Blaž Božič: mleček, žbunje: grobovi v njem
Zbirka mleček, žbunje: grobovi v njem (CSK, 2022) Blaža Božiča se bere kot plovba med meandrirajočimi gibanji, raztezanji verzov, ki se v svoji nabrani dolžini, gostoti in pripadajoči melodičnosti zibljejo med silovitim, nemirnim podobjem ter čustveno intenziteto skorajda konfesionalnega izrekanja; razodeva se kot zbirka, ki znotraj neke ponotranjene amplitude valovi, niha med brezupom in zanosnostjo; ki v svoji žalostinki nad gentrifikacijo, (kapitalističnim) osiromašenjem bivanja, razosebljanem specifičnih prostorov in družbe, nad »nosečimi samotami« sodobnosti, nabira »speve« tudi za poslednje ostanke, branike solidarnosti, za drobna, čeravno z žalostjo zaznamovana zavetja »marginalk_cev«, za nokturne, somnambulne spektre življenja. Božič skozi svoje spomine in vide zarisuje topografijo svojega mesta (lahko bi z njegovimi besedami rekli, da gre za »natančno izrisovanje zemljevida nemoči«), obeležuje vsak propadajoč, izbrisu zapisan del prostora, v opažanjih, v izkušanju in zaznavanju pa sega tudi onkraj meja, »skenira« atmosfere tujih mest, krajev. Zanosni ritem njegove poezije je skorajda (moderno) himničen, posvečen, čeprav domala poje elegijo nekemu profanemu, a predvsem izginjajočemu svetu. Polnost, hibridnost, eklektičnost pesnikove razvejane govorice in tematskih sestavov intrigira s svojo nenavadnostjo, a hkrati tudi z neko bližino, v kateri se lahko prepozna marsikateri_a obstranec_ka, oziroma vsi »ujetniki svojih temnih rek«. Avtorjeva dikcija vpeljuje, legitimizira, prenavlja rabo patosa, »neklišejske« sentimentalnosti, in sicer v smislu brezpogojne čustvene zavezanosti svojim zakotjem, zatočiščem in ljudem. Nemočnemu uporu izgorevanju in izumiranju sveta vrne pričevalski žar, poetično dokumentira »tisto, kar si izgubil«, »vrača se na kraj zločina, da zamasti papir«. Ob tem Božič preizkuša zlivanja različnih jezikov, jezikovnih registrov, dialektov, slengov, njihovo prepletanje, zlitje, dialog, deluje organsko, kot notranja nujna. Gotovo se ob vstopu in ob hoji skozi zbirko zavedamo, da smo vpotegnjeni_e v vrtinec razsrediščene, drseče eksistence »nedonošenčkov raztrganih ulic«, in v tem je nekaj neutolažljivega; avtor – kot da v poskusu iskanja neke fiksnosti –, neredko izklicuje pomlad, tisto žarečo, vitalno, ki pa se vselej že nekako izmika, postane neulovljiva v jeseni životarjenja, ali pa ostaja izmuzljiv, v daljavi bijoč moment. To pa ne pomeni, da nas ta poezija pušča v brezupju – pravzaprav osupne s svojim pozornim, razžarjenim odčitavanjem nam danega kronotopa, z estetiko, ki se zapisuje distorzijam, anomalijam, z jezikom, ki išče jutra tudi v razpokah fragmetiranega sveta, ki pusti, da nas zadanejo cvetenja »neizprosnih črk« poetovih stihov.
Sergej Harlamov: Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja
Sergej Harlamov je tematike demistifikacije akta pesnjenja, prevrednotenja »poslanstva« same poezije, jasno zakoličil že v Mnogoboju mitologij (Litera, 2019), v najnovejši pesniški zbirki z naslovom Hypomnemata ali Obnovimo osnove pisanja (Črna skrinjica, 2022) pa ji jih je »izpesnil« v skrajnih izpeljavah, konsekvencah. Gre za prepričljivo mešanico konceptualne in konkretne poezije: avtor osnovno idejo v takšnih ali drugačnih sledeh preobrača, reproducira, prežveči v malodane vsaki pesmi, pri čemer s svojo materialnostjo in izrazno-ludistično potencialnostjo sodeluje sam jezik, preigravanje njegovih komponent, topike konstrukcije in kreativnega readymade-a pa izpilijo, dovršijo momenti izvenliterarnih, »konkretnih« implantatov ter medbesedilna interakcija z ustrezno citatnostjo. Tukaj ne gre za nekakšno melanholično jadikovanje nad nezmožnostjo pesnjenja v smislu nemoči povedati kaj novega, izvirnega ali temeljno neizrekljivega: tu gre za specificirano situacijo samega – neredko mukotrpnega – akta ustvarjanja, pesniškega postajanja v izgorevanju samega (človeškega) vira. Harlamov odbrusi vsakršen optimističen, svetleči se barvni nanos z dejanja pisanja, kar upoveduje v mehanski, skorajda apatični, cinični, skrčeni maniri, zaradi česar njegova Hypomnemata štrli iz glavnih tokov (slovenske) lirike. Vsaka pesem se daje kot trpek porod iz iztrošene, izžete (pesnikove) telesne bitnosti: Harlamov ne piše o smrti avtorja – ta bi bila prelahka. Raje nas brez usmiljenja vsrkava v stihijsko situacijo, kjer je pesnik človeška mašina, ki ji z vsako produktivnostjo uhaja energija, celo snovnost, končno pa občuti svoje produkte kot odtujene. Čeprav pesem in njen stvarnik po stvaritvi kot med sabo ločeni entiteti ne sovpadata več, sta v nastajanju povezana z neko nasilno nujo, z amor fati kompulzije ustvarjanja: besede hočejo na površino, a za svojo ceno. Sama avtentičnost, se pravi neposredna povezanost občutenja, izkustva z njegovim pomenjenem in pomnjenjem v materialnosti, umetniškem zapisu, je postavljena pod vprašaj. Stvarnost se zdi izmuzljiva, zato jezik pesnika raje do onemoglosti prevprašuje edino realiteto, ki jo pozna: sebe in svoje pogoje. Precizno skovana, briljantno neizprosna Hypomnemata nas vpotegne v samo fabriko pesnjenja: daleč od vsega romantiziranja nam s svojstvenim ritmom, aliteracijsko ostro zvenečo govorico prikaže proces, ki dvomi sam vase, se kolikor le možno odpoveduje metafiziki, avtentičnosti, ki spotoma izpostavlja iluzije ter deziluzije umetniške reprezentacije, ki premišljeno izrablja estetske manevre, da bi se med seciranjem prikazal v kar najbolj surovi maniri, nekje med nujo izreke ter preudarnim zamolkom.
Andreja Štepec: Jesenožki (jst sem tok utrujena)
Jesenožki (Lud Šerpa, 2022), druga pesniška zbirka avtorice Andreje Štepec, so kot dvorezen poetični nož: ko s surovo ostrino na eni strani odpira osebne rane, na drugi hkrati že zarezuje v tkivo družbe, raznoraznih bivanjskih situacij. Njena poezija sproti – s tehtno izbranimi besedami, slikami, konfesijami – kartografira sodobne, (post)epidemično zaznamovane krajine, beleži lastno gibanje, relacije v njej; prehodi med zunaj in znotraj intime so sunkoviti, pogosti, a popolnoma na mestu, bralca_ko potegnejo v svoje vrtinčenje. »Tu je bil Tarkovski. / Ljubezni ni bilo,« se glasi eden izmed verzov, za katerega bi lahko trdili_e, da povedno označuje, predpisuje razpoloženje, celotne zbirke, ki se razodeva kot osamela, distopično kolorirana in hkrati nenavadno boleče lepa scenskost filmske poetike Tarkovskega. Medosebni komunikacijski zlomi, hipne ljubezni zaznamovane z zatemnelim, močnim erosom, sistemska represija (še posebej ojačana v koronskem obdobju), zamolkla oddaljenost, razmaknjenost individuumov, utrujajoča vpetost posameznikov v kapitalistično produkcijo: vse to so akutne realitete sodobnosti, ki jih Štepec razgalja z brutalno iskreno, izostreno osebno noto ter pokaže skozi lastne izjavnosti in spominske skice, kako se posameznica v primežu le teh izčrpava, kako niha med skrajnostmi, med apatijo in intenziteto doživljanja. Nespregledljiva kvaliteta zbirke se po eni strani kaže v neposrednosti udarnega izjavljanja, ki ne obljublja eskapističnega, upajočega teksta, temveč močno dozo surovega izkustva (z ravno pravšnjo rabo sarkazma in črnega humorja), po drugi strani pa le to dopolnjuje, ponazarja s skeleče estetiziranimi pesniškimi podobami oziroma miselnimi sestavi, ki se nizajo v nekakšni ritmični vrtoglavici jezika. Le ta nas vpne v svoj nemiren takt s kratkimi, a močnimi verzi, ki jim zvočnosti ne podarja klasična metrika, ampak vztrajna igra z besedami, z njihovi zvočnimi ujemanji, z njihovimi veriženji in razlamljanji. Največji upor se morda dogaja ravno na ravni jezika, v njegovi razpuščenosti; mešajo se izrazi, idiomi različnih jezikov, ločila so zgolj kot priporočilo (cezura), stavčna sintagma nasekljana. V svetu, ki mu vladajo represivna, toga, omejujoča pravila, se jezik Jesenožkov odmika od njih, gre po svoji, divje zveneči poti. Ob koncu branja te zbirke se mi je porajala še ena filmska asociacija: poezija Jesenožkov se mi je »prikazala« kot Monica Vitti v Antonionijevi Rdeči puščavi – ločena od ljubezni, sebe, drugih, iztrošena v opusteli pokrajini, sfragmentirana, izgubljena, a v vsem tem (skupaj z vsem tem) neskončno povedna, krhka in čudovita.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
