Kdaj si se prvič srečal s poezijo, kako in kdaj si začutil, da je poezija tista forma, s katero se najlažje izražaš? Kateri avtorji in avtorice so najbolj vplivali nate? Kako danes gledaš na svoje pesniške začetke?
Prvič sem se s poezijo srečal v šoli, ampak začela me je bolj zanimati, ko smo po učnem načrtu prišli do modernizma. Ker sem že od nekdaj obseden z glasbo, sem poezijo spoznaval tudi preko nje – Sapramiška, Sovica Oka in druge pravljice na kasetah v otroštvu so me kasneje privedle do šansonov Svetlane Makarovič na Youtubeu, od tam naprej pa do njene poezije in do Gregorja Strniše, ki je poleg poezije pisal tudi glasbena besedila – »Orion« je ena mojih najljubših slovenskih pesmi. Še en primer je Zvezdica Zaspanka, ki me je privedla do »Hiše št. 203«. Ko sem bil še otrok, sem od staršev dobil kaseto Maček Muri; ko sem bil najstnik, pa zbirko Pesmi štirih. Med pogovorom na podcastu Jabolka, hruške in knjige je Zala Trebežnik omenila, kako se včasih pozablja, da sta bili poezija in glasba (kot ju dojemamo danes) veliko bolj prepleteni in sam sem mnenja, da je v nekaterih glasbenih besedilih boljša poezija kot v mnogih izdanih zbirkah – Fiono Apple dojemam kot vrhunsko pesnico. Na pesniških branjih vse pogosteje vidim, da avtorice in avtorji nastopajo z zvočenjem v živo (na primer Urša Majcen z Raketo in Nežka Struc z dvidevatom). Tudi sam sem že nastopal z zvočenjem Jaka Bergerja in občutek je evforičen. LUD Literatura tudi organizira dogodke Poezija na podlago, kjer se bere v spremstvu plošče na gramofonu. Ti poskusi z glasbo me zelo veselijo.
Pisati sem začel pri 16-ih, ker smo v srednji šoli pri slovenščini dobili boljše ocene, če smo poslali haikuje na srednješolski natečaj. Nekega poletja sem napisal vulgarno rimano pijansko epopejo po ritmu pesmi Adija Smolarja in jo nesel svoji profesorici Stanislavi Židan, ki je bila (na moje presenečenje) navdušena. Tako sem ji začel redno prinašati pesmi, ki sem jih napisal, in cenil vsak njen komentar za izboljšavo. Samozavest za pisanje je rasla, zato sem začel nastopati na dogodkih Pest besed, torej kamniških tekmovanjih v slam poeziji v Mladinskem centru Kotlovnica, in tam nekajkrat zmagal. Šele v času študija primerjalne književnosti in anglistike sem naključno naletel na Allena Ginsberga in Braneta Mozetiča, ki sta postala moja pesniška vzornika. Njuno eksplicitno pisanje o vsebinah, o katerih se ne govori vsak dan in povsod, je vplivalo na moj pesniški glas. O Branetovi poeziji sem napisal diplomsko nalogo in ker je on to nekako izvedel, mi je preko Facebooka pisal, če mu lahko pošljem pdf datoteko. Trenutek sem izkoristil, da ga vprašam, če lahko obiskujem njegove pesniške delavnice, in zdaj se že dve leti in pol enkrat mesečno ob nedeljah pesnice in pesniki (s katerimi sem se v tem času močno povezal) dobivamo v prostorih ŠKUC-a, da drug drugega »raztrgamo«.
Danes mi moje srednješolske pesmi niso všeč, ker se je moj okus in stil spremenil, a jih vseeno cenim kot vpogled v moja najstniška občutja in interese. V obdobju rednega nastopanja v Kotlovnici sem spoznal tudi Dejana Kobana, ki je bil gost Pesti besed, in takrat mu moja poezija še ni bila všeč, a je vseeno spremljal moj razvoj. Tako je prišlo do tega, da je leta 2022 izdal moj pesniški prvenec pri povsem novi založbi Črna skrinjica. Zdaj ga imam za enega od dveh svojih literarnih mentorjev, ker zelo cenim njegovo neumorno prizadevanje za alternativno umetnost, kar izvaja v vlogi pesnika, organizatorja dogodkov, kot je Ignor, urednika, založnika in tudi aktivista.
Poznamo precej pesniških družb (španska generacija 27, bitniki, generacija Zajca, Strniše, Tauferja, danes na primer Ljubljanska pesniška šola). Zdi se, da je tvoja poetika precej blizu poetiki Veronike Razpotnik, ki je avtorica spremne besede k tvoji zbirki, tebe pa je na srečanju Pesnic o pesnicah označila kot enega od prvih bralcev svoje poezije. Lahko kaj več poveš o vajinem pesniškem sodelovanju? Nastopal si na Ignoru, tudi tvoja zbirka je izšla pri Črni skrinjici. Ali ju doživljaš kot nekakšno pesniško skupino, ki je povezana ne samo na socialni ravni, ampak tudi na pesniški? Kako taka druženja vplivajo na formiranje mladega pesnika?
Veroniko Razpotnik, tako kot Špelo Setničar, sem spoznal na Branetovih delavnicah. Zdelo se mi je, da so med našimi stili določene povezave, in od takrat smo se zelo zbližali tudi izven delavnic. Z Veroniko sva pred dvema letoma opazila razpis Sončnice za natis pesniške zbirke in sva se dogovorila, da v kratkem času sestaviva svoja prvenca in ju pošljeva na razpis. To sva tudi storila in Dejan, ki je bil v žiriji Sončnic, je izbral Veronikin rokopis zbirke Krekspot na požarnih štengah (ki je bila potem tudi nominirana za prvenec leta). V moji zbirki, ki je takrat nosila naslov Bakanalije, pa je videl potencial in mi je zato pisal, ali bi zbirko izdal pri Črni skrinjici, ki takrat ni izdala še nobene knjige. Veronika mi je veliko pomagala pri piljenju pesmi in zaporedju v zbirki – brez nje zbirka ne bi bila, kar je. Ob istem času sva stopila na literarno sceno, zato njo ter Špelo vidim kot svoji pesniški zaveznici (Špelin prvenec se tudi že bliža) in sta tudi moji prvi bralki. Z lahkoto smo se povezali tudi zato, ker veliko pišemo o svojih izkušnjah kot LGBTQ+ posamezniki. Vsi trije smo razvili dokaj prozen, nemetaforičen in direkten stil, a vsak po svoje. Našo socialno in pesniško navezo tako omogoča mnogo stvari. Pred kratkim mi je nekdo, ki nas je slučajno poslušal, ko smo brali na istem dogodku, na kavi rekel, da bi našo poezijo opisal kot »groteskno«, kar me ne moti. Vsi na Branetovih pesniških delavnicah (ne le Špela, Veronika in jaz) se radi razkrivamo v poeziji in pišemo o tabu temah. Me je pa veliko ljudi že vprašalo, ali so se stvari, zapisane v zbirki, res zgodile. Življenje je bolj čudno od fikcije in v Trgetanju uporabljam minimalno količino avtofikcije. V rokopisu druge zbirke, ki bo izšla na začetku leta 2024, sem stil še bolj skrknil na pripovednega in bo fikcije ali literarizacije še manj.
Vedno sem imel močno željo po skupnosti, predvsem kvir in umetniški, zato cenim pristne odnose, kadar se zgodijo na literarni in LGBTQ+ sceni. Založba Črna skrinjica na svoj način tudi funkcionira kot povezovalni element, ker se avtorji srečujemo na branjih in »turnejah« po Sloveniji. Dejan je na predstavitvah založbe že večkrat poudaril »brezkompromisnost« kot vsebinski povezujoči element knjig, ki jih izdaja. Nabor pa še bolj poveže črna vizualna podoba, za katero je Jana Kumberger prejela nagrado Društva oblikovalcev Slovenije. Dejan mi je po letošnjem Sejmu na zraku povedal, da so knjige kupovali tudi tujci, ki ne znajo slovensko, in to zaradi »podobe«. On tudi skrbi, da avtorji in avtorice pogosto nastopamo (in to ne le v Ljubljani) in da navežemo stike na širšem umetniškem področju. Ker sem mlad avtor, mi to veliko pomeni.
V intervjuju za Gorenjski glas si omenil, da bereš samo prosti verz. V čem se razlikujeta pisanje v metru in v prostem verzu? Je oblika tista, ki te prepriča v pisanje, morda način ubeseditve ali je to tematika? Kako veš, kdaj nekaj enostavno moraš napisati?
Berem skoraj samo prosti verz, ker mi je bolj všeč. V srednji šoli sem pisal v nekem meni logičnemu ritmu, ki sem ga morda posvojil ob neprenehnem poslušanju glasbe in igranju violine ter viole. Tudi rime sem uporabljal, ker je bila moja percepcija strukture (in morda tudi vsebine) poezije dokaj prešernovska. Ob začetku študija primerjalne književnosti sem se zagrel za sonete, vilanele in pesnitve v heksametru. Vmes sem se preizkušal v prostem verzu, a svoj ne-rimani stil sem začel bolj osredotočeno piliti šele takrat, ko sem bral vse več sodobne poezije. Pisanje v tradicionalnem ritmu in metrumu je sicer zahtevno, a ga bolj dojemam kot nek tetris besed, ki je z digitalnimi slovarji rim in sopomenk zelo olajšan. Pisanje v prostem verzu pa ne pomeni, da verzi nimajo ritma, ampak da moraš sam priti do njega, kar je mučno opravilo – jaz to počnem tako, da pesem hitro (in ne na glas) prebiram in vsakič, kadar se mi med branjem zatakne, popravim prelom ali zamenjam besedo ali zaporedje. Šele ko po ponavljanju postopka preberem celo pesem in me nič metrično ne zmoti (z vsebino se ukvarjam že prej), jo pokažem prvim bralkam. Prosti verz na prvi pogled pomeni, da imaš več svobode pri pisanju, a v resnici pomeni, da imaš še več dela, ker moraš sam postaviti metrična pravila pesmi (in to pri vsaki pesmi na novo).
V Trgetanju sem veliko pisal o svojih notranjih bojih z avtoritetami (ker sem velikokrat doživel, da moje strahospoštovanje pred določenimi ni utemeljeno) in primer tega je pesem »izbruhek IX.«, v kateri pišem, da so mi med študijem rekli, da mora vsak pesnik napisati sonet. Že dejstvo, da pišem zbirko prostega verza, bi se lahko bralo kot upor tej izjavi, a potem ironično v četrti sklop zbirke vključim sonet z naslovom »povratni sonet« (ker so vsi glagoli v tem sonetu povratni, razen tista dva, ki opisujeta osvoboditev od ponavljajočih-se ciklov misli). Čeprav sem se poskušal upirati, sem se uklonil zapovedim avtoritete. Na konec zbirke sem dal tudi vilanelo, a pri pisanju obeh klasičnih pesniških oblik sem se na vse pretege trudil, da se izognem inverzijam, ker sem razvil sovraštvo do njih. V letu 2023 inverzije v poeziji skoraj vedno povzročijo potujitev, vsaj kadar jih berem jaz. A ni mi uspelo, da bi se jim povsem izognil.
v avtu sem se pretvarjal,
da ne morem več govoriti,
začel sem blebetati,
izkašljevati soglasnike,
se sliniti okoli ust,
ker sem vedel,
da mami ne bo zadoščala le prošnja,
da me odpelje
To si zapisal v pesmi Prastrah popraska, ki uvaja pesmi o bivanju v Polju, kjer obravnavaš duševne bolezni, poskus samomora, hospitalizacijo v Polju, zdravila. Pišeš zelo neposredno, direktno. Zakaj si se odločil za tak način izpovedovanja? Zdi se, da ne želiš nič spreminjati, mehčati z metaforami. Je to po tvojem pravi način za obravnavo tem, ki so v naši družbi še vedno zelo tabuizirane?
S sklopom pesmi o moji psihozi sem se ogromno ubadal, a nobene nisem prinesel na delavnice, ker sem želel imeti pri tej izpovedi popolno avtonomijo. Če se prav spomnim, sem jih v času pisanja in piljenja delil le z Veroniko. Trgetanje je družbeno angažirana zbirka, ampak zaradi njenih vsebin to niti ni moja odločitev – to leti predvsem na odkrito homoerotične pesmi, pri katerih se zaradi homofobije v družbi osebno avtomatično spremeni v politično. A vsega tega se zavedam, zato se pogosto poslužujem samoironije, absurda in humorja, kar določene pesmi spremeni iz krika v pomežik.
Vem, da so gejevski seks, poskus samomora, shizotipska psihoza, alkoholizem in rak v družini izkušnje, o katerih je težko govoriti in včasih težko brati, a prav zato jih je treba odpirati. Nerad berem puhlo literaturo, zato take tudi nočem pisati. Vprašanje, kdaj literatura ni več literatura in postane aktivistična ali programska ali tendenčna ali ideološka, je aktualno že dolgo časa. Zato tudi tretji sklop v Trgetanju (sklop z družbenokritičnimi pesmimi) začnem s Sartrovim citatom o tem, kako je koncept angažirane poezije »bedast«. Menim, da družbeni angažma do neke mere ne razveljavlja kakovosti ali obstoja literarnega dela in da je vse mogoče politizirati. Saj poezija, ki izpoveduje srečo v osebnih odnosih in tradicijah lahko prav tako kot ostra družbenokritična poezija izreka nekaj o družbenem stanju (in navsezadnje državi).
Kaj misliš o pisanju poezije kot terapevtski metodi? Kakšen je odnos med terapijo in poezijo, po tvojem? V kolikšni meri je poezija terapevtska pri tebi?
Razmišljanje o pesmi pred začetkom pisanja dojemam kot bolj terapevtsko kot pa izlivanje na papir (oziroma v datoteko). Menim, da dobra pesem ne nastane »v afektu«. Do osebne izkušnje mora imeti pesnik ali pesnica neko distanco, mora jo predelati, da pesem ne izpade patetično. Cilj terapij na področju duševnega zdravja je včasih tudi, da oseba stopi v stik z določenimi čustvi, ki jih potlači in do katerih ima preveč distance. Zato se mi zdi, da je proces pisanja poezije dobra zaključna faza terapije. V Polju sva na polzaprtem oddelku s »sosedom« (ne tistim, o katerem pišem v pesmi »po francosko«) pisala pesmi in nastali so slabi avantgardni zmazki o krokodilih. Spomnim se tudi, da smo z nekaterimi drugimi pacienti na oddelčnem računalniku zvečer poslušali glasbo (ker nismo smeli imeti telefonov ali slušalk za mp3-je) in tako sami organizirali glasbene terapije. Še danes me pesem in videospot »Black Water« od Timber Timbre pomirja.
med aplavzom buljim v igralca
z očmi prosim,
rotim,
moledujem,
da me pogleda nazaj
Pišeš tudi o homoerotični ljubezni. Od prvih nežnih začetkov do hrepenenj odraslega moškega. Lotevaš se še ene teme, ki je v literaturi sicer prisotna, ampak je še vedno na robu. Kako dojemaš svojo homoerotično poezijo v slovenski tradiciji poezije s to tematiko? Sploh obstaja ženska, moška, gejevska, lezbična literatura?
Zelo cenim razkrito LGBTQ+ literarno in umetniško tradicijo v našem prostoru, ki se je zares začela s Festivalom Magnus leta 1984 – o teh začetkih je posnet tudi odličen dokumentarec LGBT_SLO_1984. Danes je položaj mladih kvir oseb v Sloveniji neprimerljivo boljši, kot je bil skoraj 40 let nazaj, tudi kar se tiče pisanja in objavljanja literature z LGBTQ+ vsebino. Leta 2022 sem se pridružil selekcijski in organizacijski ekipi Festivala LGBT filma (najstarejšega tovrstnega festivala v Evropi), ker sem filmofil in ker bi rad spodbujal to, da LGBTQ+ umetnost ne bo vedno na robu – zdi se mi, da se v zadnjih letih na srečo vse bolj pomika v “mainstream” – zadnji trije dobitniki Jenkove nagrade so LGBTQ+ osebe.
Kot član ekipe Festivala LGBT filma cenim (poleg neštetih screenerjev za filme, ki jih sicer ne bi videl) to, da lahko slišim zgodbe iz LGBTQ+ zgodovine od ljudi, ki so bili tam, ko se je »začela« – to sta predvsem Brane Mozetič in Suzana Tratnik. Pred kratkim sem videl posnetek intervjuja Jamesa Baldwina, v katerem je rekel: »Prav res je, da svet drži skupaj strast peščice ljudi.« Peščica ljudi je desetletja nazaj vzpostavila razkrito slovensko LGBTQ+ sceno in mislim, da bi jih morali znotraj skupnosti in širše bolj ceniti, ker se z določenimi stvarmi še vedno ubadajo po desetletjih delovanja, čeprav so veliko dosegle in dosegli. Kvir zgodovina je zgodovina skrivanja in zatiranja – še danes mnogi ne vedo, katere vse velike osebnosti so del te in ne le slovenske zgodovine – František Čap, Alma Karlin, Tomaž Šalamun itd.
Skrivanje je vedno pogojevala nesprejetost v družbi. Že celi novi vek obstajajo težnje, da bi se LGBTQ+ zgodovina izbrisala ali ignorirala. Brane je povedal, da ko je v času študija izrazil željo, da bi pisal o homoerotičnih motivih v slovenski literaturi, je dobil odgovor, da »tega pri nas ni«. Homofobija se ves čas ponavlja – Rusija je v aprilu prepovedala izvajanje baletne predstave o življenju baletnika Rudolfa Nurejeva, ker vključuje točke, kjer plešeta dva moška (saj je bil Nurejev v mnogih zvezah z moškimi).
Kakšna sta po tvojem mnenju vloga in pomen poezije v današnji družbi? Kakšna pa bi morala biti?
Menim, da premalo ljudi bere poezijo in da mnogi tudi ne vedo, kako raznolika je sodobna poezija. V Sloveniji je veliko odličnih avtoric in avtorjev. Ob svetovnih dnevih poezije vsi radi poudarjajo njen pomen, a premalo delamo na tem, da bi kulturo branja in predvsem interes spodbujali že v šolah. Zato sem se priključil mednarodnemu projektu POT-VOT (Poets of Today – Voices of Tomorrow), ki ga v Sloveniji vodi Anja Zag Golob. S tem projektom bomo sodobno poezijo predstavili mladim na obiskih pouka v slovenskih srednjih šolah. Pripravljalne delavnice že potekajo – aprila smo se pesnice in pesniki prvič srečali z učiteljicami, ki so pripravljene iti korak dlje za svoje dijake in dijakinje. Eno izmed spoznavnih vprašanj je pokazalo, kako različna so naša dojemanja – povedati smo morali, kateri zvok predstavlja poezijo. Učiteljica, s katero sem se pogovarjal, je rekla: »Piš vetra.« Jaz sem rekel: »Steklenica, ki se razbije ob zid.«
Pogovarjala se je Neža Vilhelm
- Neža Vilhelm: Pogumno pričevanje in iskanje lepega - 15. 8. 2024
- Pogovor z Irino Starovoyt - 13. 8. 2024
- Neža Vilhelm: Januar v paradižu Petre Bauman - 22. 2. 2024