Cvetka Lipuš: Odhajanje za začetnike
Na prvi pogled in hitri prelet bi se morda zazdelo, da je pesniška zbirka Odhajanje za začetnike Cvetke Lipuš (Beletrina, 2021) zavezana pesniški apoteozi vsakdanje urbane eksistence sodobnega zahodnega človeka, ki je tako v svetu kot pri nas postal nekakšen prevladujoč modus sodobne poezije. Ta s svojim zadrževanjem na »površini« bivanjske problematike predvsem nagovarja bralsko publiko, ki se je naveličala monotonije različnih modernističnih pesniških projektov. In čeprav v tej pesniški zbirki vendarle naletimo na gosto tkanje vsakdanje (malenkostne) stvarnosti, se pravi partikularnosti, ki so vpletene tako v humorna, sproščena kot tudi ironična in včasih celo nekoliko melanholična razpoloženja, je temeljna podstat te zbirke nekje drugje, in sicer predvsem v gibanju (na to opozarja že sama naslovna beseda »odhajanja«) v najrazličnejših pomenskih premenih, katerim skupni imenovalec je časovnost oziroma izkušnja časa. To pa v resnici pomeni tudi prodor od površine vsakdanjega v globino človeške »duše«, čeprav – in to je treba poudariti – med tema dvema ravnema, površino in globino, ni nobene opozicije, nasprotja. Odlika te pesniške zbirke se zdi predvsem nekakšna temeljna nedualnost, v katero je potopljena sleherna človeška eksistenca in zato v njej v resnici tudi ni nobenega nasprotja med pojmom in stvarjo. Ideja sama je vpisana v stvari toliko, kolikor je stvar edino obzorje ideje. Čas oziroma časovnost tu ni nekaj teoretičnega, abstraktnega, ni čas kot »kronos«, ki ga analitično lahko delimo na preteklost, sedanjost in prihodnost ter je kot tak oddeljen od življenja, ampak je »kairos«, (do)živeti čas, ki oblikuje vse pore naših življenj in je na neki način življenje samo. Od tod se lahko približamo »ideji« zbirke, njenemu vpeljevanju v različne moduse odhajanj. Ta merijo na (časovno) gibanje od nečesa in v zadnji instanci k in proti koncu, kar seveda implicira tudi našo lastno končnost in smrtnost. Ta najširši horizont te pesniške zbirke je kljub svojem intimističnemu tonu hkrati paradoksalno zelo univerzalen, saj pravzaprav nagovarja vsakega človeka, ki premore luciden uvid v svojo notranjost. Odhajanje za začetnike pa v tem smislu ni in tudi noče biti pretenciozen tekst, ki bi delil ali celo poučeval kakšno moralo, pa čeprav še tako posredno in prikrito. V tihem branju in poglabljanju v bogato intimno tkivo lahko skupaj s pesniškim jazom vsak bralec in bralka prikimata izjemno močnemu sporočilu, da smo, kar zadeva odhajanja, poslavljanja, bežanja, predvsem pa pripoznavanja svojega zadnjega odhoda – naše lastne smrti – lahko vselej samo začetniki.
Meta Kušar: Zmaj
Pesniška zbirka Zmaj Mete Kušar (Litera, 2021) se ponaša z odliko, ki se zdi v slovenskem pesništvu precej redka in to je, če se smemo kar najpreprosteje izraziti z eno samo besedo: vedrina. To je seveda najprej vedrina obilja in razkošja pesniškega jezika, metafor, metonimij, prispodob, asociacij in celo šegavih tujejezičnih in predvsem narečnih vstavkov, ki čutno in čustveno vzpostavljajo nenavaden in edinstven pesniški imaginarij. Ta pa kot tak ne more, da ne bi vzbujal tako presenečenje, celo osuplost, kot tudi zadovoljno prikimavanje in odobravanje. Na eni strani smo torej priča pravi in prvinski otroški radovednosti in radoživosti spričo vse narave, sveta oziroma, malce filozofsko rečeno: vsega tega, kar je – biti. Zato je tu navzoča pronicljiva zavest o tem, kot nekje pravi pesniški jaz, »da nas življenje gleda iz vsake bilke«. In prav zato se seveda vse, kar je okrog, poleg, sredi in znotraj takšne bogate in darežljive lirske subjektivitete prek medija jezika daje in podarja tudi pozornima in predvsem radovednima in za pesniško besedo dovzetnima bralki in bralcu. A obenem je v tej otroški radoživosti in čudenju skrita tudi nenavadna zrelost, modrost, ki prekaljena v svoji življenjski izkušnji zmore vpraševati oziroma prevpraševati to, kar morda ni nikoli zares jasno, očitno in razvidno. Kakor se to na primer zgodi v pesmi »Binkoštna nedelja«: »Zakaj se v življenju uresničujejo želje / po tem, ko je njihov čas že mimo?« Tu seveda ni nobene filozofičnosti, nobene racionalne ali razumarske pretencioznosti, ki bi samopašno »podirala«, kakor je rečeno v pesmi »Kozmos«, »z enim samim brezobzirnim stavkom«. Pesniški jaz namreč dobro ve, da resnična modrost namreč ni v zatrditvi, tezi, ali celo ideji – kajti, kakor je nekje rečeno, »ideje opešajo« –, ampak v pravem, se pravi dobro postavljenem vprašanju. Prav ta vprašalni modus je torej še ena izmed prepoznavnih odlik te pesniške zbirke, ki jo še posebej dela edinstveno. Predvsem pa gre tu v zadnji posledici za pravi praznik jezika. Morda je prav jezik sam tisto, na kar meri sicer precej enigmatična naslovna beseda zbirke: »Zmaj«. Pri tem pa vsekakor ne gre za tistega zmaja, ki bruha ogenj in mori kakor v legendah in pravljicah, temveč za tistega, ki vžiga nevidne ognje besed, ki zmorejo vedno znova prekaliti in prekovati realnost samo. Jezik je takšen zmaj. Zato tudi nikakor ne bi smeli spregledati presenetljivo pretanjene formulacije te nenavadne zbirke: »… jezik je na novo prekovan meč«.
Neža Zajc: Brez slovesa
Brez slovesa (Slovenska matica, 2021) je po vrsti tretja pesniška zbirka Neže Zajc in prinaša svojevrstno zgostitev doslejšnje avtoričine poetike, ki ji lahko sledimo že od prvenca Ime gore (Kud Logos, 2014) naprej. Differentia specifica te avtopoetike je, da se odlikuje po svoji neulovljivi, skorajda eterični pesniški govorici, polni nenavadnih metafor, simbolov, paradoksov, elips itn., še zlasti pa v oči bijočih besednih in skladenjskih novotvorb. Gre za način pesnjenja, ki ga vzgibava močna želja, hrepenenje, da bi se upodobilo oziroma izreklo to, česar se po definiciji ne more izreči in prav zato je semantična ustrojenost te poezije v resnici tako zelo nedoločna in zagonetna. Pravi križ za vsakega resnega interpreta. Vsekakor je v pesniški zbirki Brez slovesa ta zagonetnost na svoj način še stopnjevana, njena osnovna duhovno-čutna prispodoba pa je zdaj belina. Ta ni samo preprost simbol za neupovedljivo in neizrekljivo, ampak je nekakšna šifra za notranjo strukturo zbirke. Celotno kroženje pomenskih enot, asociativnih tvorb in vrsta pesniških postopkov, kot so arhaizirajoča skladnja in ponekod tudi premišljeno postavljene rime, je vodeno z gromozanskih naponom želje, da bi se pesniški jezik, pa tudi izkušnjo, ki jo ta predpostavlja, razpustilo v čisto belino in tako, če smemo uporabiti filmološki termin, privedlo do nekakšne inverzne »zatemnitve« v belo, fade to white. Ta belina seveda v simbolnem smislu kaže na izvorno zbranost, čistost, celo svetost, se pravi na transcendečnost, ki pa mora kot taka nujno ostati onkraj krhkih »membran Smisla«, se pravi nedoumljiva. Od tod lahko pojasnimo tudi nekatere prepoznavne religiozne naklone v pesniški zbirki, ki spominjajo na kontemplativne, molitvene obrazce, čeprav se ti lomijo v intimo lirične zasebnosti in kot taki ostajajo zunaj vsake vsakršne določne konfesionalnosti. S tega vidika je pesniško govorico Neže Zajc mogoče imeti kot posebno, »poduhovljeno« različico simbolistično intoniranega pesniška modernizma, ki je na Slovenskem v drugi polovici 20. stoletja doživel svoje herojsko obdobje. Kakor koli že, da se vendarle ne bi ujeli v zanke predvidljivih literarnozgodovinskih oznak, pa lahko zatrdimo, da gre za izrazito samosvoj ženski glas, ki znotraj modernistične literarne struje morda še ni raziskal vseh svojih možnosti. V tem pogledu lahko torej rečemo, da je gotovo vsaj to, da gre za poezijo, ki je precej oddaljena od drugih pesniških poetik na sodobnem slovenskem literarnem prizorišču, morda tudi zato, ker v njej vendarle še lahko razberemo drobce dialoga s pesniško tradicijo moderne evropske poezije.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Dr. Alen Albin Širca: Tri telesa - 1. 7. 2023
- dr. Alen Albin Širca: »da začetek Nje je: Pesmi« - 6. 7. 2022