Petra Kolmančič: Na vajetih

Ne vem, kaj je steklo iz tebe,
ko sva se pogledala
zelo od daleč.
 
Iz mene je stopila
medvedka
in se napotila k tebi,
 
objela te je enkrat za vselej
in te uničila,
čisto nežno.
 
Čutim,
da sem ustvarila pošast,
ki me osrečuje na čudne
in nesprejemljive načine.
 
Ne spusti me z vajeti.
Ko jé jagode,
ji iz gobca kaplja kri.
 
Pride lahko,
kamor jaz ne morem
in o tebi je sanjala
nekaj lepega.

Pridi že, da te zaščitim pred njo.

 

Petra Kolmančič
Latest posts by Petra Kolmančič (see all)