Te dni se začenja peti festival Izrekanja. Si ustanovitelj in vodja festivala. Kaj te je napeljalo k ustanovitvi festivala in v čem so njegove posebnosti, kako se je festival spreminjal skozi leta?
Festival se je rodil po ponavljajočih se pogovorih s celjskimi pesnicami in pesniki, v katerih smo vedno znova ugotavljali, da je v Celju prisotna precej močna pesniška skupnost, ki pa nima ničesar, kar bi jo združevalo in povezovalo kot denimo pesniška revija ali festival. Drugi razlog, morda še odločilnejši, pa je bila pesniška delavnica, ki sem jo na Gimnaziji Celje-Center začel izvajati pred šestimi leti. Kmalu sem videl, da dijakom ne morem privoščiti razkošja izkušnje, ki so ga deležni dijaki v prestolnici. Da je Slovenija hermetično centralizirana in je življenje na periferiji bistveno osiromašeno, ni zgolj floskula in se na področju kulturnih vsebin morda občuti še bolj izrazito kot drugje. Celje je v tem smislu trda provinca, sistemsko urejena tako, da smo deležni le drobtinic vrhunske kulture. Mladi, ki še nimajo lastnega prevoza in so zasuti z šolskimi obveznostmi, najlažje pridejo do tovrstnih izkušenj, če so jim ponujene v lokalnem okolju. Pred petimi leti je tako dozorela odločitev, da ustanovim pesniški festival, ki je leta 2018 postal realnost, letos pa bo doživel svojo peto izvedbo.
Festival Izrekanja je bil od svojega začetka zamišljen kot srečevališče poezije in drugih umetnosti, pesniškega performansa, torej. Ker je prvo leto prevladovala slam poezija, ki je bila takrat precej priljubljena v mestu in Sloveniji, se je najprej vzpostavilo napačno prepričanje, da gre za slamovski festival. Že od začetka smo imeli v mislih precej širšo sliko, slam je bil v fokusu le prvo leto kot ena od (privlačnejših) oblik odrskega nastopa. Že od začetka nam je uspel velik met, saj se je prve izvedbe kot osrednji gost udeležil začetnik tega performativnega žanra, chicaški pesnik Marc Kelly Smith. V prihodnjih letih je na festivalu sodelovalo ogromno pesnic in pesnikov, ki svoje delo predstavljajo v spoju z glasbo, plesom, gledališčem, videom … največ je bilo seveda prvih, saj sta si, menim, poezija in glasba najbližje. Glavni gostje festivala niso bili vedno pesniki-performerji, a je bilo jedro programa vedno zgrajeno okrog te osi in tako bo tudi v prihodnje.
Želimo si, da bi festival vzpostavil večji obseg lastne produkcije, da njegov oder torej ne bi bil namenjen le predstavitvam že izdelanih projektov, ampak da bi se pod njegovim okriljem srečevali pesniki, glasbeniki in ostali umetniki, skupaj ustvarjali in potem javnosti predstavili sadove tega sodelovanja. To smo doživeli drugo leto festivala, ko ste nastop soustvarili Marc Delouze, Jure Tori in ti, žal pa je ta proces začasno zavrlo epidemično dogajanje zadnjih dveh let.
Pomemben del festivala je vsako leto pesniška delavnica, izven okvira festivala tovrstne delavnice vodiš tudi sam. Glede poučevanja poezije obstajata dve med sabo nasprotni si mnenji: prvo pravi, da se poezije ne da poučevati, medtem ko drugo zavzema stališče, da se poezijo da poučevati in da se jo tudi mora poučevati, saj se s tem ohranja vedenje o pesništvu kot specifični veščini. Kakšno je tvoje mnenje glede poučevanja in učljivosti poezije? Kako ti pristopaš k pesniškim delavnicam? Vodiš tudi gledališke delavnice, ob katerih – vsaj kolikor vem – podobnih dilem o poučevanju gledališke igre ne najdemo.
Pri pogovoru o delu z mladimi se rad izognem besedama »poučevanje« in »učenje«, predvsem zaradi njune izrazito negativne konotacije, ki je posledica neustreznega, zastarelega in togega načina poučevanja poezije v okviru šolskega načrta.
Ljubša mi je beseda »mentorstvo«, ki se usmerja proč od ex cathedra razlagalnega pristopa in med mentorjem in udeležencem procesa vzpostavi odnos, v katerem prvi usmerja, deli izkušnje, svetuje in veliko posluša, drugi pa je odgovoren za aktivno iskanje svojega pesniškega glasu.
Poezija ni obrt, ki bi se jo dalo priučiti po vnaprej danih obrazcih in učbenikih. Hkrati tudi ni nekaj, kar bi se dalo naučiti do določene stopnje obvladovanja. Merila za C2 nivo obvladovanja jezika so denimo bolj ali manj jasna in preverljiva. Nikoli pa še nisem naletel na pesnika, za katerega bi lahko objektivno rekel, da je »C2 pesnik«.
Seveda lahko pravkar zapisano zanemarimo in zavedemo mladega človeka, da je naš način pisanja poezije edini pravi, mu navržemo obrazce in pravila, po katerih naj piše. A smo naredili bolj malo, morda nič ali celo škodo.
Kot mentor si prizadevam, da bi mlad človek začel odkrivati svoj (pesniški) glas, ki je unikaten in neponovljiv. To si mladi, ki v poplavi za njihova leta privlačnejših vsebin izberejo poezijo, tudi zaslužijo. Z njimi delim pesniška orodja, ki sem jih preizkusil (čeprav smo rekli, da poezija ni obrt, je njen bistveni del vendarle techné – veščina), z njimi lahko delim izkušnjo svojega srečevanja s poezijo, spodbujam jih lahko k branju. Lahko sem jim na voljo za pogovor in nasvet. To jim lahko ponudim. Predvsem pa moram sprejeti, da imajo pravico izbrati, kaj od ponujenega bodo vzeli zase.
Spodbujam jih tudi, naj se udeležijo čim več delavnic pri različnih mentorjih – širina izkušnje je predvsem v letih, ko začenjaš odkrivati poezijo, ključna. Tudi zato na festivalu vsako leto osrednji gost vodi tridnevno pesniško delavnico za mlade. Zanimivo je opazovati, kako pristopijo k stvari – Američani, ki so mojstri kreativnega pisanja, s kupom praktičnih vaj, analiz, refleksij … Evropejci bolj sproščeno, s pogovorom, nasveti, deljenjem izkušenj, v enem primeru celo z zelo konkretnimi napotki, kako uspeti v literaturi. Vse to so pomembne informacije, ki presegajo znanje in izkušnjo enega samega človeka.
Kdaj in kako je poezija vstopila v tvoje življenje, kateri pesnice in pesniki so v največji meri vplivali na tvoje začetke?
Poezija je v moje življenje vstopila razmeroma pozno, po tridesetem letu. Od nekdaj sem jo sicer rad bral in občudoval pesnike, nikoli pa si je nisem drznil pisati sam, saj sem slutil, da gre za drugačno govorico, ki se mi je dolgo časa zdela nedostopna.
Zdrs v pisanje se je zgodil precej nenačrtovano, nekega dne sem napisal pesem, potem še eno in še eno … in potem tako nadaljeval kakšno leto. Na tiste pesmi danes poskušam gledati čimbolj prizanesljivo, čeprav je to včasih težko, ne glede na to, da so naletele na topel sprejem in bile celo objavljene v zborniku uveljavljenega slovenskega festivala. Pravzaprav sem prvi realen odziv dobil šele, ko sem takratne pesmi poslal v objavo na Poiesis, ki je takrat še deloval kot spletna literarna revija. Vedno ti bom hvaležen za tisto zavrnitev, kakor tudi za pogovor na že omenjenem festivalu, ki sta moje takratno razumevanje poezije obrnila na glavo. Verjetno najodločilnejši trenutek v mojem pesniškem razvoju pa je bilo sodelovanje na tvoji trimesečni delavnici, kjer sem prvič konkretno začutil, v čem je resnična drugačnost pesniške govorice. V veliko spodbudo mi je ves čas tudi Zoran Pevec, ki je vedno velikodušno delil svoje uvide v poezijo in nenazadnje na natečaju Hiše poezije tudi izbral moj prvenec za objavo k zbirki Sončnica. V širšem smislu pa so name vplivale vse pesnice in pesniki, katerih zbirke sem prebral.
Študiral si teologijo, opustil študij in se po nekaj letni prekinitvi spet vrnil k njemu. Mislim, da mnenje, da gre za specifičen študij, ni le stvar predsodka; medtem ko se druge znanosti skoraj izključno odvijajo v okviru sekularne miselnosti, pa se teologija začne s predpostavko, da božansko v neki obliki obstaja … Zakaj si se odločil za študij teologije? In še, kaj lahko teologija kot veda ponudi človeku v sekulariziranemu svetu, v katerem je vse bolj v veljavi ekonomistični pogled na svet, ki zanemarja ne samo teološko dojemanje sveta, ampak humanistično dojemanje sveta na sploh?
Srednjo šolo sem obiskoval pri salezijancih v Želimljem in že kmalu začutil veselje do dela z mladimi. Ker je osnovna karizma (poslanstvo) salezijancev prav vzgoja mladih, sem se po koncu gimnazijskega izobraževanja odločil, da želim postati duhovnik salezijanec, kar je samoumevno vključevalo tudi študij teologije. Ko se je po dveh letih izkazalo, da ne bom ne duhovnik ne salezijanec, sem s študijem nadaljeval kot laik, čeprav me je ves čas najedalo obžalovanje; hotel sem namreč poskusiti s sprejemnimi izpiti na igralski akademiji. Ker je to obdobje sovpadlo z očetovo smrtjo in mamino napredujočo boleznijo ter posledičnimi depresivnimi epizodami, nikoli nisem zbral volje, da bi to dejansko naredil. Ko je umrla mama, pa sem študij opustil, saj sem moral poskrbeti za preživetje.
Danes slutim, da me je desetletje življenjskih izkušenj, ki je minilo vmes, dovolj zmehčalo, da šele sedaj zares cenim izbrani študij in sem iz več razlogov hvaležen, da nikoli nisem poskusil z akademijo, prepričan sem, da se v obdobju takratne labilnosti ne bi dobro končalo, če bi padel v njihov – velikokrat nasilen in zlorab poln – mlin.
Teologija usmerja pogled, tako menim, proti eni redkih resnih alternativ današnjemu svetu. Ekonomistična mantra, na kateri je zgrajena sodobna sekularna družba, v resnici nikoli ni zares eliminirala božanskega bitja, ampak je zgolj izvedla nekakšno ponesrečeno substitucijo in na mesto, ki je nekoč pripadalo presežnemu bitju, postavila človeka, konkretneje njegov ego. Danes mora vse, kar je, služiti meni in mojim potrebam, šele ko so te zadovoljene (kar je, roko na srce, nikoli), lahko pristopi drugi. Ego danes tako rekoč iz dneva v dan bolj poganja vse družbene procese in odnose in bojim se, da je ob naraščajočem vplivu družabnih omrežij, preko katerih lahko slehernik brez omejitev vstopa v javni prostor, to nepovraten proces.
Teološka perspektiva temu radikalno nasprotuje na dveh nivojih – zavedanje, da obstaja presežno, absolutno bitje, avtomatsko postavlja naš ego v podrejeni položaj. Rudolf Otto pravi, da je Bog mysterium tremendum et fascinans. Absolutno bitje je torej najprej skrivnost, nekaj, česar nikoli ne bomo zmogli zapopasti, ker presega naše omejenosti. Zavedanje lastne majhnosti nas najprej navda z grozo, a nas zaradi svoje veličine in predvsem ljubeče narave neskončno privlači. V tem odnosu, če ga živimo iskreno, ni prostora, v katerega bi se ego lahko nebrzdano razširil. Po drugi strani pa prav ta strašni in fascinantni Bog gleda na človeka ljubeče, v vseh religijah najdemo primere, ko Bog suspendira svojo božanskost in se daruje za človeka. Pater dr. Marko Ivan Rupnik v knjigi Po Duhu, v kateri artikulira duhovno teologijo sedanjega papeža, med drugim poudari, da osnova našega bivanja ni narava, ni individuum, ampak hypostasis – to kar je spodaj – oseba. To pa ni bivanje na način vrste ampak na način Božjega bivanja – z odmikom od skrbi za lastno življenje in preusmerjanju k drugemu.
Pogled teologije, če ga vzamemo zares, je vedno usmerjen k drugemu in Drugemu. Je hkrati pogled očeta, ki ljubeče podarja življenje, in je pogled s križa, ki podarjeno življenje daruje za drugega. Ne operira z abstraktnimi pojmi kot so družba, javnost in podobno, ampak je osredotočen na osebo.
Nič čudnega torej, da ga svet danes cinično in mimogrede zavrne.
Zdi se mi, da iz prejšnjega vprašanja tako rekoč naravno izhaja vprašanje o razmerju med duhovnostjo in poezijo. Kako ti vidiš to razmerje? Vemo, da sta se duhovnost in pesništvo skozi zgodovino srečevala na različne načine, če omenim le Visoko pesem in psalme, srednjeveško mistično poezijo ali pa sodobno spiritualno poezijo, in tudi sam si se te tematike večkrat dotaknil v svojih esejih …
Menim, da se poezija in duhovnost srečata v točki, ki jo Bataille označuje kot erotizem – v trenutku sestopa iz profanega časa in prostora v nek posvečeni čas in prostor oz. transcendenco. Poezija je od nekdaj spremljala duhovno prakso. Ne le primeri iz krščanske tradicije, ki jih navajaš, enako pretresljiva je sufijska tradicija mistične poezije, v hinduizmu pa je denimo bhakti yoga oz. bhakti marga ena od štirih enakovrednih poti k odrešenju, ki v praksi velikokrat izgleda tako, da ljudje dneve in dneve presedijo v templju, kjer prepevajo slavilne pesmi, ali podobno počnejo na ulicah in trgih. Konec koncev tudi slovenske nabožne pesmi, ki jih slišimo pri slovesnostih, niso zares drugačne od ljudskega pesništva iz obdobja v katerem so nastale, pa tudi molitve so velikokrat pisane v verznih sistemih, ki pomagajo ustvariti repetititvno atmosfero, ki pomaga osredotočati tok misli.
Zdi se mi, da se tako poezija kot duhovna govorica zavedata, da o bistvenih stvareh ni mogoče govoriti neposredno, da sta naša vsakdanja govorica in izkustveno-intelekutalni aparat preveč omejena, da bi zmogla ubesediti bistvo izkušnje človekovega bivanja, zato iščeta nove poti, kako se mu približati z besedo, pri tem pa se večkrat prepletata ali celo hodita z ramo ob rami. Mislim, da bosta poezija in duhovnost vedno sestrski disciplini, saj imata skupen izvor.
Spomnil bi še, da je v slovenski pesniški tradiciji nemalo duhovnikov, ki jih lahko štejemo za konstitutivne pesnike, zadnji med njimi je nedavno umrli pater Vladimir Kos. Verjamem, da se bodo pojavljali tudi v prihodnje, čeprav trenutno kaže slabo. Poezijo ustvarja peščica duhovnikov, pa še pri njih bolj spominja na ljudsko pesništvo 19. stoletja.
Tvoje pesmi, tako tiste iz zbirke Muzej zaključenih razmerij kot kasnejše, me nagovarjajo predvsem s podobami, slikami, katerih značilnost je določena melanholičnost, zaradi česar so te slike čustveno zelo sugestivne. Zaradi njih pa prepoznavam v tvoji poeziji tudi določeno težnjo po lepoti, pri čemer ne gre toliko za klasično, še manj klasicistično pojmovano lepoto, saj v sebi nosijo sledi romanticizma in svetobolja. Koliko te pri pisanju poezije vodi prav težnja po lepoti? Sprašujem te v bistvu po ozadjih in spodbudah, iz katerega izvirajo tvoje pesmi, in momentih, ki odločilno vplivajo na njihovo oblikovanje …
Težko mi je govoriti o ozadjih in izvorih lastne poezije, preprosto imam občutek, da nimam dovolj znanja, da bi o njej lahko razpravljal na resnem nivoju.
Če že, bi bolj kot o lepoti v primeru svoje poezije govoril o skladnosti. Poezija, ki jo pišem, je izrazito poezija izkušnje. Prepričan sem, da je toku dogodkov, del katerega smo, imanentna težnja k uravnoteženosti.
V vsakdanjem življenju to preprosto pomeni, da nič, od tega, kar izkusimo ni na nekem absolutnem polu. Ali še bolj preprosto – nobena slaba in tragična izkušnja ni zgolj slaba in tragična, če jo zmoremo pogledati z distance, bomo vsaj tu in tam našli sledove komičnega ali plemenitega. Obratno seveda velja za pozitivne izkušnje, ki v sebi običajno nosijo sledove trpkosti, trpljenja ali odpovedi.
Moj pesniški proces v dogodkih, ki jih obravnava, skuša najti točko te skladnosti in se jo dotakniti ali se ji vsaj približati.
Si pesnik, organizator in voditelj literarnih in ne le literarnih dogodkov, igralec … Kaj te je pritegnilo k igralstvu, kaj ti pomeni igralstvo? Si član Igralskega studia bratov Vajevec, ki ga je skupaj z bratom Andrejem ustanovil in leta vodil pokojni Janez Vajevec, ki je v Slovenijo pripeljal tudi slovito Metodo …
Igralstvo me spremlja bistveno dlje kot poezija in če do slednje čutim izrazito strahospoštovanje, je igralstvo prostor popolne svobode.
Skoraj desetletje izkušnje mentorstva Janeza in Andreja Vajevca me je zmehčalo in udomačilo v igralskem procesu, ki je nenehno delo na sebi in samospoznavanje. Janez Vajevec je bil gotovo eden največjih učiteljev igre našega časa v svetovnem merilu. Kolikor je akademija storila poklicni samomor, ko se je v 80-ih odrekla njegovim uslugam, ga je delovanje zunaj akademskega okolja osvobodilo do te mere, da je metodo, ki jo je podedoval od Leeja Strasberga, lahko povsem prikrojil izkušnji in potrebi tukajšnjega prostora. Prepričan sem, da bomo kmalu tudi v strokovni literaturi govorili o metodi Stanislavski- Strasberg-Vajevec.
Igralski proces je privilegij, ki ti dovoljuje biti dobesedno kdorkoli. Vsak od nas je rezervoar neskončnih možnosti in zgolj sosledje odločitev nas oblikuje v to, kar kažemo svetu. Če bi se v celotnem toku svojih življenj le enkrat odločili drugače, bi se lahko naše življenje izteklo radikalno drugače, kar najdemo tudi v jedru teorije o multiverzumu.
Povedano drugače – med svetnikom in zločincem je lahko zgolj ena sama odločitev. Biti igralec pomeni imeti svobodo, da brez zadrege raziščeš obe skrajnosti in vse variante med njima in jih resnično in v polnosti doživiš in izživiš.
Igralstvo in pesništvo se najbolj naravno srečata v pesniškem performansu, a morda ne le v performansu … Kako ju ti združuješ v svoji poeziji in v svojem igralstvu?
Ko vsako leto pripravljam program Izrekanj in raziskujem morebitne nastopajoče, me vedno znova osupne, koliko možnosti nudi preplet poezije z odrskim nastopom. Nič čudnega torej, da je bila poezija večji del svojega obstoja performativna umetnost (če vzamemo najširši kontekst tega pojma) in jo zapisujemo šele zadnjih nekaj sto let.
Sam poezijo najraje interpretiram ob spremljavi žive glasbe. Srečo imam, da lahko sodelujem z Juretom Torijem, čigar virtuoznost me vsakič znova presune, po letih skupnih nastopov pa se mi zdi, da sta se najini umetniški govorici med sabo že povsem naravno udomačili.
Ker sem dnevno razpet med Ljubljano in Celjem ter številnimi drugimi projekti, še nisem uspel udejanjiti ambiciozne zamisli, ki jo imam zasnovano že leta. Šlo bo za poetično monodramo, nekakšen pesniški odgovor na enega klasičnih pesnikov. Trenutno me čaka njegova zbrana poezija in nekaj priročnikov za pisanje dramatike.
Za konec naj se vrneva k festivalu Izrekanja. Rilke je v svojih pismih odsvetoval mlademu pesniku kulturniške poklice, kot je npr. uredniško delo, med njimi pa bi se najbrž znašel tudi poklic vodje umetniškega festivala. Kako sam doživljaš bližino in razdaljo med umetnostjo in organizacijo umetniških dogodkov? Ali je spektakel zgolj posrednik umetnosti ali pa je nemara tudi sam lahko umetniško delo? In kaj pravzaprav je umetnost in čemu umetnost v še enem izmed “ubožnih časov”?
Rilke ima povsem prav. Organizacijsko delo ni nekaj, v čemer bi užival in bi me izpolnjevalo, lotil sem ga, ker v tistem trenutku ni bilo nikogar drugega, ki bi se bil pripravljen spopasti s tem. Leta 2018, ko so bila prva Izrekanja, je izšel moj prvenec in od takrat sem napisal zgolj za vzorec pesmi. Seveda ni vsega kriv tridnevni festival. Tudi delo, ki ga zadnji dve leti opravljam v celjski knjižnici, je organizacijsko-koordinacijske narave in za razliko od festivala večinoma nenavdihujoče ter polno banalnosti in trivialnosti, ki poberejo ogromno časa in energije. Potem so tukaj že omenjene dnevne vožnje.
Najprej sem kot ustvarjalec stagniral, zadnje čase čutim, da sem začel usihati in kmalu bom moral sprejeti odločitev, da se bodisi odrečem ustvarjalnemu procesu v imenu preživetja in promocije drugih ustvarjalcev, ali pa opustim organizacijsko delo in izberem pot, ki mi bo omogočala ustvarjalni razvoj.
Menim, da mora dobro umetniško delo zadostiti vsaj dvema kriterijema – ob soočenju z njim se mora zgoditi že omenjeni izstop iz izkušnje profanosti vsakdanjega bivanja, hkrati pa mora biti povsem nekoristno v ekonomsko-utilitarističnem smislu. Gotovo je meril še več, a se ne čutim dovolj kompetentnega, da bi se izrekal o njih. V tem smislu se tudi pri funkciji umetnosti ne sprašujem »čemu« temveč »zakaj«. Kaj nas, vsej bedi trenutka navkljub, sili, da ustvarjamo umetnost? Ne vem, verjetno ne bom vedel nikoli, a slutim, da gre za nujo, srbež, ki ga ni mogoče popraskati, neusahljivi dar, ki se mu ni mogoče upreti, lahko se mu zgolj podredimo.
Pogovarjal se je Peter Semolič
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Let skozi noč (o pesmi Barbare Jurša “Nočni let”) - 4. 10. 2024
- Pogovor z Barbaro Jurša - 1. 10. 2024
- Peter Semolič: Samota na ozadju zgodovine (o Razstreljenih sonetih Krištofa Dovjaka) - 24. 7. 2024