Si pesnica in dramatičarka. Slovenski pesnik, dramatik in pisatelj Vinko Möderndorfer je v intervjuju za Poiesis rekel, da je “drama pesem, ki je sestavljena iz različnih glasov” in da “ima dobra drama tudi vse tisto, kar mora imeti dobra pesem”. Kako sama vidiš/doživljaš podobnosti in razlike med dramo in pesmijo oziroma med pisanjem dramatike in poezije? Pesmi v tvoji prvi pesniški zbirki To mrtvo telo ni jabolko, ampak hruška ali kumara naj bi v veliki meri navdihnila prav dramatika, natančneje rečeno dramatika absurda.
Da, izpostavil si zelo dober moment; prav to sem poskušala izkusiti v perzijski poeziji, v perzijski literaturi namreč ni prav veliko dramatike, zato sem poskušala ustvariti persono in govorca oziroma govorko dramatičnega monologa, kar je prineslo svež veter v perzijsko poezijo. Poleg tega mi je znanje iz dramatike pomagalo poustvariti mitologijo v svoji poeziji.
In glede dramatike absurda, saj veš, da se je dramatika absurda pojavila po svetovnih vojnah, in po revoluciji v Iranu in vojni med Iranom in Irakom smo kot generacija imeli enake absurdne občutke glede vseh tistih utopičnih vrednot, ki so pretresle iransko sodobno zgodovino in niso pripeljale do boljšega rezultata. Ta absurd je izhajal iz določenega občutka razočaranja.
Tvoja prva pesniška zbirka predstavlja pomembno novost v perzijski poeziji. Ali lahko prosim opišeš v čem je bila ta novost? Tu se mi poraja tudi vprašanje o tradiciji. Sam prihajam iz zelo mlade književnosti, slovenska književnost se je rodila konec 18. stoletja, toda tudi pri nas lahko tradicija predstavlja za pesnika določeno breme. Kakšen je bil tvoj odnos do tradicije perzijskega pesništva, ki sega vsaj 1000 let v preteklost, v času ko si pisala svoj prvenec in kako se je nemara tvoj odnos do tradicije spreminjal skozi leta?
Zame je bilo veliko bolj pomembno, kako nekaj povedati, kot kaj povedati. V perzijščini obstajajo določene besedne zveze, ki so res banalne, poskušala sem vpeljati nenavadne metafore in besede, ki se jih uporablja v vsakdanjem življenju, a se jih še ni uporabilo v pesništvu.
Helen Sixious verjame, da lahko ženske prekinejo moški diskurz kot dominantni diskurz v književnosti. Lahko bi rekla, da je bilo to, kar sem naredila, nekakšen upor proti vsem tistim moškim klišejem, ki prevladujejo v perzijskem pesništvu.
Moje stališče je bilo nekakšno ponovno branje orientalizma in orientalskega izražanja ljubezni, v katerem so ženske hudo omalovažovane. Večino ljubezenskih sonetov oziroma gazel so napisali moški in v njih ni prostora za žensko izražanje ljubezni.
Toda skozi čas sem poskušala doseči nekakšno spravo s tradicijo in poustvariti nekatere teme v svojem inovativnem jeziku; na primer, da bi poustvarila neke vrste mistiko v kontekstu vsakdanjega življenja in sodobnega okolja.
V jeziku, kot je perzijščina, je veliko mrtvih metafor, ki sem jih poskušala obuditi.
Tukaj bi rada omenila Nima Youshija, ki je utemeljitelj moderne perzijske poezije in je prenehal uporabljati tradicionalni meter in rime ter je kritiziral perzijske klasike zaradi pisanja subjektivne poezije, v nasprotju z njimi je poskušal ustvariti resnična okolja in pokrajine; vendar pa je veliko mojih pesmi subjektivnih, saj sem poskušala svoj novi pesniški jezik uporabiti prav za upesnjevanje subjektivnih razpoloženj.
Poskušam ne uporabljati arhaičnega jezika in ker me zelo zanimata pogovorna perzijščina in različni slengi, jih prenašam v pesništvo.
Kje in kdaj si začela pisati poezijo? Kateri pesniki so v največji meri zaznamovali tvoje pesniške začetke?
Vse svoje otroštvo sem preživela ob branju knjig in sanjarjenju o tem, da bi postala pisateljica … kot veš, je bil to kaotičen čas revolucije in kot otrok sem bila radovedna, kaj se dogaja okoli mene, kaj se je takrat dogajalo v moji državi, veliko sem brala, da bi izvedela čim več o svetu. Ko sem bila mlajša, so bili pisatelji običajno socialisti, in videla sem, kako so se spreminjali skozi čas, priznati moram, da mi je bila svetovna zgodovina vedno zelo ljuba.
V poznih najstniških letih sem se potapljala v rusko književnostjo, nato v grško dramatiko in pozneje v angleško književnost, vedno pa sem imela tudi svoje najljubše perzijske klasike. V perzijski poeziji od nekdaj iščem sledi nadrealizma. Zgodovina Perzije in perzijska mitologija sta prav tako med mojimi najljubšimi področji.
In kaj me je spodbudilo k pisanju? Moje lastne izkušnje, ki so bile nekako posplošene, objektivizirane v mojih zapisih. Kot otrok, kot najstnica in ženska … morda zgostitev travme in najdenje olajšanja v pisanju …
Pisati sem začela pri štirinajstih letih in s časoma sem se naučila brati gradivo, ki bi mi lahko pomagalo pri pisanju. Z materiali včasih mislim na neliterarna besedila, ki ti lahko pomagajo kot surov material, tako me na primer zelo navdihujejo prometni znaki, vstavila sem jih v dolgo pesem in tako ustvarila poetični okvir Teherana … Imam pa tudi pesmi, ki so jih navdihnili botanične brošure, matematične enačbe, astronomija, optika, turistični vodiči, poučevanje ročnih del in celo recepti za hrano …
Si pesnica in prevajalka, med drugim tudi prevajalka lastnih pesmi v angleščino. Toda najprej bi se posvetil odnosu med pisanjem in prevajanjem tujega besedila. Ali se ti zdi izkušnja prevajanja podobna izkušnji pisanja lastnega teksta? Gayatri Spivak nekje zapiše, da se mora prevajalec »predati« tekstu …
Pri prevajanju poezije se počutim resnično ustvarjalno, vendar pa je ujeti pesniške trenutke in jih prenesti v drug jezik zelo težko delo. Če je Rumi v prevodih Colmana Barxa v angleščino našel veliko bralcev, jih je našel zaradi prevajalčevega talenta.
Da, prevajam marsikaj, tudi pesnike, ki so zelo drugačni od moje lastne poezije, tu se moram predati in poustvariti, kar so naredili v jeziku, ki ga precej dobro poznam.
Poezija se dogaja v jeziku, vendar verjamem, da lahko dober prevajalec to dogajanje poustvari v drugem jeziku …
Kako pravzaprav pišeš pesmi? Ali vidiš pesem bolj kot stvar navdiha ali bolj kot plod racionalnega premisleka? In kaj je te pri pisanju bolj vznemirja, vsebina ali oblika? Pesmi iz tvoje druge zbirke Ustvari obraz bi morda lahko označili za formalistične, saj “združujejo različne vrste diskurzov in registrov – včasih arhaične, včasih pogovorne, pisne, formalne, neformalne, novinarske, znanstvene …”.
To se razlikuje od pesmi do pesmi, včasih delam na njih v mislih, včasih na papirju. Moj način izražanja in pripovedovanja je do neke mere drugačen od klasične perzijske poezije, saj uporabljam drugačne pripovedne tehnike, takšne, ki se uporabljajo v dramatiki ali prozi.
Precej mojih pesmi temelji na jeziku in ustvarila sem jih iz besednih iger in zgoščenega sopostavljanja …
Da bi ustvarila razpoloženje, atmosfero pesmi, poskušam sočustvovati z govorcem ali govorko pesmi, na to pa se pripravim z meditacijo ali glasbo ali s čim podobnim …
Ali lahko reflektiraš, kako se je tvoja poezija spreminjala skozi čas?
Zagotovo se je spreminjala, teme so odvisne od starosti in pogleda na stvari … Danes me veliko bolj zanimajo socialne in nacionalistične teme, medtem ko me je pri dvajsetih zanimala eksistencialistična filozofija.
Bilo pa je tudi obdobje, ko sem našla uteho v naravi in samoti in sem o njima tudi pisala.
Ko si zaljubljen, pišeš ljubezensko poezijo, vendar obstajajo tudi druge ontološke in fenomenološke teme, o katerih pišeš, ko si drugačnega razpoloženja.
Omenil sem že, da si tudi prevajalka svojih pesmi. Kako je prevajati samega sebe v drug jezik (zame je že sodelovanje s prevajalcem pri prevodu zelo naporno)? Ali so pesmi v angleščini v prvi vrsti prevodi tvojih “perzijskih pesmi” ali pa se morda bližajo samostojnim/avtonomnim pesmim v angleščini? Ali si morda kdaj tudi pisala v angleščini oziroma vsaj pomislila, da bi pisala v angleščini?
Moj pesniški jezik se je nekako izbrusil v perzijščini, ima določeno geometrijo in arhitekturo in tega ne morem prevesti v angleščino, vendar se kar precej zavedam svojih poetičnih momentov in te potem poskušam sama prevesti.
Ne bom pisala poezije v angleščini, rada pa bi pisal o literaturi v angleščini.
Prejšnje vprašanje mi poraja še novo vprašanje in sicer vprašanje o razmerju med poezijo in jezikom. Za nekatere pesnike, na primer W. H. Audna, je poezija praktično isto kot jezik, za nekatere druge pa obstaja med njima bistvena razlika.
To je najbrž kar res in zato poezija lahko živi dlje od jezika. Toda skozi zgodovino ni nihče uspel izoblikovati dokončne definicije poezije …
Tako na primer režiserja, kot je Tarkovski, imenujejo pesnik filma, zato so način pripovedovanja in okvirji ali podobe, ki jih izbereš, delci neke pesmi in kot taki ustvarjajo univerzalni jezik.
Ko sem prvič bral o tebi, sem prebral, da veljaš za eno največjih imen sodobne iranske poezije. Priznam, da me je to presenetilo, saj na Zahodu Iran in iranski režim vidimo več kot zgolj le nenaklonjen ženskam. Priznam, da o kakšni slovenski pesnici kaj podobnega ne bi mogel prebrati. Slovenske avtorice so si nekako šele v zadnjih 20 letih izborile položaj, ki je vsaj približno enak položaju moških. Kakšno mesto ima z žensko pisanje na iranski literarni sceni?
Ne morem reči, da ima ženska literatura v perzijščini ravno dolgo zgodovino, v preteklosti so si lahko samo ženske iz aristokratskih družin pridobile ustrezno izobrazbo za branje ali pisanje literarnih tekstov; v zadnjem času pa opažam, da se vključujejo ženske iz različnih družbenih razredov in to pomeni, da se stvari spreminjajo. Mislim, da prihod izobraženih žensk srednjega razreda viša želje in pričakovanja in da bodo spremenile podobo družbe.
Omeniti pa moram pesnici, ki ju zelo občudujem in ki sta ustvarili velika dela: Parvin Etesami (op. prev. 1907-1941) in Forough Farokhzad (op. prev. 1934-1967), obe sta živeli v neprijaznem okolju in trpeli zaradi omejitev in vsiljenih tradicij, vendar sta izbojevali svoje bitke.
Ali lako bralcem Poiesis opišeš sodobno iransko pesniško/literarno sceno, kako je organizirana, in poveš, katere so značilnosti sodobnega perzijskega pesništva?
Imamo različne trende. Nekatere klasične oblike so še vedno priljubljene in v njih se piše z namenom, da se tako ustvarjene pesmi recitira na krajih, namenjenih kulturi. Ljubezensko poezijo veliko bolj berejo mlajši, filozofsko poezijo pa starejši. Zelo so priljubljene popevke, ki temeljijo na preprostejši poeziji, napevi, ki temeljijo na družbenih sloganih pa postanejo del govora vsakega gospodinjstva …
Sodobne književnosti se na univerzah ne poučuje prav veliko in o njej se večinoma razpravlja v literarnih krogih.
Ko pa govorimo o kreativnem pisanju, imamo tu le nekaj imen.
Zdi se, da se vsaj na Zahodu še nikoli ni pisalo in objavljalo toliko poezije, kot se jo danes, da pa pesniki še nikoli nismo bili tako potisnjeni na rob javnega prostora, kot smo potisnjeni danes. Kakšen je položaj pesništva v sodobni iranski družbi? Poezija pa za pozornost ne tekmuje več le z drugimi zvrstmi umetnosti, ki so morda bolj privlačne (film, gledališče, vizualna umetnost …), ampak po novem pesmi piše tudi UI (npr. ChatGPT …). Kako ti vidiš vlogo poezije in pesnika v sodobnem svetu? Zakaj sta pomembna? Ali pa nista pomembna in ju bo zamenjala AI?
Strinjam se, da je poezija izgubila svoje mesto v našem razgibanem življenjskem slogu, preveč smo zaposleni in nimamo več časa zanjo. Imamo zelo malo časa za branje, kar rezultira v priljubljenosti krajših pesmi. Menim, da se kratke pesmi ali odlomki danes veliko več berejo, saj so ljudje tako zaposleni, da se ne zmorejo osredotočiti na daljše literarne izdelke.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Načini bivanja (o poeziji Lare Gobec) - 26. 12. 2024
- Pogovor z Laro Gobec - 24. 12. 2024
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024