Denis Škofič: Koliko besed je potrebnih, da intima postane naša skupinska slika

Kristina Kočan: Selišča (Maribor: Litera, 2021)

Naslovnica pesniške zbirke Kristine Kočan Selišča.

Pesnica in prevajalka Kristina Kočan je do zdaj, če ne štejemo večmedijske knjige s|prehod (Litera, 2019), ki vključuje izbor njene poezije, avdio posnetke z njeno uglasbeno poezijo in fotografije Bojana Atanaskoviča, izdala štiri pesniške zbirke: Šara (Litera, 2008), Kolesa in murve (Zavod Itadakimasu, 2014), šivje (Litera, 2018) in selišča. V slednji, in sicer v pesmi beseda ki to ni, ki jo najdemo v zadnjem sklopu zbirke poimenovanem »mislišča«, zapiše: »kdaj sem že napisala / da so netopirji / ptice« in se s tem medbesedilno naveže na svojo pesem ptičji maraton, ki jo najdemo v zbirki Kolesa in murve, kjer lirski subjekt v dar prejme dnevnik za opazovanje ptic, da jih potem potrpežljivo beleži skozi menjajoče se letne čase. Na nek način se zdi, kot da nam lirski subjekt v seliščih daje vpogled v ta dnevnik, ki ni samo poln zapaženih ptic (vran, sinic, labodov, štorkelj, prib, albatrosov, školjkaric itd.) ali drugih živali kot so jelen, polž in ribe, ampak tudi vsega, kar pritegne njegov pogled, torej zunanji svet ter kar zapolnjuje njegove misli, pri čimer našteti motiv služijo kot metafore, ki so lahko skorajda modernistično divje (»hrastov ptice brez glasu«, »v ognju mrtvi dež«) ali preraščajo v simbole (meduza). Našteti motivi bi izpod peresa manj veščega pesnika/pesnice kaj hitro prerasli v klišeje, ki se jim avtorica spretno izogne s svojo ustaljeno rabo posebnih enjambementov, kar je izpostavilo mnogo literarnih poznavalcev. Če omenjene enjambemente v prvi zbirki opazimo le mestoma, se v Kolesah in murvah delež le-teh poveča, medtem ko v šivju postane glavni postopek, ki ga avtorica v  seliščih še izmojstri. Namreč prehodi med verzi, kot se je v spremni besedi k zbirki šivje izrazil Aljoša Harlamov, ustvarjajo dvosmerne kolokacije, ki bralca primorajo, da jih bere na različne načine. Kjer je potrebno poudariti, da slednjo izbiro omogoča šele premišljena odsotnost rabe ločil, saj šele tako lahko bralec poljubno sestavlja pomene (»s črnih debel topolov / se je odselilo rumeno / listje naselilo je / ptice selivke smo«). Malokateri sodoben pesnik/-ica tako premišljeno, ekonomično in efektivno uporablja ločila kot Kristina Kočan. Pozoren bralec bo opazil, da je avtoričina raba ločil prilagojena vsebini. V Šari sicer še najdemo vsa ločila, ki jih avtorica postavlja ali ne postavlja odvisno od pomena, medtem ko v Kolesah in murvah pa od ločil ostane zgolj še vprašaj, v zadnjih dveh pa še ta izgine, da pusti prosto pot asociacijam. Načelo ekonomičnosti v seliščih velja tudi za verze, ki jih sestavlja vedno manj besed in te so skrbno izbrane ter pretehtane, da puščajo čim več praznih bralskih mest, ki jih lahko zapolni bralec. Zračnosti sledi tudi povečan razmak med vrsticami verzov, vse to pa gre z roko v roki z vsebino pesmi, kjer se direktna intertekstualnost in raznovrstna raba humorja – stalnici predvsem prvih dveh zbirk – umakneta bolj molovski pretanjeni refleksiji intimnega, ki v najboljših pesmih prerašča v univerzalno, kot je pomen gnezda, iz katerega odhajamo, da bi spoznali svet.

 

Kristina Hočevar: Rujenje / Half of a C / C 的一半 (Center za slovensko književnost, 2021)

Naslovnica pesniške zbirke Rujenje Kristine Hočevar.

Poezija Kristine Hočevar že od prvenca V pliš (Cankarjeva založba, 2004) tematizira intimo, pri čimer se vedno jasno zaveda tudi njenega družbenega konteksta, ki ga na luciden in samosvoj način prav tako problematizira. Slednje še posebej velja za avtoričino najnovejšo, in sicer sedmo zbirko: Rujenje. Naslov je po avtoričinih besedah neologizem, ki označuje nekaj, kar ne more biti v celoti pojasnjeno in je obenem izgubljeno s prevodom zaradi velike razlike, ne samo med kitajskim in slovenskim jezikom, ampak med obema kulturama. Kakor se je izrazila avtorica, bi se naj izpeljava pomena besede rujenje navezovala tudi na simboliko rujnih barv, kot je recimo rdečenje, ali pomen blizuzvočnice rjutje kot vrsto oglašanja. Zbirka je nastajala ob istoimenski avtoričini razstavi v galeriji ŠKUC v Ljubljani, s katero je tudi prvič vstopila na področje vizualne umetnosti, idejo zanjo pa je dobila po bivanju v pesniški rezidenci na Kitajskem. Tako kot v vseh njenih prejšnjih zbirkah, je tudi v slednji, tematiziranje intimnosti prikazano skozi odnos med dvema, ki se tokrat prvič nanaša na pripadnici dveh različnih celin in kultur. To ji omogoča, da raziskuje njun odnos skozi jezik, ki je zamejen in pogojen s kulturama, iz katerih izhajata. Pri tem problematizira tudi prevajanje iz enega jezika v drugega, torej iz slovenščine v kitajščino ali obratno ter v angleščino, ki mnogim služi kot pontonski most v sporazumevanju. V zvezi s tem pa se dotakne tudi sodobne tehnologije in njenih možnostih, h kateri se zatekamo, da bi izrazili svoje misli v jeziku, ki ga ne govorimo oziroma obvladamo. Prehajanje med jeziki je v zbirki na simbolni ravni prikazano s podobo gugalnice, ki niha med njimi. Namreč v razdelku »rujenje« slovenščina  ̶   kot da bi jo spustil skozi računalniški program, kar vizualno prikazuje zabrisan zapis   ̶   preide v angleški jezik in kitajske pismenke, ki se sprva nihaje izmenjujejo, dokler ne ostanejo zgolj pismenke in verzi v angleščini, medtem ko se v slovenščino vrne šele ob koncu poglavja/cikla z rezom enega verza: »ta molk je zgolj digitalen«. Že v naslednjem, zadnjem razdelku pa avtorica znova preskoči v kitajščino in angleščino, kjer slovenščina, občasno, v glavnem z enim verzom mestoma pretrga, kot da gre za krik, ki bi naj bil inherenten v neologizmu rujenje, programsko nizanje verzov v obeh tujih jezikih. Zbirko zaključi z zabrisanim nesmiselnim zapisom v angleškem jeziku, kakor da nam želi sporočiti, da tovrstni komunikaciji sledi ne le izničenje majhnega jezika, kot je slovenščina, temveč digitalen molk zajemajoč vse jezike. Z omenjeno tematiko in načinom obravnave le-te Kristina Hočevar vnaša dobrodošlo svežino v že nekoliko klišejizirano pesnjenje o nezmožnostih jezika in molku, v katerem se že predolgo vrti slovenska poezija. Izvrstno se loteva tudi teme spomina, predvsem njegove nezanesljivosti, kakor tudi odnosa med javnim in zasebnim, kjer avtorica ravno pri slednjem pomenljivo preide iz slovenščine v angleščino, da bi prikazala, kako zelo sodoben način komunikacije spreminja naše dojemanje tega področja. Misli lirskega subjekta pa zaposluje tudi vprašanje univerzalnosti simbolov, ki jih predstavljajo predmeti v naših življenjih, in posledičnega izgubljanja individualnosti, pri čemer lahko razberemo, da simboli zahtevajo tudi predmetnost, prostorskost, intimnost, da so lahko povedni in smiselni (»predmeti, ne samo simboli. / predmeti, ki nosijo DNK in DNK: moj zapis, tvoj zapis; / kako trajni so simboli, kako so presnovljivi: / prstni odtisi in prstni odtisi«). Vsekakor Kristina Hočevar ne izgublja svoje individualnosti, saj je zvesta svojemu edinstvenemu k raziskovalni eksperimentalnosti nagnjenemu pisanju, ki ga zaznamuje eliptičnost, subtilna nenavadna metaforika in hipnotičen ritem.

 

Janez Ramoveš: Skupinska slika (folklora) (2021, Cankarjeva založba)

Naslovnica pesniške zbirke Janeza Ramoveša Skupinska slika (folklora).

Janez Ramoveš je nedvomno ustvaril najbolj samosvoj, edinstven in vznemirljiv pesniških opus v sodobni slovenski poeziji. V udarnem in izrazito eksperimentalnem prvencu Božjastnice (Fondi Oryja Pala, 1990), ki se še naslanja na tradicijo modernizma in mestoma postmodernizma ter je napisan v knjižnem jeziku, je kaj kmalu začel ustvarjati v narečju Poljanske doline. Vendar lahko že v prvencu v peščici pesmi najdemo tematsko-motivne in formalne nastavke (Vedno sem si želel konja, Nocoj sem nevesta itn.), ki bodo, upesnjene v narečju, kasneje postale avtorjev zaščitni znak. Ta se začne formirati v zbirki Poročilo iz geta (Atelje T, 2001), ki s sklopoma Farma svetega Alojzija in Sonjeni kranclni napoveduje zbirko Čreda (Cankarjeva založba, 2010). Vrh Ramoveševega dosedanjega ustvarjanja vsekakor predstavljata zbirki Staroselski ciklus (Cankarjeva založba, 2006) in Skuz okn streljam kurente (Cankarjeva založba, 2012), ki jima logično sledi Skupinska slika. Če je France Forstnerič v Pijanem kurentu potreboval vse atribute, ki označujejo kurenta, da bi preko le-teh upesnil tragikomiko človeške eksistence, je Ramovešu dovolj, da nanjo pokaže zgolj v naslovu in že v skopih opisih nasilja in strahu ali le v besedi »krjempl« prepoznamo podivjani trop kurentov, ki jih lahko razumemo ne le kot prispodobo za vojne in povojne poboje, ampak univerzalno podobo človeških grozot. Ramoveš je mojster v priklicevanju arhetipov in zanje, kot je bilo že rečeno, potrebuje samo nekaj skrbno izbranih besed, ki pesmim dajejo simbolni pomen. V Skupinski sliki, podnaslovljeni folklora, tako že sam naslov in podnaslov kažeta na avtorjev značilen prijem, da preko folklornih motivov prevprašuje kolektivne arhetipe, pri čimer nam kot najboljši primer iz zbirke služi cikel Od babice ruta, ki ga tvorijo tri pesmi (Parsti, Od babice ruta, Bok), kjer nas sooči s kolektivnim kulturnim imaginarijem, s katerim je ta beseda zaznamovana. Včasih se za enak namen, kot recimo v pesmi Takrat si se mičken zasmeju, poslužuje posnemanja molitvenega obrazca (»Oče naš, ke darva žagaš / Oče naš, ke solama rižeš …«), drugič spet se sklicuje na ljudske običaje, kakor je miklavževanje (Svet Moklavž od hiše do hiše), ali opravila vezana na kmečko pratiko (Koledar. Pratka). Vendar pa ključen element Ramoveševega pesnjenja tvorita isker črn humor in raba poljanskega narečja, ki tako kot v predhodnih zbirkah tudi v Skupinski sliki ustvarjata poseben ritem in atmosfero. Kar je še posebej dobro vidno v pesmi Variacije na kupe zemle, ki se dobesedno drži bibličnega rekla: »Zares, prah si in v prah se povrneš.«, ali kot se je na sebi samosvoj način izrazil Ramoveš: »Tist kop zemle je djav / tistmm kupu zemle, de mu bo / zažgav hiša / pa ubev žena pa otroke.«

Večkrat se pri Ramovešu poudarja, da je dvignil narečno poezijo na raven tiste, ki je pisana v knjižnem jeziku ter predstavlja slovenski literarni kanon. Sam bi rekel, da Ramoveš narečne poezije ne dviguje na knjižno raven, temveč vrhunsko poezijo zgolj zaradi prikladnosti piše v narečju. Narečje mu služi kot stilno sredstvo, tako kot ljubljanski pogovorni jezik v romanih Skubica ali čefurščina pri Vojnoviću, in sicer, da bi na najbolj pristen način izrazil teme, torej folkorno motiviko vezano na ruralno vaško okolje, ki jih upesnjuje. Slednje počne več kot izvrstno tudi v obravnavani zbirki, kjer izkoristi fonetični zapis pomensko različnih besed kot recimo bok (bik) in bok (bog) v pesmi Bok, s čim pride do ironične izenačitve obeh pojmov kakor tudi do identifikacijske metafore. Pesmi v Skupinski sliki so, tako kot večina najboljše Ramovševe poezije, kot panjske končnice, slikajo vaško-zgodovinske teme na groteskno humoren način, obenem pa nam kažejo univerzalno zgodbo človeštva.

 

 

 

 

objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Denis Škofič