Marija Knežević: Zadnja lekcija o nežnosti

Ko bom umrla,
naj ostane okno obvezno odprto.
Rada bi še naprej ostala prizor,
v katerem hodim
v koraku s teboj
kot neraziskana živalica
na sprehodu
iz ene vrste v drugo.
 
Vključite mi tudi gramofon.
Ne maram tanga na traku,
še manj popolnosti zgoščenk.
Rada bi v miru plesala s teboj
v mislih
ta ples, ki pleše sam s seboj.
Najdite mi ploščo, ki prasketa.
Rada ljubim, obdana s šumi.
 
Odprite mi vsa tvoja pisma.
Hrepenim po tem, da jih voham,
tako kot sem jih vedno brala.
 
Na mizo ob postelji,
ki je vedno tudi smrtna,
položite školjko in majhno dišečo svečo.
Če najdete  takšno z vonjem vanilije,
mi boste zelo ustregli.
 
Če velelnik prevedete
v jezik želje, da ne bo izpolnjena,
vam zaupam svojega psa.
Ko boste pomislili, da me ni,
če se ne boste vprašali o viru
mojih zahtev,
 
vas bom imela rada bolj
kot žive.

Iz srbščine prevedla Dragana Bojanić Tijardović

Marija Knežević
Latest posts by Marija Knežević (see all)