Aleš Mustar: K(o)roniki. Ljubljana: KD Hiša poezije, 2021 (Sončnice).
Aleš Mustar: Srednja leta. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2017 (Aleph, 183).
Druga in tretja zbirka Aleša Mustarja že z naslovoma Srednja leta in K(o)ronika opozorita na časovno, s podnaslovi (Pesmi iz kletke, Čezmejne …) pa na prostorsko komponento. Kronika pomeni zapis pomembnejših dogodkov po zaporedju dogajanja, koronika pa časovno zaporedje koronskih dogodkov. Srednja leta so čas umiritve in lahko tudi nostalgije, celo čas krize, soočenja z minljivostjo. Ob naslombi na knjigo Srednja leta bo fokus zapisa na najnovejši pesniški zbirki Aleša Mustarja K(o)ronika, ki je naravno nadaljevanje Mustarjeve poetike. Knjiga odpira vprašanje, kako družbena realija vpliva na ustvarjalca in na pesnikov ustvarjalni proces, ter je pesnikov odziv na epidemični čas s številnimi omejitvami. Kljub prostorskim omejitvam med epidemijo je dogajalni prostor pesmi v K(o)roniki presenetljivo raznolik, nič drugače ni s prostorom v drugi pesniški zbirki z naslovom Srednja leta.
Začetek marca 2020 je koronski virus zarezal v prostor in čas. Mnoge ustvarjalce je nepričakovani zasuk nagovoril in so se takoj odzvali na tako imenovano »novo realnost«. Mustar je takojšen, neposredni odziv na ta pretres postavil v pesniško zbirko, ki jo je smiselno naslovil z jezikovno igro, poznano že iz prvenca (U)sodno tolmačenje, K(o)ronika: Kronika in Koronika. Mustar si je za pisanje kot odziv na »novo realnost« izbral kronistični slog. Ta se je morebiti zdel v časovni neposrednosti manj zanimiv, saj so nam bili še vsi detajli poznani in na dlani. Z zasukom iz te zanke zaprtosti, izolacij, omejitev, strahu in anksioznosti smo hitro spoznali, kako selektiven je spomin in kako hitro pozabljamo. S tem zasukom pa je na kronistični, arhivski vrednosti pridobila tudi Mustarjeva zbirka K(o)ronika, ki nas spomni na morda že pozabljene detajle, kot na primer nošnjo rokavic za enkratno uporabo, na dokumente o upravičenosti gibanja zunaj občine stalnega bivališča (pesem Izigravanje po kulturniško, prosto po oblasti), na omejitev števila ljudi na pogrebu … Druga ugotovitev kronističnega spopadanja s koronsko tvarino v pisavi Aleša Mustarja pa je, da je bila koronska realnost, ki je bila sama po sebi čudaška, groteskna in tragikomična, če smo komičnost premogli, v vsebinskem smislu voda na mlin za Mustarjevo pesniško pisavo. Namreč Mustar je nastavljavec družbenih zrcal že od prvenca.
Preden se posvetimo koroni v pesmi ter pesmi v času in prostoru, mi dovolite kratek ovinek v preteklost. Še prej par besed o avtorju. Aleš Mustar je pesnik in književni prevajalec ter sodni tolmač. Diplomiral je iz angleščine in pedagogike v Ljubljani, doktorat iz romunske književnosti je opravil na Univerzi v Bukarešti. Leta 2005 je objavil prvenec (U)sodno tolmačenje; ta je bil nominiran za nagrado knjižni prvenec slovenskega knjižnega sejma v Ljubljani. Leta 2017 je objavil zbirko Srednja leta, nominirana je bila za Veronikino in Jenkovo nagrado. Prvenec je preveden v angleški in makedonski jezik, Srednja leta pa v makedonščino. Izbor njegove poezije je preveden v romunščino in nosi naslov Umetnikov srednjeletni portret. Izšel je leta 2021 in doživel recepcijski uspeh – na literarni platformi Literománia je bil razglašen za knjigo tedna. Mustar prevaja romunsko in makedonsko književnost.
S prvencem je leta 2005 Aleš Mustar začrtal svoj poetski slog, ki je bil tedaj, poleg makedonsko-slovenske pesnice Lidije Dimkovske in nekaterih prevodov romunsko-makedonskih pesnikov, precej izstopajoča glasovna lega na slovenskih tleh. Gre za razvejano ironijo, ki se spogleda s sarkazmom, tudi cinizmom, humor, ki je bolj črn kot barvit in bolj obešenjaški kot katarzičen. Pesniška narativna pisava, ki se je širila po Evropi v devetdesetih, je na Balkanu razvila posebno ironično-humorno-groteskno različico. Malo kasneje, takoj po letu 2000, smo jo lahko slišali z odra v trnovskem Kudu v obliki verzov Aleša Mustarja. Narativa z žlahtnim balkanskim ironično-humornim podtonom se je v primeru pisave Aleša Mustarja otepala (po njegovih besedah) »lirizma«, v drugi in tretji knjigi to korigira v »sentimentalizem«, vendar sem jima že ob prvencu napovedala »težavo« z njim. Če je bil Mustar v prvencu zame najmočnejši, ko se je prepustil mehkobi, živosti, bolečini, se je z drugo knjigo izkazalo, da se je napoved uresničila. Razkuževanje klice lirizma, ki ga napove v pesmi Randolska v (U)sodnem tolmačenju, ni uspelo in v drugi pesniški zbirki z naslovom Srednja leta smo priča tridelni knjigi, ki ima 49 pesmi v treh razdelkih: Tu (družinske), Tam (popotno-potovalne), Nikjer (soočanja s smrtjo prijateljev in nesmrtnostjo njihovih duš).
Če je prva razsežnost Mustarjeve poezije časovna komponenta (srednja leta, koronska kronika), je druga in nič manj pomembna gotovo prostor. Že sami naslovi razdelkov druge knjige in nekateri v tretji knjigi opozorijo na prostor ter njegov vpliv na subjekta in pesem. Mustarjev pesniški subjekt je v drugi in tretji knjigi moški srednjih let, ki se poda na pot »v tem ponorelem svetu«, kakor zapiše v drugi knjigi. In kakor preberemo že v posvetilu, s sopotnicama Emo in Lidijo, ki »zgledno prenašata« njegovo »preobčutljivost«. Emi in Lidiji (»za stoično sobivanje v kletki«) je posvečena tudi K(o)ronika. Predvsem izstopajoč je v knjigi Srednja leta odnos očeta in hčere, prek katere subjekt srednjih let ponovno in na novo ugleda obdajajoči svet. Ena od lepo uspelih pesmi nosi naslov Ptički brez gnezda in v njej, mimogrede, preberemo misel, ki se poigra z blizuzvočnostjo: »Vse je bilo narejeno vestno in brez vesti.« Prav takšne neposiljene jezikovne cvetke so Mustarjev adut.
Mustar se na hčer Emo obrača tudi v K(o)roniki. Tako lahko iz več razlogov pritrdimo, da je tretja pesniška zbirka naravno nadaljevanje druge, v slogovnem in vsebinskem smislu. Pripovedne poetične miniaturke so v K(o)roniki, ki obsega pet razdelkov, in sicer Pesmi iz kletke; Eskapistične; Čezmejne; Poslavljanja; Sproščanje, morda krajše, tematike srednjih let so zgoščene ob epidemičnem soočenju s smrtjo, človekovim dostojanstvom, omejitvami. Omejitve so skrčile naš prostor na dom, kakor pravi Mustar »kletko«, vendar dogajalni prostor pesmi ni toliko dom, kakor bi pričakovali, temveč, nasprotno, večinoma »svet«. Gre za popotovanja, v Severno Makedonijo, Srbijo, pobege po Sloveniji, po Ljubljani, na Obali.
Humornost in ironija sta tako v Srednjih letih kakor K(o)roniki bolj okusa kislih kumaric. Sicer čustveni odzivi na realije so ubesedeni racionalno odmerjeno. Že v Srednjih letih prek vnašanja življenjskih razsežnosti, ki bolj kot v vihravo, uporno mladostništvo, kar najdemo v (U)sodnem tolmačenju, spadajo v podobo sveta, ki ga pesniški subjekt Aleša Mustarja utemeljuje v konservativnih, tradicionalnih, trdnih konceptih, ki pa niso mrtvi, temveč po stoletjih ostajajo živi in odprti, ljubeči, sprejemajoči, v K(o)roniki pa beremo predvsem pobude k človečnosti: »Noben virus svetu ne prinese toliko gorja kot odsotnost Človečnosti.« in utrinke, kot na primer tega iz pesmi Tesnoba: »Danes so zaprli kar državo. Če ljudi zapiraš v njihove domove, ne postanejo domoljubi, ampak revolucionarji!«.
Angažirana in družbenokritična pesniška pisava Aleša Mustarja izpiše poleg koronske kronike tudi odziv na družbeno stanje in probleme lokalne skupnosti (rušenje Roga), zariše uporniško gesto državljana in izpiše pozive, opozori na problematiko ljudi na begu, tedaj grozečo morebitno izselitev društev z Metelkove 6, poda kritiko na neokrnjeno delo za tekočim trakom med koronskimi omejitvami, na stanje v domovih za starejše občane med korono, ne nazadnje opozori na nenehno spreminjanje ukrepov. Mustarjev subjekt, ki ne zataji lastne nestrpnosti do kašljajočih in neupoštevajočih omejitev ter strahu in anksioznih stanj med zaprtjem v državi (in se obenem naveže na telesno zaprtje), poda, z distance gledano, karikaturno sliko stanja stvari, ki smo jim bili priča, in to tako, da resnične drobce izpiše in jih zloži skupaj. Njegove pesmi so širše družbenokritične, odzivajoče se na tedaj aktualno družbeno situacijo. Podobno je počel tudi v Srednjih letih. Mustarjeva poezija je čustvena poezija, pri čemer čustva nimajo kakovostnega, temveč vrstni predznak. Gradnja pesmi je enostavna in čista kot asociativno razširjanje blizuzvočnih pojmov, ton je ekspresiven. Mustar hodi s svojim pesniškim subjektom ozaveščeno v svojem slogu povsem po robu zdrsljivosti v sentimentalizem, namreč nekje prav zapiše, da bi mu ga lahko kdo očital.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto © David Verlič