Andraž Polič: Ob robu ceste. Ljubljana: Književno društvo Hiša poezije, 2019 (zbirka Sončnice).
Andraž Polič: Kirka na Jadranu. Kranj: Layerjeva založba, 2022.
Drugi del
Kirka na Jadranu, štirinajsta tematska knjiga pesnika in glasbenika Andraža Poliča, ki je opazno fasciniran z mitologijo in književnostjo in ki mu tematiziranje ženske ni tuje – s prejšnjo zbirko je namreč napravil hommage ženski na robu –, asociira na grško mitološko Kirko in evocira literarno in mitološko zgodbo Sredozemlja. Polič priklicano sredozemsko odisejado obrne v Slovencem znani poletni pobeg z jadrnico po hrvaškem morju in otokih. »Resnica je včasih pusta in logična,« zapiše Polič v pesmi Šolta in v pesmi Trst preberemo: »In to ni nostalgija – / je dejstvo nekega otroštva, / ki je minilo.« Lahko bi dodala: naše mladosti. Namreč zadnja objavljena knjiga Andraža Poliča zaobjema štiriinštirideset pesmi z naslovi jadranskih otokov in krajev. S Kirko, ki vzbudi asociacijo na močno grško mitološko bitje z nadnaravnimi močmi, ki lahko mornarje spremeni v prašiče in nazaj v ljudi, v tem primeru je tako ime jadrnici, se protagonist poda od Trsta do trdnjave Lovrijenac, do Dubrovnika. Odisejada je pot v znano neznano in je potopis fizičnega, geografskega in obenem mentalnega, psihološkega premikanja: gre za subjektov odtis na jadranskih otokih. Polič tako odpira psihološke sobane, čeprav na videz samo preprosto kruza po Jadranu.
Čeprav knjiga ni bila pisana v koronskih časih, odzvanja temu času. Dogajalni čas je pomičen: v knjigi zaslutimo sprva devetdeseta leta dvajsetega stoletja, čas balkanske vojne: »v nasmehu razpadle države«, ponekod pa vdira dandanašnji utrip, bodisi z dobesedno omembo 21. stoletja, bodisi hrvaške denarne valute kune, bodisi digitalnih tiskarn, bodisi s sodobnim in aktualnim utripom: »danes se najboljše prodaja strah«, bodisi da gre za neposredno asociacijo na današnje oblake oziroma iClaude: »v svetu, ki živi v oblaku«. Dogajalni čas pa ni pomičen samo v razponu tridesetih let, temveč tudi koledarsko: ponekod je eksplicitno omenjena jesen: oktober v Dalmaciji, drugič zima, nesporno je v knjigi prisoten seveda tudi poletni utrip. V dokumentarističnem in arhivskem smislu je Kirka na Jadranu pobeg v preteklost in devetdeseta leta, saj nas protagonist elegično zapelje v nostalgičen spomin (»Knjige so starodavna pisma« (iz pesmi Mljet).
Kirka je razprta med drugo polovico devetdesetih, brezskrbni študentski čas, čas, ki ga pesnik označi kot »v tistih letih smo živeli od šarma in utopične lepote«, čas, ko je bilo v modi kakavovo maslo in nošenje poldragih kamnov kot amuletov (turkiz, jantar, tigrovo oko) in ko je v Starem Gradu na sunčanem Hvaru še veljalo, da časti kuća kad pada kiša (»Če dežuje, dežujejo ribe.«), ter med današnjim utripom: s strahom, karantenami, s ponovnim vojnim nemirom v bližini. Kakor pravi pesnik v pesmi Ilovik: »čas se je ustavil«. Da, v teh pesmih se je čas ustavil tudi za bralko/bralca, miglja med tedaj in zdaj, med nostalgijo, spominom in spoznanji ob poti. Kirka je gradbeno in arhitekturno zastavljena kot navtična kronika ali kot popotna pesniška knjiga, vendar jo vsebina prerašča. Kakor bi rekel Polič (v pesmi Savudrija): »Spomin je divja konoplja – / diši in se razrašča.« Tako se razraščajo tudi te kratke, pripovedne pesmi, večinoma so podane v prvi osebi ednine (le včasih množine) in v drugi osebi ednine, torej kot samonagovorne, nekaj pa jih je z glagolsko brezosebno rabo napisanih poročil z obiska otoka, postojanke. Poličev slog je strjeno nizanje dejstev, kot bi šlo za prestrelke misli, zgoščene povzetke otokov. Krajši obsegi pesmi z nizanjem imen otokov v bralcih odpirajo asociativne nize, saj je vsaj nekaj Jadrana doživel vsak.
Več kot z navtičnimi prigodami nam knjiga postreže z bardovimi eksistencialnimi mladostnimi izkušnjami: tako z ljubicami/erotizmom kakor z neizprosno spremljevalko samoto, ki jo kdaj obišče bolečina (»Na kopnem nas pričakuje nezaceljen spomin. […] Moj dan je dolga noč.« (pesem Brioni)). Kirka je obenem vedra in obenem elegična, nabita z vitalizmom in obenem posejana z mračnimi užitki, tesnobnim molčanjem, strahom pred neznanim. Izrisana ni le iz navtičnih in bardovih dnevniških beležk, temveč tudi iz drobcev, ostalih na spominskih opnah, ter literarnih, glasbenih, kulturnih okruškov. Razraščanje načrtovanega in predvidenega okvira knjige opažam v spoznanjih, ki iz besedil izstopijo nevsiljivo. Gre tako za učenje ob modrosti ribičev oziroma za ribiške primerjave kakor tudi za uvide ob samospoznavanju, samozdravljenju, osebni rasti. Ribiške modrosti se človek kar navleče in ena teh v Kirki je spoznanje o samoti, ki jo Polič upodobi s paradoksom (v pesmi Piran, str. 8): »Samota je polna kot prazne mreže iz globin.«, druga na primer o upanju: »Tudi prazne mreže premorejo upanje.« (Unije, str. 20)
V pesmi Savudrija je slikovito nakazano iskanje ravnovesja: »Nekatere peške pojem in druge izpljunem na poti domov. / V tem ravnotežju se učim poletja. / V tem ravnotežju stojim.« Medtem ko v pesmi Vis – v kateri je morje enačeno s turkizom, prevladujočo barvo knjige, ki ima turkiz tudi na naslovnici – so že harmonično zliti verzi o zaceljenosti v celoto in nasprotno poantiran prebeseden verz Marka Pavčka: »v tukaj in zdaj sem lahko zaceljen / in brez želje strmim v praznino sveta« ter »z vsako besedo bolj živ / tam, kjer me ni«. Pesem Vis je ljubezenska razglednica, sporočilo na daljavo, je priklon življenju in zahvala za ravnotežje, harmonijo, celoto. Pesem Rovinj, ki pa je spisana v prvi osebi množine, se začne z besedami: »Nasedli smo.« Lahko jo beremo dobesedno, zlahka pa pomen nasedlosti, tesnobnega molčanja in straha pred neznanim razširimo v eksistencialno izkušnjo. Pesnik namreč uvede misel starega kitajskega modreca o strahu. In retorični »Si pozabil njegovo ime?« samo priča o tem, kako univerzalno občutje je strah za človeka. »Med nami je zid, ki se ga vidi, če odrineš vesolje.« Ni naključje, da je v tej pesmi pripovedovalec množinski.
Kirka je upodobljena kot popotno pripovedovanje: »ti mi pripoveduješ o poti / in jaz ti pripovedujem o poti« (iz pesmi Kamenjak). Pripovedovanje o fizičnem in psihološkem popotovanju, bodisi po dejanskem Jadranu bodisi po pesniško inventirani pokrajini, zgrajeni iz doživetij, pregnetenih v obujeni spomin, obenem pa neizprosno tudi v srčiko, v tisto sredico človeškega, čemur se pesnik Polič ne more izogniti. Če je v knjigi Ob robu ceste portretiral ženske usode, v Kirki portretira otoke. Vendar z obema knjigama se izgrajuje tudi mozaični avtoportret pesniškega pripovedovalca. Če se je knjiga Ob robu ceste končala z Odisejevo Penelopo, v Kirki Polič bralce povede do nobelovca Odiseja Elitisa, grškega modernističnega pesnika. V zadnji pesmi oziroma pripisu mu vila Nataša prišepne njegove pomenljive verze, ki knjigi kot celoti dodajo že omenjeno spoznavno dimenzijo: »… v nekem trenutku, / v edinem, ko ne spoznaš, ali je zadosti, / se usode prelomijo, / in tisti, ki daje, jemlje.«
In če smo v pesmih knjige Ob robu ceste zasledili belo barvo in tudi za zbirko Sončnice odrejena standardna naslovnica je bela, je Kirka v znamenju turkiza: na platnici in v pesmih. Oblikovalka Irena Mandić je morje upodobila z vodoravnimi črtami, kar korelira s knjižno vsebino, saj ustreza plastenju, pulziranju, nanašanju pesemskega materiala, portretiranju vagabundstva, popotovanja. Knjiga, spisana pred nekaj leti, je pesniška metamorfoza dejanskega pesnikovega potovanja po Jadranu z jadrnico Kirka v zgodnjem otroštvu v začetku osemdesetih, je v ciklu Nova knjiga skozi kritiko 11. marca 2022 v Trubarjevi hiši literature povedal Andraž Polič, ki poezijo vnaša v življenje, izkušnje pa pregnete v poezijo. S Kirko je Polič ponovno prikazal, da mu je pesniška tinta opoj. Tako da sledovi romanticiranih vzorcev ne morejo biti drugega kot avtentični. Naj zaključim z verzoma iz pesmi Kornati in Piran: »z vsako vrnitvijo sem zrasel za prehojeno pot«, »skale mrmrajo pesem, ki me bo preživela«.
objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto © David Verlič