaš Kailash
vrh je bel kot je belo to pismo
tako kot sva vedela, da bo
komaj me še bereš, a tu si
veš, da gledaš Kailash
tvoje življenje leži
v nahrbtniku poleg tebe
odpreš ga iz navade
brez posebnega razloga
pobrskaš med merino
puloverji in preteklostjo
med kositrnim priborom
najdeš nekaj starega balepa
odsotno žvečiš in
stvari postanejo tako
preproste kot barvne zastavice
napete med lesenimi kolibami
ena je podobna barvi
tvoje zagorele kože
v živo si jo predstavljam
ne gibljejo se po vetru
temveč po bobnih damarujih
o njih si sanjaril že kot otrok
in so začeli udarjati glasneje
z vsako travno bilko
in drevesom in kamnom ob poti
ne moreš jih več prepoznati za svoje
tukaj še ne pomeni blizu
zaljubljeni smo v misli o stvareh
ne v stvari same
zato so poti neskončne
dokler si želimo
damaruji udarjajo v tebi
neznanem ritmu in te uspavajo
v polsnu opazuješ rinpočeja
kako prostira proti templju
Kailash se je potopil v oblake
in tempelj pod njim z rdečim pročeljem
zlatimi kipi in prižganimi ognji
na velikih pladnjih lovi
zadnje skale pod vrhom
kot lampijoni lovijo luči na nebu
ne na zemlji ne del neba
nikoli nisi oblekel svilnatega brokata
nikoli si nisi nadel žada
okoli vratu – lahko bi ga
prepotena oblačila na tebi
postajajo čedalje težja
in čisto lahko si predstavljaš
sebe na njegovem mestu
noge, kolena, prsi, lice, prah
dlani, kolena, noge
veš, da gledaš Kailash
in to je dovolj za naju
počasno vršenje vetra
duši zvončkljanje pasov
z neba pada rožnat dež
vodni bivoli se mirno
pasejo na obrežju
kmalu bo večer
Foto (c) Žiga Rebolj
- Klemen Godec: veš, da gledaš Kailash - 27. 11. 2015