Pesnica, dramatičarka in scenaristka Ljuba Jakimčuk sodi med največkrat nagrajene in najpomembnejše sodobne ukrajinske umetnike in intelektualce, leta 2015 je bila izbrana med sto najbolj vplivnih ljudi v Ukrajini, ter velja ob Sergiju Žadanovu za osrednjo predstavnico ukrajinske vojne poezije, pesniškega žanra, ki je prišel v ospredje po ruski aneksiji Krima in izbruhu spopadov v Donbasu leta 2014, torej prav v regiji, iz katere pesnica prihaja.
Ljuba Jakimčuk se je rodila leta 1985 v delavski družini v Prvomajsku, ki ga je v pogovoru za spletni portal Poiesis opisala kot majhno mesto z rečico in šolo, z rudnikom in transformatorsko postajo, s sončničnimi in pšeničnimi polji, kjer je veliko odprtega prostranstva, na horizontu pa so kupi odpadnih rud, katerih oblika pogosto spominja na egipčanske piramide. Značilnost Donbasa so tudi divje marelice, ki rastejo med kupi jalovine in ki so našle pomembno mesto v njeni poeziji: najbolj znana pesničina zbirka nosi naslov po več delni pesnitvi Marelice iz Donbasa, v kateri je z jezikom magičnega realizma upesnila življenje svoje družine in monumentalnost tistih krajev.
Marelice so s svojimi cvetovi in sadeži eden najbolj pogosto ponavljajočih se elementov v pesništvu Ljube Jakimčuk, v njem prevzemajo različne vloge in imajo skoraj že metafizični status, tako so simboli lepote in nedolžne, nedotaknjene narave, zaradi svoje relativne dolgoživosti, dolgoživosti vsaj v primerjavi s človeškim življenjem, pa tudi simboli trajanja in kot takšne tihe in odmaknjene priče človeškega obstoja in nehanja, s čimer podeljujejo tej poeziji značaj pričevanjske lirike.
Leta 2014, dve leti po nastanku pesnitve Marelice iz Donbasa, je izbruhnila vojna in kmalu po njenem začetku je pesnica izgubila družinski dom – babičino hišo je s tlemi zravnala granata, v hišo staršev se je po njihovem begu in begu njene sestre, beg je organizirala prav pesnica, ki je takrat že študirala v Kijevu, vselil in si jo prisvojil ruski separatist. Jakimčukova se je tako skupaj z množicami drugih beguncev iz donbaške regije znašla med razseljenimi osebami. Njeno življenje se je spremenilo, spremenil se je tudi njen pristop k pesništvu: zdaj ni več pričala le o svoji družini, ampak je postala »poročevalka o stiski civilnega prebivalstva celotne regije«, kot zapišeta v uvodu k ameriški izdaji Marelic iz Donbasa prevajalca Oksana Maksimčuk in Maks Rosočinski, uvodu, na katerem v veliki meri temelji tudi pričujoči zapis.
Primer takšne pričevanjske pesmi je pesem Goseničar. V pesmi devet vojakov tuje vojske posili mater pred očmi hčerke, ki skrije materin poročni prstan v usta, prstan tu simbolizira družinsko dediščino, torej spomin, ki se bo nekega dne izoblikoval v zgodbo, ki jo bo povedala hči. Kajti kot je povedala pesnica v enem izmed intervjujev februarja 2022: »Če mi ne bomo izumili in povedali zgodb o nas samih, bodo to za nas storili naši sovražniki.« Pesem je še posebej pretresljiva zato, ker je napisana v hladnem objektivnem slogu poročila.
Vendar pa to ne pomeni, da se je pesnica odrekla osebnoizpovedni, torej lirični komponenti svojega pisanja. Njena poezija je še vedno izrazito osebna, le da osebno pri njej vedno vključuje tudi druge; to so pogosto člani njene prve ali druge družine, ki pa vendar niso več zgolj to, ampak jih moramo razumeti tudi na metonimični način: so hkrati oni sami in deli, ki zastopajo celoto. Na ta način nastopajo tudi v pesmi Molitev, katere skrajšano verzijo je Jakimčukova prebrala 22. 3. 2022 na podelitvi ameriških glasbenih nagrad grammy, kot gostja pevca Johna Legenda; v Los Angeles je prišla iz obkoljenega in bombardiranega Kijeva, kjer je po ekskalaciji vojne v začetku leta 2022 ostala skupaj s svojim možem Jurijem, zbirala sta pomoč v obleki in zdravilih za še huje oblegani Harkov, kamor jo je Juri dostavljal s kombijem.
Osebno je tako vedno tudi družbeno in kot takšno tudi angažirano, pa naj gre za na prvi pogled tudi tako nepolitične teme, kot je prevajanje v pesmi Lažni prijatelji in ljubljeni, v kateri se skozi ljubezenski dialog srečajo različne kulture in celo epohe, ali pa za nekaj tako frivolnega in intimnega, kot je žensko britje nog, ki se zaradi naglice pri jutranji toaleti nenadoma spremeni v izrazito politično dejanje.
Pred sabo imamo tako kontekstualno poezijo, ki je hkrati osebna in politična, kot na primer v pesmi Nepobrita noga:
»majhne črne dlake sršijo z leve
medtem ko je desna res desna in gladka
ena noga je feministična in kosmata, to je res
medtem ko druga – patriarhalna je, svilnata, o ja«
Jakimčukova poezija je vojna poezija, vendar je znotraj tega polja izjemno raznolika in sega od verzov o nujnosti erotične želje v času vojne do imitacije otroškega blebetanja o orodjih in igračah vojaškega boja. Igrivost vpričo katastrofe je značilnost njenega pesniškega glasu, ki spominja na zapuščino ukrajinskih futuristov iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, še posebej na delo pesnika Mikhaila Semenka, ki je izginil v stalinističnih čistkah in čigar pesništvo in usodo je s svojim akademskim delom priklicala iz pozabe prav Jakimčukova, o njem pa piše tudi biografijo.
Nasilje se pri njej meša s smehom, saj lahko le smeh na račun tistih, ki ga izvajajo, zlomi urok strahu. Toda nasilneži se radi maščujejo – zato so njene pesmi boleč opomnik, da sta človekovo dostojanstvo in integriteta prvi žrtvi vojne. Vseeno pa njenih pesmi ne moremo preprosto uvrstiti v kategorijo pripovedi o žrtvah, saj Jakimčukova z močjo svojega pesniškega jezika vrača žrtvam pomen in dostojanstvo. Res je, da pesnica ne more odpraviti povzročene škode, zato pa zmore ponovno sestaviti kose zlomljene resničnosti in podati vizijo celovitega sveta, četudi je ta nemara možen le še v pesmi oziroma v jeziku.
»vračamo se domov
/…/
toda po naših cestah cvetijo mine
/…/
šli bomo peš, celo bosi
če ne bomo našli hiše tam, kjer smo jo pustili
bomo zgradili novo, s pogledom na nasad marelic
narejeno iz modrega neba in nakodranih oblakov«
(Vrnitev)
Glavna tema poezije Ljube Jakimčuk je jezik in še posebej jezik v času vojne. Z izbruhom vojne je v njeno poezijo vdrl, kot pravi sama, »umazani jezik«, pri čemer misli na vsakdanji jezik, ki ga spet po zgledu ukrajinskih futuristov neredko podvrže postopku razgradnje, s čimer razgrajuje in razdeluje ideološka ozadja govorice in delovanja družbenih sistemov in ljudi. Primer takšne pesmi je na prvi pogled ljubezenska pesem Zate imam krizo, ki je iz časa precej aktivnih vojaških spopadov in govori o zamenjavi pojmov. »Evropski mediji so vojno poimenovali »konflikt v Ukrajini« ali »ukrajinska kriza«, čeprav je to v resnici vojna Rusije z Ukrajino. Zato sem hotela pokazati, da moramo prepisati zgodovino, če se pustimo voditi taki logiki, in moramo odslej govoriti o prvi svetovni krizi, drugi svetovni krizi … /…/ … politično korekten diskurz ne poimenuje stvari z njihovimi pravimi imeni, temveč se ustvarjajo evfemizmi, ki prikrivajo dejansko stanje, kar pomeni, da onemogočajo reševanje problemov. To pa je naloga pesnika,« je pesnica povedala v intervjuju za Poiesis.
Spet drugače pristopi k razstavljanju jezika v eni svojih najbolj znanih pesmi Razpadanje, kjer pokaže, »kako se med vojno ne uničujejo samo mesta, temveč tudi besede.« Stvarnost in jezik pa nista nikoli zgolj objektivni danosti, ampak sta tudi točki identifikacije in ko razpadeta ona dva, razpade tudi posameznikova identiteta.
V knjigi O vojni in pisanju (2018) Samuel Hynes ugotavlja, da ubeseditve vojne izhajajo iz dveh med sabo precej različnih potreb: potrebe po poročanju in potrebe po spominjanju, njima pa Maria G. Rewakowicz v članku Ukrajinska vojna poezija, posvečenemu pesništvu Sergija Žadana in Ljube Jakimčuk, prišteje pri obeh pesnikih še potrebo po razumevanju tega, kar se je zgodilo. V ta okvir lahko uvrstimo cikel pesmi Njam in vojna, napisan leta 2008, ki pa se z današnje perspektive kaže za preroškega. V ciklu se srečamo z otroškim likom Njama, skozi katerega pesnica raziskuje izvire vojne.
Vojna se začne
(Iz cikla »Njam in vojna«)
kako se začne vojna?
ne zaradi slabe politike, teritorialnih sporov, prepirov okoli nafte
Njam sedi pred televizorjem in pritiska gumbe na daljincu
lista po slovarju kletvic
daje stvarem imena iz slovarja
lutkam lomi roke in noge
vojake vrže v dimnik
in uživa, ko gorijo z modrimi plameni
razpostavi tanke sredi sobe
in uperi njihove cevi v vse dele sveta
srka mleko iz materinih prsi
neznosni Njam!
zagrnite zavese, ugasnite luči, zavlecite se
pod odejo
vojna se začenja
Ljuba Jakimčuk je svojo poezijo pozorna pričevalka o vojni v Ukrajini, pričevalka, ki se vseskozi zaveda kompleksnosti situacije, o kateri poroča, in ki v svoje pričanje vedno znova vključuje lastna izhodišča – zato se njeno delo izogiba pastem ideologizacije in presega lokalne okvire. Njene osebne in hkrati politične pesmi sodijo v sam vrh žanra vojne poezije, vseeno pa tudi za njeno poezijo velja, kot sta to ugotovila za ukrajinsko vojno poezijo na sploh Oksana Maksimčuk in Max Rosočinski, da v večini pesmi vojna vendarle ni osrednja tema, ampak raje tisto, kar zamegli in popači vse druge podobe – tudi zato se zdi, da nam pesnica sporoča, da nasilje ni in ne more biti del okvira, le poimenovati ga moramo s pravim imenom in sprevideti, da smo, tako kot terorist v njeni pesmi Pogrebna služba, onkraj vlog, ki si jih izbiramo ali so nam dodeljene, vsi najprej in samo ljudje.
Lavrica, februar-marec 2022
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024