Slave Gjorgjo Dimoski po besedah Venka Andonovskega velja za »živega klasika sodobne makedonske poezije in pesniško konstanto«. Vsakdo, ki se je kdaj srečal z njegovo poezijo, lahko to trditev potrdi. Poezija Dimoskega odraža duh starih časov, tradicijo, zgodovino, mitologijo, skrbno zgrajeno pesniško obliko in slojevitost, zaradi katerih so njegove pesmi tako zanimive, berljive, estetske. Združeni pesniški zbirki Risovo poročilo ter Jezik in kruh (Poetikonove lire, 2021) s katerima sem se kot prevajalka, ki je poezijo Dimoskega skušala kar najbolje prenesti v slovenščino, ukvarjala, na prvi pogled delujeta različni, a bralec kaj kmalu najde številne podobnosti in povezovalne motive.
»Jaz sem okovani ris iz Makedonije« – odnos med peresom in mečem zgodovine
Pesniška zbirka Risova poročila nam kaže metaforično-alegoričen odnos do sodobne družbe in časa, v katerem živimo. V ospredje je postavljen ris, skrivnostna, mogočna, svobodna, individualna, izginjajoča žival, ki preži s planinskih vrhov. Ris je metafora za človeka, sodobno makedonsko družbo, ki se spopada s številnimi političnimi, zgodovinskimi, jezikovnimi izzivi in strahovi. Lirski subjekt s pomočjo motivov narave poroča o kulturi naroda, kot na primer pravi v pesmi Okovani ris: »Jaz sem okovan ris iz Makedonije/na sivih skalah, ki bobnijo v notranjosti/orel je misel, ki me gleda v oči/preden z železnim kljunom odgrizne košček«. To je ris v okovih, ki se vsakodnevno kakor Prometej bori s težavami, ki kljuvajo njegov jezik, narod, zgodovino. »Zabeležili so mi teritorij/ Kdo je prepovedal pravljice o mejah?/V njih so nastopale tudi druge krvoločne zveri s pisanimi krzni, v nasprotju z naravo«. Ris išče svoj prostor pod soncem, v naravi, prostor, ki se zaradi človekovega izkoriščanja čedalje bolj krči, kar je pereč problem tudi v Makedoniji. Z epistemološkega vidika lirski subjekt nagovarja ekološke in etične težave, z zgodovinskega vidika pa lahko lirski subjekt vsebuje tudi politično konotacijo in nastopa kot nekakšen upornik proti zatiranju makedonske biti in je njen borec za svobodo. Lik risa se nam predstavi v štirih ciklih. Najprej preko Mitologije risa (Geneza risa, Risovo sporočilo, izgubljen zvitek), kjer lepota risa prehaja v vzvišenost, nadzemeljskost, ris pa se kot mitološki junak bori s sovražniki ter na koncu uspe premagati temno in mračno, kar pesnik ponazori z uporabo štirih elementov – ognja, zraka, vode in zemlje: »zemlja proti vodi ogenj proti nebu«. V naslednjem ciklu spremljamo Tri risove kanone, ki so zapisani kot pesem v prozi. Dimoski pronica v izvor risa, nam predstavi njegovo metafizično ter fizično dimenzijo: »postal je viden in neviden, odsoten in prisoten, opredeljen in izmerjen, veter in voda sočasno«. Sledi najpomembnejši cikel, Pet risovih poročil, kjer se lirski subjekt predstavi kot poročevalec in tisti, ki nas na koncu z modrimi mislimi poduči o bistvu: »Človek se vojskuje. Vojskuje se tudi proti sebi«. Zadnji dve poročili nas pripravljata na izginjanje, minevanje, risov konec: »oko se steguje, postaja pika, kakor pogled, ki ugaša«. Zadnji cikel, naslovljen kot Risova smrt, nam predstavi načine, na katere ris umira, odhaja, to ponazori zelo slikovito, zemeljsko, hkrati pa zemeljsko smrt poveže z nadnaravnim, božjim, večnim: »ris umira na svoj način/…nebo se odpre in mu govori kakor smrtniku sredi plamenečega kroga.« Risovo smrt lirično primerja z umiranjem pesnika: »ris umira na svoj način kakor da umira pesnik, predstavljaj si da je ovidij, dante ali prličev.« Ob tem se bralcu zastavlja vprašanje ali se v tem verzu kaže strah pred izginjanjem, pozabljanjem, neznanjem, nevrednotenjem pesnikov in poezije same?
Pesniška zbirka se začne in konča z istim verzom: »ob krvoločni glasbi planinskih orgel.« Ris se torej rojeva in umira ob glasbi planinskih orgel in zopet nam pesnik s slikovitimi motivi narave, ki so prisotni skozi ves cikel, ponazarja življenjski prostor risa in kulturno-zgodovinski prostor Makedonije.
»Z branjem prevajaj telo, z govorjenjem osmišljaj kruh«
Druga pesniška zbirka Jezik in kruh v ospredje naprej postavi vlogo jezika, ki ga pesnik primerja s kruhom: »To je beseda To je kruh/Kruh je beseda iztrgana iz njegovega telesa«
Tako kot vsakdanji kruh je tudi beseda oziroma jezik nujen za preživetje. Lirski subjekt pravi z govorjenjem osmišljaj kruh, poskrbi, da bo jezik obstal kot orodje, s katerim lahko in moramo izražati svoje občutke, mnenja, kritičen pogled na stvarstvo, družbo … Zbirka se začne in konča s ciklom pesmi o jeziku, zadnja pesem v zbirki pravi: »Pozabili bodo moj jezik/pozabili bodo moj kruh/moj jezik, ki je bil moj kruh/moj kruh, ki je bil moj jezik«. Pesmi o jeziku se ves čas opirajo na izginjanje, pozabljanje jezika, v katerem so napisane pesmi. Tako kot se v Risovem poročilu problematizira izumiranje risa in metaforično rečeno naroda, kulture, se v pesmih o jeziku še bolj odkrito problematizira izginjanje jezika oziroma strah pred tem, da bi jezik, v katerem pesnik piše, izginil, izumrl ali pa bil morda celo prepovedan, če v pesmih iščemo še aktualne politično jezikovne težave makedonščine. V nadaljevanju zbirke se Dimoski odmakne od perečih aktualnih tem izginjanja in bralca popelje v notranji, poduhovljeni, presežni svet. V številnih pesmih se nizajo religiozni motivi in svetopisemske osebe, kot so Devica Marija, Kajn, Abel, angel, Juda, Gospod, Jurodiv itd. Lirski subjekt rešitev za svoja duhovno-mistična občutja, strahove, tegobe išče v povezavi z nadnaravnim, božjim, nedoumljivim. Pa vendarle to nadnaravno, religiozno, božje ni čaščeno le kot božje, zdi se da religiozni motivi služijo kot orodje, da božje motive protislovno poveže z zemeljskimi, realnimi, telesnimi: »hvaljena bodi moja praznina in moja golota moja praznina ki me lovi nebesna nit med mojo in njeno strastjo« Podobe telesa, golote, kože, kosti, oči se v pesmih ponavljajo in spretno delujejo kot metafore za življenje, kot nekakšen pars pro toto zbirke: »Moje skrivnostno telo/ živi/ Z vodosvodi/ Usvajajo ga/ Nevidni svetovi/ Skozi leta…/Vsepovsod svobodno Telo«.
Metaforičen, slojevit, slikovit pesniški jezik Dimoskega v sodobno makedonsko poezijo vstopa skozi rezke zareze v skorji in kakor sok skozi žile ter prinaša duh starega, nas vrača k naravi, izvoru, koreninam, obuja razmišljanja o pomenu obstoja, o smiselnosti jezika, kulture, zgodovine. Pesniško popotovanje po naravi, lastni duhovnosti, ob pomoči zvočnih in vizualnih podob, ob uporabi nenasičenega, skrbno sestavljenega jezika, v katerega je vtkal različne pomene, bralcu odpira svetove, ga na določenih mestih vznemirja, mu poraja vprašanja, dvome, poistovetenja in nudi bogato paleto občutkov. Pesniški jaz pa ostaja do konca predan svoji človečnosti, je pomirjen, okrepljen z vero v življenje in vero v človeka: »Jaz sem nem … nem … mmm Človek«.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
